Miriam Drev, pesnica, pisateljica, prevajalka in kritičarka, ki je ravnokar izdala nov roman v pismih z naslovom Od dneva so in od noči, na najtežje vprašanje, katera je njena najljubša knjiga na polici ali pa prva, na katero pomisli, kar izstreli: »Mojster in Margareta. Nemogoče je izbrati eno in najljubšo, ampak ta roman je tako poseben. Mihail Bulgakov je z njim v svojem času (objavljen l. 1938) premaknil paradigmo. Tu je pripoved v pripovedi, v obeh pa transcendenca, magija, groteska, spodmikanje tabujev, maščevanje in odpuščanje. Trditev, da rokopisi ne gorijo. In prelepa ljubezenska zgodba. Z mojim možem sva nekoč po njem naredila strip, on risbo, jaz tekst, a je ostal v predalu. Deklina zgodba Margaret Atwood bi bila druga, na katero pomislim, ker sem jo kmalu po prvem izidu jaz pripeljala v Slovenijo in je, podobno kot prva omenjena, vedno znova aktualna. Vsaka na svoj način prečka čas. Obe vsebujeta hrepenenje po lepoti, spoznanju, po tem, da preživiš, ne glede na vse.«
V spalnici je prostor za srčne knjige
Miriam danes živi v stanovanju v Trnovem, napolnjenem s knjigami, kot se za njen poklic navsezadnje tudi spodobi. Pove, da so knjige urejene in le redkokdaj naložene v skladovnicah, saj ji takšen nered ne bi ustrezal. »Veliko knjig sem podarila, tudi nekaterim ustanovam, na primer domovom za upokojence in zaporom, a so se mi knjižne izdaje že od malega, kljub selitvam nenehno nabirale. Največ jih imam v dnevni sobi, kjer tudi delam. Zadaj za računalnikom so police in na njih dela, ki jih bom recenzirala ali prevajala. V spalnici, ki je intimen prostor, pa so samo tiste najbolj moje, srčne knjige. Predsoba je narejena v vogal in na ožji polovici, drugače neuporabni, je secesijska polička, ki sem jo kupila na bolšjaku,in niz po meri odrezanih pri steklarju, prihranjenih za poezijo in potopise. Pa še ena polica je za jedilno mizo, na kateri je poleg sobnih rastlin prav tako kupček knjig. »Trudim se, da bi bile le tiste, ki jih trenutno prebiram, dve ali tri.«
Gen za branje
»Berem od petega leta. Kot otrok sem več let živela pri babici in dedku, ki sta cenila književnost. Babi je bila iz premožne meščanske družine, v kateri je oče bankrotiral, bilo je na začetku dvajsetega stoletja, in naredil samomor, kar je bila seveda tragedija z dolgotrajnimi posledicami. Čeprav so obubožali, so imeli otroci in torej tudi moja babica dobro izhodišče. Ded pa je prišel iz zelo zavedne slovenske družine iz Nabrežine onstran meje, v kateri je bilo dvanajst otrok. On je tisti, ki je v meni prebudil ljubezen do jezika. Govoril je več jezikov, ampak je imel možnost narediti samo srednjo šolo, bil pa je tudi izvrsten pripovedovalec. Moja mama, torej njegova hčerka, je študirala jezike in tudi jaz sem šla v to smer. Stari starši so mi kupovali knjige, včasih takšne, za katere še nisem bila zrela. In potem pač morali odgovarjati na množico mojih vprašanj. Ker niso vedno imeli časa, da mi berejo, sem se z dedovo pomočjo hitro naučila sama.«
Nato je pričela hoditi v knjižnice, sprva v Bežigrajsko, pozneje pa v Delavsko na križišču Gosposvetske in Tivolske. »Tja sva se vozili s teto, nekaj let še s trolejbusom. V Bežigrajski sem prebrala večino otroških in mladinskih izdaj. Resno knjižničarko sem spravila v smeh: ‘Če nimate več pravih knjig, si bom pa izposodila kriminalke.’
Zdi se mi, da ljudje v sebi nosimo nekakšen gen za knjige. Pa zgled staršev, vzgoja, kakšen zanesenjaški mentor tudi vplivajo na odnos do branja. Zanimivo je, da je moja mama iz Londona, kjer je delala leto dni, prinesla več angleških knjig, žepnic. Med drugim Hemingwayeve in Emersonove. Čeprav sem se angleščine naučila šele v šoli, so me privlačile, in oba avtorja sem pozneje prevajala.«
Vedno se najde prostor za novo polico
»Knjige v mojem stanovanju so z vseh koncev in krajev. Večje število se jih je k meni preselilo s polic moje prvotne družine. Oče je bil strojni tehnik, sam je narisal knjižno omaro in jo dal izdelati mizarju. Vedno smo kupovali knjige, čeprav nismo bili akademska družina. Bili smo naročeni na zbirko Sto romanov, ki jo imam še danes. Od očeta sem podedovala zbrana dela Cankarja in Tavčarja pa zbirko Umetnost v slikah ter več Kondorjevih izdaj. Imam tudi polico knjig Lojzeta Kovačiča s posvetili. Lojze je bil drugi življenjski sopotnik moje mame. Ampak glavnino sem kupila iz svojega žepa; lep delež sem jih prinesla z Dunaja, kjer sem preživela sedem let. Na štirih policah so zloženi moje lastne pesniške zbirke in romani ter prevodi … Kadar se začnejo knjige preveč stiskati med sabo, se vedno najde prostor za še eno polico.«
Veliko knjig je pritovorila s potovanj. V Španiji je na neki uličici v Granadi kupila Lorco, nosila jih je iz Velike Britanije, ZDA, celo iz Grčije, tudi na letališčih se jim ni mogla upreti. »Rada pa imam manjše knjigarne, ne tistih velikih. Dobro se počutim v zaupnejših knjižnih prodajalnah, če je notri kavarnica, pa še toliko bolje. Na eno mikavnejših sem naletela v Ostravi.«
Na njenih policah najdemo knjige v različnih jezikih, kar ne preseneča glede na njen poklic – so v domačem jeziku, pa v angleščini, nemščini, francoščini, v srbohrvaščini, od teh nekatere v cirilici, in celo v latinščini iz osnovnošolskih dni.
»En del, zelo dragocen, pa je literatura za mladino. Slovenske in svetovne pravljice ter vseh sedem delov Narnijske kronike, ki sem jo prav tako prevedla. Pa recimo Peter Pan in Mary Poppins. Nimam več vseh del Sinjega galeba, ki sem jih oboževala kot otrok, na srečo pa nisem nikomur v nepovrat posodila knjižice Pridi, moj mili Ariel! Mire Mihelič. Ta ima posebno mesto. Spomnim se, da sem bila naročena na zbirko, in ko je poštar prinesel zavoj z dvema, tremi novimi knjigami, sem preprosto izginila. Ko sem brala, so domače naloge počakale.«
In kaj bere v teh dneh? »Spet več buklic hkrati, ravnokar sem prebrala Herzogov Das Dämmern der Welt, zvečer pa vzamem v roke eseje Upstream Mary Oliver.« V prvih mesecih korone in zaprtij je najpogosteje posegala po poeziji: »Odmaknila sem se od vsakodnevnih skrbi, malih in velikih. Pesniška govorica je lahko rešilni obroč.«
