Domača knjižnica:
Urban in Valentina Vovk

V prvih pomladnih dneh smo se podali v Medvode, v hišo, kjer bivajo zakonca Vovk, njuna sinova in dve psički, ena malce starejša, druga pa polna energije in čudovito radovedna.

Urban Vovk je seveda v knjižnih krogih dobro znan, je namreč avtor in prevajalec, za njim pa je tudi že 24 let urednikovanja, od tega osem let na Beletrini, kjer je zadnja štiri leta glavni urednik.

Valentina Vovk pa je znana predvsem kot avtorica scenarijev za televizijsko oddajo Ambienti, Ljubljančanom ter domačim in tujim turistom pa kot solastnica trgovine Parada na Mestnem trgu v Ljubljani. Vendar niti ona ni le bralka, temveč je tudi knjižna ustvarjalka, in je tako med drugim prispevala besedila za knjigo Delavnica, polna nereda, ki v ospredje postavlja sodobne slovenske rokodelce in oblikovalce.

In kakšne so knjižne police v domu knjižnega urednika in stilistke za interier, sicer po izobrazbi umetnostne zgodovinarke?

Pravilo: Knjige pridejo in zato morajo nekatere oditi

V enodružinski sodobni hiši Vovkovih knjige domujejo uradno na treh lokacijah: na knjižnih policah v kuhinji, kjer so stare in sodobne kuharice, po katerih najraje lista Valentina, nekaj knjig večjega formata, predvsem strokovna literatura in umetnost, je na hodniku, velika večina pa v Urbanovem kabinetu, kjer so knjige urejene žanrsko (kratka proza, romani, eseji, poezija, fotografija …), znotraj žanra pa po abecedi. Kabinet so namreč tudi načrtovali kot knjižnico, in to tudi je.

V njunem prejšnjem domu, stanovanju, prav tako v Medvodah, na katere sta zelo navezana, so bile knjige tudi v spalnici in otroški sobi, vendar je nabiranje prahu slabo vplivalo na počutje nekaterih družinskih članov, in zato pravilo, da knjig po spalnicah ni. Seveda se sinova tega ne držita tako zelo, toda saj vemo, da so najstniške sobe prostor zase (predvsem »no entrance for adults«, vstop odraslim prepovedan). V tej hiši bivajo že dobrih 15 let, vendar se število knjig ne spreminja veliko, pojasni Valentina: »Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.«

Urban doda, da so že v prejšnjem uredništvu imeli polico, kamor si lahko prinesel knjige in odnesel tiste, ki si jih želel: »Včasih sem tudi redno doniral lokalni knjižnici, danes imajo pa tudi knjižnice včasih že preveč gradiva. Nekaj še odnesem v antikvariate, predvsem Roku Glavanu, ki včasih tudi sam pride k meni in kaj odnese, pa seveda na Mestni trg v Trubarjev antikvariat. V preteklosti sem jih daroval tudi Posredovalnici pod okriljem Kraljev ulice. Vedno se pa potrudim, da knjige gredo naprej, nikoli v smeti, je pa včasih že težko najti bralce. Pred osmimi oziroma sedmimi leti sta umrla oba starša, in sem tako praznil knjižne police, na katerih je bilo veliko enciklopedij in leksikonov, pa knjig z idejami za izlete, ki danes preprosto niso več tako iskane.«

Še nekaj prispeva k temu, da se morda redkeje soočata z izzivom, tako znanim nam, ljubiteljem knjig: preveč knjig, premalo polic. Urban namreč bere na bralniku: »Vse, kar izdamo pri Beletrini, imam zdaj v arhivu na bralniku, ne več v klasični obliki. Bralnik sem uporabljal že prej, sploh je odličen za potovanja. Odkar sem se pred leti soočil z očesno boleznijo, pa je bralnik zame rešitelj, saj si lahko povečam velikost črk in uravnavam svetlobo, pa še prelom narediš po želji.«

In kako so knjige prišle v Medvode?

Večino knjig v stanovanju sta kupila sama, nekaj pa jih je Urban tudi podedoval od staršev – že v kuhinji tako pokaže stari kuharski klasiki od svoje mame: Klasična slovenska kuharica Felicite Kalinšek in Kuharska knjiga izpod peresa Ivana Ivančiča.

Valentina doda: »Ko sva začela skupaj živeti, je Urban res kuhal veliko bolje od mene. Moja mama je dobro kuhala, ni me pa učila. Danes pa jaz v kuhanju zares uživam in močno uživam v listanju lepih kuharic, pri katerih opazujem tudi fotografije. Z Urbanom sva oba navdušena fotografa in zato sva v tujini včasih kupovala tudi kar veliko knjig o fotografiji.« Dodata, da danes zopet več fotografirata, saj sta sinova starejša in zato več sama potujeta. Ljubezen do likovne umetnosti pa je tudi razlog, da knjige niso povsod, recimo v dnevni sobi, saj so na stenah slike, nekatere je naslikala tudi Valentina, pa tudi plakati, ki sta jih kupila na prireditvah in uokvirila.

Valentina nadaljuje, da je sama prinesla največ knjig o umetnostni zgodovini, saj je to študirala: »Danes se težko ločim od teh knjig, čeprav vem, da recimo o gotiki ne bom več brala, niti listala. Vendar so to knjige, ki sem jih kupila s študentskimi zaslužki in imajo veliko čustveno vrednost. Kot študentka sem veliko časa preživela v Konzorciju, kjer sem listala knjige, ki si jih nisem mogla privoščiti, in sem čakala kak sejem, da sem si potem vsaj eno tudi privoščila, in zelo sem izbirala, katera bo to.«

Kar nekaj njenih knjig je tudi na temo fotografije, ki jih je tudi Urban veliko kupoval zanjo na potovanjih po tujini. Omeni kup knjig, ki jih je prinesel pred dvajsetimi leti z obiska v New Yorku, kjer jih je našel v outlet kotičku v Strandu. »Sicer pa nisem prinesla veliko svojih knjig, skoraj nič leposlovja in nič otroških ali mladinskih knjig, saj sem rojena v Črni gori in sem se v Slovenijo preselila šele, ko sta se starša ločila.«

Zato pa je tem več leposlovja prinesel Urban: »Bili smo tipična družina tistega časa, šestdesetih in sedemdesetih let, ki je bila naročena na klasike tistega časa, recimo Sto romanov in pa Našo besedo, zbirko Čebelica … Moj oče sicer ni bral, je pa toliko več moja mama, in tako je bilo knjigo vedno veliko. Danes imam še nekaj teh, vendar ne vseh, saj so bile nekatere , sploh prva izdaja zbirke Sto romanov, tiskane na slab papir in z majhnimi črkami, ter jih preprosto ne berem več, jih niti ne morem, imam pa notri veliko zaznamkov.«

Urban je bil navdušen bralec že od malih let, ko je bil najprej obseden s stripi, kasneje v srednji šoli pa že s Kafko, z eksistencializmom: »Toda stripi so dejansko tisti, ki so mi na neki način pomagali med študijem filozofije. Stripe smo namreč vsi brali v srbohrvaščini in tudi filozofske knjige, ki smo jih obravnavali na fakulteti, so bile v tem jeziku. V slovenščini v tistem času ni bilo skoraj nič temeljnih filozofskih tekstov, nekaj Platona, ki ga je odlično prevedel Sovre, Aristotla zelo malo, Hegla, Kanta skoraj nič. Nekateri sošolci so tako brali izvirnike v nemščini, zelo redki tudi v latinščini ali stari grščini in pa ‘sodobnike’, Foucaulta recimo, v francoščini. Sam teh jezikov nisem obvladal, saj sem se v šoli učil le angleško in dve leti še italijansko, in zato je srbohrvaščina, ki sem se je naučil kot otrok med branjem stripov in seveda pozneje, tudi med služenjem vojaškega roka, še veliko bolj temeljito, prišla še kako prav!«

Nekaj je tudi otroških in mladinskih knjig, ki jih je Urban prinesel iz mladosti: »Jules Verne in zbirka Karla Maya sta primera, ki se prenašata iz generacije v generacijo. Zbirka Zvezdna Beletrina je bila narejena s prav tem namenom, ker največ bralcev izgubimo na prelomu osnovne šole, ko nehajo brati otroške knjige. Pri Beletrini smo želeli ustvariti zbirko, ki bi se prenašala iz generacije v generacijo, in obuditi vse tiste stare klasike, vendar v sodobni obliki. Žal projekt s tega vidika ni bil uspešen, saj se knjige prodajajo posamično, kot zbirka pa ne.«

Vse manj je majhnih knjigarn

Valentina in Urban sta oba navdušena bralca, pa vendar priznata, da nič več nista redna obiskovalca knjižnic. »Včasih sva bila veliko v knjižnici, sploh kasneje s sinovoma. Danes pa so ti obiski zelo redki. Žal je preveč knjig in že tako ne uspeva prebrati vsega, kar dobiva in si kupiva,« pravi Urban. Prizna tudi, da je bil včasih bolj reden obiskovalec, saj je kot nekdanji zaposlen v ljubljanski knjižnici (tam je delal med letoma 2012 in 2014) imel privilegij, da mu zamudnin niso obračunavali: »Tega privilegija ni več, tako da sem kar nekajkrat plačal kar visoko zamudnino. Vsekakor pa je veliko spremenila korona, saj se mi ni uspelo prilagoditi temu, da bi knjige naročal v knjižnici, in tako sem začel postopam uvajati bralnik tudi za branje izposojenega gradiva. Danes mi tako bralnik, poleg že omenjenih prednosti, prav pride, sploh recimo kadar ponoči kaj pišem, in marsikaj zlahka najdem na e-knjižni polici, lahko še po ključnih besedah iščem, kar bi sicer listal kar nekaj časa …«

Povesta, da kupujeta knjige po spletu, seveda pa najraje v fizični trgovini. »Rad podpiram majhne butične knjigarne,« pravi Urban, »čeprav jih je vse manj, toda na srečo se odpirajo tudi kakšne nove. Zelo rad sem imel knjigarno Behemot na Židovski stezi, ki je imela prav posebne knjige, dober izbor po okusu lastnika, ki je bil tudi prodajalec.«

Knjige pa rada podarjata drugim: »Dobiva pa jih ne. Verjetno menijo, da jih ima Urban dovolj sam, pa še zame tako sklepajo. Čeprav bi bila vedno vesela kake dobra kuharice,« v smehu pove Valentina.

Debato bi lahko še kar nadaljevali, vendar jo je treba zaključiti. Še zadnje vprašanje: kaj trenutno bereta? »Jaz berem zadnjo knjigo Ane Svetel, pa tudi sicer največ prebiram leposlovje, še vedno tudi veliko o fotografiji in seveda arhitekturi,« najprej pove Valentina. Urban pa: »Moja usoda je na srečo in žalost ta, da berem večinoma službeno. Berem torej rokopise, naročene in nenaročene, večinoma knjige pred izidom. Zelo redko berem knjige po izidu in čisto premalo po izbiri in v prostem času. Sem pa ljubitelj knjig, ki raziskujejo žanrske medprostore, torej tistega, kar je med leposlovjem in esejistiko, recimo. Zelo všeč so mi tudi spominski teksti in besedila, ki jih danes označujemo z inflatorno oznako avtofikcija.«

Oba pa se navdušujeta tudi nad kratkimi zgodbami. »To je tako kot s filmi,« pravi Valentina, »včasih sva jih veliko gledala, Urban je tudi imel bogato VHS zbirko in navdušena sva bila nad francoskim novim valom, pa iransko in japonsko filmsko produkcijo. Danes pa je svet prehiter, tudi filmi včasih zelo dolgi, in potem gledaš serije. Te dni z veliko nestrpnostjo pričakujeva zadnjo epizodo in razplet Belega lotosa. Tako je tudi s kratkimi zgodbami, ker so pač priročne – eno prebereš, ko čakaš na zdravnika, eno pred spanjem …«

Vseeno pa roman, morda presenetljivo, trmasto ostaja paradna literarna zvrst, saj se očitno nismo tako zlahka pripravljeni odreči »celoviti« izkušnji. Hlepenje o velikih zgodbah bo očitno zamrlo mnogo po koncu velikih zgodb.