»Knjižnica bi morala biti srce vsakega doma. Ne televizija, računalnik, igralna konzola ali telefon, temveč knjižne police,« poudarja otroški in mladinski pisatelj Žiga X Gombač.
Ko nekdo stopi v tvoj dom, še nadaljuje sogovornik, mora »opaziti in začutiti, da živiš s knjigami in imaš do njih odnos. Mogoče na koncu obiska s kakšno knjigo, ki mu jo podariš, celo odide. Prisotnost knjig v domu je tudi izjava – tu se bere,« poudarja književni ustvarjalec za mladino. Ko ga ljudje sprašujejo, kako naj otroke spodbudijo k branju, jim odgovori, da naj se mladi ob knjigo spotikajo, naj jim pade na nogo, naj jo imajo ob postelji … Knjige naj bodo prisotne na vsakem koraku in predstavljene kot vrednota.
Več knjižnic
Kot pojasnjuje Žiga X Gombač, imajo v družinskem stanovanju več knjižnic. V dnevni sobi je splošni program, svojo zbirko knjig pa ima še vsak od njih. Otroka, žena in on. »V sobi, kjer delam, imam intimno knjižnico. V njej so knjige, ki mi nekaj pomenijo in so name naredile vtis. Tam ni prostora za vsako. Načrtno zbiram tudi tiste, ki so me zaznamovale med odraščanjem. Mladinski romani so precej osebna in sveta reč.« Med knjigami, ki jih je ustvarjalec bral v formativnih letih in so ostala zanj neizbrisljiva, ima danes na svojih policah Dvajset tisoč milj pod morjem Julesa Verna, Bobri Janeza Jalena, Finžgarjev Pod svobodnim soncem in druge. »Literatura, ki sem jo bral med odraščanjem, je imela name velik vpliv. Knjige so podaljšana roka vzgoje. V najstniških letih so bile knjige zame sogovornice, prijateljice in varen pristan, kamor si se lahko zatekel v nesrečnih obdobjih življenja. V pesmih in zgodbah sem našel marsikateri odgovor in dobil hkrati zagotovilo, da z določenimi občutki in vprašanji nisem sam na tem svetu,« je jasen sogovornik. Tako so določene knjige na policah Žige X Gombača zato, ker zanj pomenijo mejnike. Ob pogledu nanje, njihovem listanju in branju izsekov, podobno kot pri glasbi, oživijo slike in občutki iz preteklosti. »Spomnim se, koliko sem bil star, ko sem določeno delo bral, kako sem se počutil, kaj sem v tistem obdobju doživljal v življenju, kaj ob literaturi, kaj mi je pokazala, na kaj odgovorila,« pripoveduje otroški in mladinski pisatelj.
A mladinske knjige so le del nabora osebne knjižnice ustvarjalca. Veliko je na njegovih knjižnih policah še poezije, domačih in tujih klasikov, biografij in strokovnih del o pisanju. »Klasike načrtno berem, da ohranjam stik z mojstrsko književnostjo. Posvečam se tehniki podajanja zgodbe, razvijanju karakterjev … Odkar knjige tudi sam pišem, jih drugače berem. Natančno se poglobim v njihovo strukturo, zato jih kdaj poskušam brati zgolj za užitek.« Med klasiki, ki jih je v zadnjem času bral, so ameriški in ruski avtorji, pa tudi Kosovelova poezija in Dickensova dela.
V avtorjevi osebni knjižnici so na policah vedno tudi knjige, ki so povezane z njegovimi aktualnimi projekti. V veliki meri so to zgodovinska dela, leksikoni, strokovne knjige o določeni tematiki in biografije. »Ravno smo končali strip o znamenitih Slovencih in Slovenkah, za kar je bilo potrebnega veliko študija in citiranja. Zato sem imel kupe knjig, fotokopij, fasciklov, povezanih s tem,« pripoveduje. Zaradi omenjenega projekta se je med drugim poglobil v delo in življenje pisateljice Alme Karlin in antropologinje Branislave Sušnik. »Almo Karlin mislimo, da jo poznamo, vendar hitro lahko ugotovimo, da ne poglobljeno. Ne vemo recimo, da je v Južni Ameriki spala z zastrupljenim bodalom, ker se bala za svoje življenje.« Še manj znano je pri nas delo Branislave Sušnik, ki se je po drugi svetovni vojni preselila v Argentino in nato v Paragvaj, kjer je delala terenske raziskave med paragvajskimi staroselci in postavila temelje etnologije ter antropologije.
V risoromanu možnost za ustvarjanje
Sicer pa Žigo X Gombača ustvarjalno vse bolj zanimajo stripi, zato jih selektivno in natančno bere in zbira. Pri vseh avtorjih in avtoricah, ki ga zanimajo, pa se vedno rad poglobi tudi v njihovo biografijo. »Veliko pozornosti namenim njihovemu življenju. Kako so odraščali, kdaj so začutili nujno po pisanju, kako so se tega lotili …« Kriterije za izbiro književnih del pa je prenesel iz glasbe, kjer ob piscu pozoren tudi na urednike, založbe, skupine ustvarjalcev, če jim posamezen avtor pripada in podobno. »Da prideš do literature, ki te prevzame in pusti pečat, moraš biti selektiven. Vsako knjigo berem z namenom, da se me dotakne in nekaj da. Vsaka ima zgodbo, zaradi katere je nastala; bolj kot je ta globoka in iskrena, bolj je delo prepričljivo. Zelo pozoren in občutljiv sem na avtorski izraz.«
Ima pa pisatelj doma knjige v bralnem kotičku razvrščene po kategorijah. Na enem kupu so tiste, ki jih mora nujno čim prej prebrati, na drugem so zložene tiste, ki so že v branju, na tretjem pa dela, ki lahko še malenkost počakajo, da jih vzame v roke. Pravi, da gre morda za kaotičen, vendar zanj precej učinkoviti sistem. Ima pa s knjigami povezano še eno navado. In sicer, da si v dela, ki so mu zelo ljuba napiše posvetilo. To se glasi: »To knjigo je Žiga poklonil sam sebi, da je ne bi posojal in podarjal naprej.« Gre torej za opomin samemu sebi, da izbrana književna dela v izogib temu, da se ne bi nikoli vrnile, ne gredo od hiše. Nasprotno pa doma ne zdržijo dolgo njegova avtorska dela, saj zelo hitro po prihodu iz tiskarne praktično vsa podari.