V Mariboru blizu Drave v starem meščanskem stanovanju ustvarja Tone Partljič. V njegovi delovni sobi so zgolj knjižne omare s knjigami (kar v dveh vrstah stojijo, ker ni dovolj prostora – knjige pa se nahajajo tudi v drugih prostorih, in to ne malo) in miza z računalnikom. Morda ste si ustvarjalca ene najbolj kultnih slovenskih komedij Moj ata socialistični kulak zamislili malce drugače, toda svoje knjige piše na računalnik. Pravi, da je to sicer velika potuha, saj tako prvi dve uri pisanja vedno zgolj popravlja vse za nazaj, kar včasih ni počel. Soba je s svojimi visokimi stropi in mogočnimi omarami, polnimi knjig slovenske in svetovne literature, zgodovine, politike, pa tudi police njegovih del, tako markantna in impresivna, da z lahkoto razumeš, zakaj je v njej mogoče ustvarjati literarne umetnine. Navsezadnje ji morda čar daje tudi vedenja posameznika, ki vstopi, da tukaj dela in piše Tone Partljič.
Tone Partljič je zagotovo eno najbolj znanih slovenskih imen, pa ne le v književnosti, temveč širše, navsezadnje je bil tudi poslanec v Državnem zboru med letoma 1992 in 2004. Danes dvainosemdesetletni pisatelj, upokojeni učitelj po prvotni zaposlitvi in kasneje umetniški vodja v gledališču, še vedno piše in ustvarja v svojem mestu – Mariboru. Mesto, ki ni slovenska prestolnica, vendar je tako bogato s kulturo in zgodovino, navsezadnje pa tudi pravzaprav privilegirano v primerjevi z Ljubljano, saj je kraj dogajanja marsikatere slovenske knjižne uspešnice. Kar ni nič čudnega, saj je pa to navsezadnje dom in ustvarjalno zatočišče mariborske peterice. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo v Mariboru živi s svojo ženo Milko, ki bo letos praznovala osemdeset let, naslednje leto pa bosta skupaj praznovala diamantno poroko (60 let). Vendar pravi, da ni najbolj ponosen na svojo kariero, niti na vse nagrade, ki jih je z veseljem sprejel: »Vesel sem za tisto, kar mi je kariera pisatelja, pa tudi poslanca in učitelja ter umetnika omogočila, to pa je spoznavanje ljudi. V svojem življenju sem spoznal resnično fine ljudi. To je moj privilegij. Ti fenomenalni ljudje. Močno ponosen pa sem tudi na svojo ženo, na najino hčerko Mojco, ki je igralka, in na čudovito vnukinjo Urško, ki je tudi igralka. To je moj pravi življenjski uspeh.«
Prva knjiga in nato zraste knjižnica
Ko zaključiva uvodno debato o najnovejših slovenskih knjigah, na dveh policah se namreč šibijo nove uspešnice založb Beletrina in Litera, postavim prvo vprašanje: »Ali ste vse knjige sami pridobili ali tudi podedovane?» Partljič kljub starosti z veseljem skoči do omare in ponosno pokaže Cankarjevo Skodelico kave. Stara izdaja, vidi se, da je bila že velikokrat brana in listana, očitno pa ima prav posebno intimno vrednost. »Knjige so moje. Doma nismo bili reveži, ata je delal v železnici, mama pa je bila gospodinja, ampak je pomagala tudi na okoliških kmetijah. Vendar po vojni knjig ni bilo veliko, ni bilo papirja, ni bilo založb. Poleti smo otroci delali, recimo pobirali slive, in tako sem pri enajstih letih leta 1951 svoji materi kupil to knjigo. Bila je nezakonska hči dekle, ki je dokončala zgolj pet razredov osnovne šole, vendar je resnično rada brala. Če imam veselje do branja in če imam kaj literarnega talenta, sem ga zagotovo podedoval po mami. Ata je delal velikokrat ponoči in mama nam je brala vsak večer. Počasi smo tako zbirali knjige tudi doma, prav šteli smo jih – deset jih že imamo! Ko smo vsi trije otroci zapustili dom, sta jih starša imela že za dve polici. Rast domače knjižnice mi je bila v veliko motivacijo, ko sem kasneje kot predsednik slovenske Bralne značke skupaj z odlično ekipo sodelavcev zagotovil, da so se pridobila finančna sredstva in smo lahko vsakemu prvošolčku podarili knjigo za Bralno značko in posebno knjigo tistim, ki so osvojili zlato bralno značko. Vsakemu slovenskemu učencu sem želel omogočiti pogoje, da nekega dne zgradi svojo domačo knjižnico. Naj ji da na posebno mesto in potem dodaja nove knjige.«
Ko si ogledujem knjige na njegovih policah, vidim mnoge, ki jih zasledimo v knjižnicah drugih pisateljev in nasploh pogosto v slovenskih domovih – recimo Nobelovci, Sto romanov, enciklopedije, pa najbolj pogosto prevedeni romani. To nas opominja, kako velik korak je naredilo (slovensko) založništvo od petdesetih let, ko so bile knjige redkost, do vmesnih socialističnih let, ko so postale vse pogostejše, predvsem pa vse dostopnejše v slovenskih domovih, in do danes, ko slovenske založbe vsako leto izdajo bogato bero izvirnih in prevedenih knjig. In veliko je s svojo prej omenjeno potezo pri slovenski Bralni znački naredil tudi Tone Partljič.
Na njegovih policah najdemo tudi veliko knjig o gledališču in zgodovini, še posebej lokalni in slovenski zgodovini, veliko poezije, tudi mladinske literature in pa največ proze, tu je velika večina svetovne in slovenske literarne klasike. Ima pa tudi najljubši del knjižnice, in to niso njegove knjige, čeprav pravi, da je ponosen, ko jih pogleda (sploh z veseljem omeni, kako zanimivo se mu zdi, da so eno njegovo delo prevedli v bengalščino), temveč so to knjige njegovih prijateljev in knjige, ki so mu jih prijatelji podarili. Mnoge v sebi nosijo prav posebno posvetilo, nekatere tudi malce okajeno, pa zato vsekakor še bolj iskreno. »Ko vidim te police, te knjige, se srečam s prijatelji.«
Moja domača knjižnica – kraj moje svobode
»Koliko je knjig? Verjetno okoli 10.000, vsaj tako sem ocenil. Naj kar takoj povem, da se zelo zelo težko ločim od knjig. Rad jih podarjam prijateljem, toda odnesti knjige ven, ker ni več prostora, pa mi je težko. Tukaj, v Mariboru, je blizu mojega doma meni zelo ljuba bukvarna Ciproš, to je tudi naslov Glazerjeve pesmi, in tja včasih odnesem kakšno knjigo, če imam recimo dve enaki. Vendar večkrat tam kupim knjige, kot pa jih prinesem. Pesnik Andrej Brvar me je vedno učil, da moraš knjižnico čistiti, toda to mi res ne gre od rok. Ravno zadnjič sem imel v rokah knjigo še iz časov socializma, ki obravnava makedonsko nacionalno vprašanje in je verjetno ne bom nikoli več prebral. Toda kaj pa če bom o čem pisal in bom potreboval te podatke, ta način socialističnega razmišljanja o makedonskem narodnem vprašanju? In tako knjige v večini ostajajo pri meni doma …
Včasih me kdo vpraša, če sem prebral vse te knjige v moji domači knjižnici, in ja, verjetno sem prebral praktično skoraj vse. Navsezadnje tudi nisem več tako mlad in od malih nog berem, tako da to pravzaprav ne čudi. Poleg vseh teh mojih knjig pa sem tudi redni obiskovalec mariborske knjižnice. Toda veste, v penziji sem že dvajset let in razen da občasno lovim ribe, pa ženi morda kdaj pomagam (hudomušno prizna, da največkrat posodo pomije s pomočjo pomivalnega stroja), imam čas za branje in pisanje. In to je resnično pravi privilegij mojega življenja. Ko zvečer sedem, Milka spi in je ura polnoč, pa eno ali dve v jutru, jaz pa ‘klepljem’ in sedim ter pišem. Ustvarjam. In priznam, počutim se kot bog, ko ustvarjam svoj svet in si izmišljam like, dogajanje, pogovore … Okoli mene so knjige in res se počutim kraljevsko tukaj, v tej moji knjižnici. Ko sem bil učitelj, pa umetniški vodja in poslanec, sem moral biti konformist. Moraš sklepati kompromise, se tudi prilagoditi. Tukaj pa se počutim svobodnega, resnično svobodnega. To je moj svet in počutim se na svojem. Ne razmišljam o bralcih, temveč svobodno ustvarjam.«
Kasneje se pogovarjava o pisanju in pove, da ne razmišlja o bralcih, ko ustvarja prozo. Sploh pri pisanju satiričnih komedij pa je pred očmi vedno imel imaginarno publiko; kako bo odreagirala na določene zasuke, kdo od gledalcev »bo skočil v luft«, ob čemer pravi, da mora vedno nekdo skočiti, saj je to tudi namen takšnega dela.
Danes Tone Partljič piše knjigo o Mariboru. Pravi, da če ne bi že izdal knjige z naslovom Ljudje iz Maribora, bi ta knjiga nosila takšen naslov – tako pa je trenutni naslov kar Maribor 1934. To namreč ni nadaljevanje, temveč bo prav poseben prikaz veličine Maribora in njegovih ljudi v letu 1934. O Mariboru piše v tem svojem bogatem knjižnem kraljestvu v Mariboru. »Morda bo to moje zadnje delo, ker nisem več mlad. Moja žena si ne želi nikoli oditi v dom upokojencev, meni pa se to niti ne zdi tako slabo. Me pa močno skrbi, kaj bo potem s to mojo knjižnico. Želel bi si, da bi se tako kot v delu Pasja ulica, pa ni bil mišljen avtobiografsko, lahko tudi jaz vsak dan iz doma upokojencev sprehodil do svojega stanovanja in obiskal to mojo knjižnico, ta moj poseben kraj svobode. Nimam strahu pred smrtjo. Je pa panika, kaj bo s temi mojimi knjigami …«
