AirBeletrina - Domačnost tujine, tujost doma
Dom in svet 4. 7. 2017

Domačnost tujine, tujost doma

 

Yin Xiuzhen: Prenosna mesta, 2010

Na Finsko sem se preselila v koledarski pomladi, marca. Ob vročini in prebolevanju gripe sem po ledenem dežju in proti vetru hodila ure in ure, da bi našla svoj dom. Še preden sem ga našla, sem morala na službeno pot na Sicilijo, v begunsko-migrantski center, kjer sem na pol omotična od zdravil še kar solidno izpeljala trening. Že čez pet dni sem bila nazaj na poti na Finsko. Na rimskem letališču sem, še vedno vročična, med sedemurnim čakanjem na zasilno postavljenem ležišču sanjarila o domu. O domu, ki bo dišal po svežih belih rjuhah. O domu, ki ga (spet) nisem imela.

V samotno glasnem odmevu svojega dihanja v popolnoma praznem stanovanju poskušam zaspati na tanki penasti podlagi, ker se je v poznem popoldnevu za Ikeinim prevoznikom in skupaj z njim tudi za mojim novim jogijem izgubila vsaka sled. Naslednji večer, ko voznika tovornjaka še kar ne najdejo, prespim na dvosedu, ki je sicer mehkejši od tal, a občutno prekratek. Čeprav mi noge ponesrečeno bingljajo čez rob, si fizični in metaforični premik, dobesedno ‘vzpon’, štejem za uspeh: ta sicer dobro zbarantan rabljen kos se je dopoldan istega dne namreč zataknil v dvigalu nekje med tretjim in četrtim nadstropjem in to potem, ko sem se končno uspela za silo pomiriti, saj se mi je skoraj vžgal pralni stroj. Z ostarelim hišnikom sva rešila najprej stroj in potem še dvosed iz dvigala. Vse je šlo lažje, ko je ugotovil, da sem Slovenka, in da sem torej skoraj Rusinja in sva tako iz abstraktne finščine lahko prešla na njegovo tekočo ruščino in moj ponavljajoč »spasiba«, edino, kar pač premorem v tem jeziku.

Šele po nekaj dneh sem ugotovila, da v tem novem domu še vedno živim iz kovčka. Sicer sem ga precej zgledno postavila tja, kamor se spravi garderobo – v omaro, vendar se mi nekako ni zdelo potrebno, da bi majice in krila zložila na police. Nekako spontano sem v zadnjih nekaj letih zaradi nomadskega življenja vse svoje imetje skrčila velikost kovčka, ki je sčasoma postal garderobna omara in knjižna polica, shramba in pisarna. Med letoma 2014 in 2015 sem živela in delala v desetih državah. Živela sem lagodno in razkošno, v centru Los Angelesa, z bazenom in stereotipnim pogledom na hollywoodski znak; in živela sem na vzhodni obali Amerike, kjer sem bila včasih lačna, predvsem pa brez socialnega življenja, saj sem imela premalo prihrankov za dostojno življenje, neredne in mizerne prihodke in namesto, da bi od svojega posla živela, sem vanj brez hitrih in vidnih rezultatov zgolj vlagala. V Kobenhavnu sem se ob delu vsak dan prebijala skozi nerešeno stanovanjsko vprašanje: nekaj časa sem živela v hostlih, potem pri prijazni ex jugo diaspori, za teden uspela najeti sobo in tako v brezdomskem stilu vsak mesec. Na severu Ugande so me zaklenili v hišo s tremi ključavnicami, ob moji postelji pa je spal neznan moški, da bi me čuval pred ugrabitvijo. V Dominikanski republiki nam je na poti na sestanek počila guma, bili smo sredi goste karibske goščave, ne levo ne desno pa ni bilo ničesar in nikogar, razen za drevo privezanega bika. Ko smo po nesmiselnem modrovanju končno zaslišali približajoč motor, na njem pa dva čudovito izklesana mladca, so se moji gostitelji  zaklenili v avto, saj tak profil preko časopisov išče policija, ker ubijajo, ropajo in posiljujejo. Z bikom bi si težko pomagala, mladca pa sta ob mojih klicih na pomoč ekspeditivno in brez ropa namontirala novo gumo. Na Šrilanki smo se v začasen dom vselili sredi noči in šele zjutraj sem, zabuhla od pikov žuželk in komarjev, ugotovila, da smo v od vojne zapuščeni požgani vasi in za silo obnovljeni zbombardirani hiši. V Bosni sem živela z ostarelo vdovo, ki me je s cigareto v ustih naučila, da se v Sarajevu decembra ne hodi iz hiše, ker je zrak preveč onesnažen in lahko dobiš pljučnega raka. Veličino Bukarešte sem v kratkem času svojega življenja tam zmanjšala tako, da sem vsak dan tekla od petnajst do dvajset kilometrov po drugih okrožjih. Medtem ko sem živela v teh tujinah, sem redno odhajala na krajše poti v druge tujine, saj sem po treh mesecih ponavadi občutila, da sem se zasedela. Z leti pa je nomadizem postal rutina, tujine so postale dom. Povsod sem živela z ljudmi, zaradi katerih so vsi ti začasni postanki postali premični domovi, zaradi katerih jem drugačne zajtrke in večerje, z ljudmi, ki mi z drugega konca sveta voščijo virtualni dobro jutro, ko se sama odpravljam spat.

Moje nomadsko življenje je kombinacija nebrzdane radovednosti in želje po druženju z inspirativnimi in srečnimi ljudmi, in hkrati ekonomske nuje, (pre)majhnosti in neperspektivnosti kreativnega okolja, v katerem sem odrastla. V tujino nisem šla iskat službe. Iskat sem šla sanjsko službo. Lahko sem odšla, ker sem se rodila s privilegijem dobrega potnega lista, ki mi je omogočil, da sem lahko v eni uri prišla do letalske karte in potovala v Ameriko in že čez tri dni v Azijo. Nihče, papirji, avtoritete, zakoni, prepovedi, nihče me ni ustavljal. Čeprav se včasih, še posebej kadar z obupno vročino in brez pomoči poskušam preračunavat davčne olajšave in dajatve v neznanem jeziku, rahlo, čisto malo viktimiziram in sprašujem zakaj, zakaj, zakaj, če pa … še vedno mislim, kako zelo privilegirana sem, da sem lahko s tujino odrastla. Ta me je naučila, da me ničesar, prav ničesar ni več strah. Ni me strah samote in tišine. Ni me strah tujcev, ljudi, ki jih ne poznam, hrane, ki je nisem nikoli prej jedla. Ni me strah revščine, moje lastne ali tuje, ni me strah bolezni in nepredvidljivega jutri. Ni me strah ustrahovanja v medijih in razpaslega pesimizma. Tujina me je naučila biti samostojna, samozavestna, iznajdljiva. Naučila me je brutalnosti, a hkrati lepote biti človek, biti z ljudmi in biti med ljudmi. S prelaganjem iz enega geografskega, kulturnega, mentalnega koda v drugega, ki je bil pogosto absolutno drugačen in nekomforten, sem se naučila poslušati in gledati, naučila sem se empatije in čuječnosti. Dokazala sem si, da v tej brutalni džungli medčloveškega boja, frustracij, neizživetosti, nejevernega prebijanja skozi dneve lahko preživim kot ženska, kot tujka, kot človek. Naučila me je minljivosti in zato veščine iskanja dobrega in kvalitetnega življenja, povsod in ves čas. Tujina me je naučila minimalizma. Začela sem nabirati, iskati in spravljati tisto, kar vedno lahko vzamem s sabo: ljudi, preživele frustracije, majhna banalna veselja, naivne reakcije, nevednosti, spremenjene v znanje.

Slovenija. Ko se zjutraj raztegujem in pripravljam na nov dan, običajno poslušam lokalni slovenski radio. Vedno redkeje čutim, da se novice in vsebine tičejo mene. Ko radio ugasnem, ponavadi ugasnem stik s Slovenijo. Včasih se ob tem počutim svobodno in osvobojeno. Včasih krivo. Včasih svoj odhod razumem kot prostovoljno odločitev in kot notranji impulz prej omenjene radovednosti. Včasih se počutim, da sem morala oditi. Kot vsem, ki so se kadarkoli (iz)selili, se mi vedno bolj zatika ob tem, kdo sem, samo zaradi tega, kjer sem. Da sem sama hkrati vse in nič, pa mi pomaga zmanjševati kategoriziranje: videti ljudi kot ljudi in države kot svet. Razumevati začenjam, da dom ni več majhen kos zemlje, da ni država, da ni celina. Vsak dan pri svojem delu srečujem ljudi od vsepovsod, preganjance in prostovoljne izseljence. Kar delimo, je domačnost tujine in tujost doma.

Domov. Na trgu pred helsinško železniško postajo sedim skupaj s Farzadom, ki mu manjka samo še en minus, pa ga bodo brez dodatnih vprašanj poslali nazaj v Afganistan, in z Jounijem, upokojenim ladjarskim delavcem, ki je iz Laplanda na severu Finske prišel delat na trajekt, ki dnevno vozi iz Helsinkov v Talin, in na njem ostal trideset let. S Farzadom glodava rozine, Jouni pa dokončuje napolitanke iz Lidla, preden bo odpešačil do Los Cojones, kjer med drugo in tretjo pivo s šest spustijo na tri evre in sedemdeset. Farzad, varilec, reče, da upa da ne misliva, da je prišel Evropejcem krast službe. Da to ni njegov namen, če slučajno dobi plus. Jaz ne rečem nič, ampak upam, da Jouni ne misli, da sem Fincem prišla krast službo.

Rečem, grem domov. In takoj zavonjam sveže bele rjuhe.