Še na prelomu prejšnjega tisočletja ni bilo težko ugotoviti, kdo v družini nosi hlače. To ni bil tisti, ki je prinašal kruh na mizo, niti tisti, od katerega je bilo odvisno, ali smejo otroci k sosedovim za pol ure ali kaj podobnega – pač pa tisti, ki je imel primarno pravico do televizijskega daljinca. Celoten urnik dneva je določal televizijski program in generacije otrok so hodile spat ob pol osmih, ko so si zajčki umili zobe in so želeli starši imeti tišino za večerna poročila (svet je bil manjši, pa so trajala samo pol ure). Dnevna soba, kjer je kraljeval televizor, je bila informacijsko središče in najbolj živahen del naših domov. Bila je kraj druženja in zabave, kjer se je družina zbirala in delovala kot skupnost: skupaj navijala za domače športnike, se režala komedijam in glasno zapovedovala likom v grozljivkah, naj se za božjo voljo obrnejo, ker je morilec seveda za njihovim hrbtom, pa tudi glasno komentirala in debatirala o političnih in družbenih dogodkih. Dnevna soba je bil družinski forum. Tu se je povedalo marsikaj, o čemer se drugje ni niti mislilo.
Danes menda živimo v novi zlati dobi televizije, toda okoliščine so absolutno drugačne – televizija zdaj je povsem drugačen medij. Če sem pred mesecem pisal o tem, kako pred družinskimi hišami nastajajo pravi mali zabaviščni parki in kako takšno pozasebljanje počasi razjeda naše parke, ulice in mesta, je jasno, da isti procesi že dolgo potekajo v največjih trdnjavah zasebnosti, v meščanskih stanovanjih in hišah. Z razvojem zabavnih medijskih tehnologij, računalnikov, tablic, pametnih telefonov in televizije, ki so individualizirali naše prostočasenje, informiranje in našo komunikacijo, je dnevna soba v sodobni arhitekturi odvečen, prazen prostor – družinska hiša pa vse bolj konglomerat zasebnih sob. Danes lahko vsak član družine gleda vsebine po lastni izbiri, kadarkoli in kjerkoli želi. To pomeni, da se lahko vsaka soba v domu brez posebnega truda spremeni v dnevno sobo. V tem je gotovo precejšnja osebna svoboda, toda ta svoboda je v isti sapi nekam neprijetno tesna.
Svet, izdelan po meri
Bistvena in najočitnejša razlika med računalnikom na eni ter časopisom, radiem in televizorjem na drugi strani, vprašajte kogar koli, je interaktivnost računalnika. Toda interaktivnost je zgolj način, kako računalnik in svetovni splet (so)uporabljamo, kako tkemo mrežo, na katero smo pripeti. Njegova prava posledica, način, na katerega računalnik deluje, na katerega nas je omrežil in ki ga interaktivnost samo dodatno krepi, pa je zasebnost. Če česa resnično ne maramo posojati, je to naš osebni računalnik, naj bo v podobi stacionarnega ali prenosnega računalnika, tablice ali pametnega telefona. Ta varljivo ploskovita orodja so posoda naše virtualne identitete, naš osebnostni podaljšek in nadomestek, ki postaja vse bolj razpreden, samovoljen in obenem vse bolj intimen, individualen; v tesnem sozvočju z našimi najglobljimi potrebami, skrivnostmi in željami, ki jih soustvarja, posreduje in zadovoljuje. Daljinski upravljalec za televizor, četudi morda nejevoljno, vseeno predamo iz roke brez strahu, da bi naslednji gledalec s tem pridobil dostop do nečesa, kar je globoko naše, brez umazanega občutka, da smo gledani sami, da smo oskrunjeni. Nasprotno pa miško ali zaslon drugemu prepustimo s kar nekaj nelagodja. Kolegi nas zato vedno najmanj trikrat vprašajo in se vsaj tolikokrat tudi opravičijo, kadar bi želeli za trenutek skočiti na splet na našem računalniku, čeprav samo zato, da preverijo e-pošto. Pametne naprave so torej naše ne le v smislu lastninskega razmerja, ampak kot nekakšen kiborgovski podaljšek naše osebnosti.
Za razliko od televizorja in radia, ki sta množična medija in v svoji obliki namenjena večglavemu občinstvu, so sodobni žepni mediji, čeprav nas povezujejo v resnično globalno mrežo, narejeni bolj ali pa izključno za enoglavo, individualno, intimno uporabo. Na ta način je torej delo z njimi, njihova recepcija bližje knjigi kot kateremu koli drugemu mediju (tudi njihov dizajn sumljivo spominja na knjigo), še najbolj pa nekakšnemu osebnemu dnevniku. Zato so prvi aparati del interjerja dnevne sobe ali kuhinje, drugi pa navadno svoje mesto najdejo v delovni ali otroški sobi, spalnici oziroma v žepu. Okoli prvega se zbira družina oziroma skupnost, okoli drugega zasebniki. Na ta način se analogni svet bistveno razlikuje od digitalnega; slednji oblikuje drugačne navade in drugo senzibiliteto. Možnosti snemanja, ogleda z zamikom, dostopa do medijskih arhivov, oddaljene izposoje in predvajanja računalniških datotek osvobajajo gledalca od vnaprej sestavljenega in (naj)širšemu, skupnemu občinstvu namenjenega televizijskega programa ter mu nudijo skoraj neomejeno prilagodljivost. Obreda družinskega gledanja poročil ni več, pravzaprav tudi poročil nihče več ne gleda, dnevna soba ne deluje več kot družbeni, skupni prostor, kjer bi se srečevali različni pogledi na isti ekran – televizor kot skupno okno v svet; namesto tega v isti hiši soobstaja toliko oken, kot je ljudi. Širina teh oken pa je izdelana po meri njihovega uporabnika.
S spletnimi mediji oziroma vsebinami in v kombinaciji z intimno naravo računalnikov danes vsak posameznik sam gradi svojo zasebno podobo sveta ter se tako deloma prosto odloča, kdaj, o čem in kako bo informiran. V idealni situaciji bo informacije medsebojno primerjal in imel nikoli prej dosegljivo možnost preverjanja njihove resničnosti, relevantnosti in kvalitete. A v praksi se pogosto dogaja to, da ostaja posameznik povsem omejen na en spekter, en tok informacij, pri čemer ne rabi, če noče, prestreči nobenega drugega. Če nas kultura ne zanima, rubriko preprosto potisnemo na dno ekrana; če nas ne zanima Bližnji vzhod in njihove »puščavske vojne«, se omejimo na novice iz Evrope; če nas zanima v glavnem politika (ali pa domača obrt), nas Googlov brskalnik, ki mu dovolimo, da svet oblikuje po naši zamisli, pod geslom »Pahor« napoti najprej na politika Pahorja, medtem ko pisatelja Pahorja vrže morda šele na drugo stran, ki je tako ali tako nikoli nihče ne pogleda; če smo nazadnje na Amazonu kupili Petdeset odtenkov sive, nam bo zdaj ta ponujal samo še sivino …
Neskončni prostor svetovnega spleta omogoča, da se različna mnenja in prepričanja nikoli ne rabijo srečati. Na ta način svojega pogleda ne rabimo deliti, kaj šele utemeljevati ali zagovarjati pred drugimi. Namesto tega se neprestano zaletavamo v istomisleče ter tako krepimo občutek o »resničnosti«, »pravilnosti« oziroma »objektivnosti« svojega pogleda na svet. Ko debatiramo pred televizorjem ob gledanju dnevnika, pa čeprav znotraj družine, se včasih morda res zdi, kakor da nismo slišali in videli istega, a v samotnem in uporabniku prilagojenem konzumiranju informacij do tega tudi v resnici prihaja – informacije sami ali kdo v vašem imenu selekcionira, še preden veste, ali bi vas morda zanimale oziroma ali so za vas relevantne. To je resnična pluralizacija medijev, ki ne predvideva dialoga, iskanja demokratičnega kompromisa ali vsaj dobro argumentiranega prepira. Raje kot da bi tkali novo mrežo z drugimi, drugačnimi, odhajamo na splet srečevat sami sebe. Raje kot da bi s pomočjo spleta znotraj domačih sten stopili v odprt in raznolik svet, ki je na drugi strani, internetu postavljamo zidove našega doma. Zato ni nobeno presenečenje, da bodo ponovno zagnali serijo Dosjeji X – današnji svet je popoln habitat za razne teorije zarot in drug hokuspokus, od chemtrailsov, nasprotovanja cepljenju do zavračanja človeškega izvora globalnega segrevanja in gensko spremenjenih rastlin.
Osebnost kot seštevek preteklih klikov
Če kot posamezniki posegamo samo po vsebinah, ki nas zanimajo oziroma vzbudijo naše zanimanje in si lahko na ta način do zadnje podrobnosti prilagodimo svoj prosti čas ob pametnih napravah, je res tudi obratno in se tudi pametne naprave neprestano prilagajajo nam, našim zanimanjem in interesom. To nam sicer pogosto res omogoča hitrejši dostop do trenutno zaželenih relevantnih informacij, a se s hitrostjo obenem izgubi toliko vsega drugega, da je temu še težko reči brskanje. Brskanje predvideva namreč določeno količino spontanega, naključnega in tujega, ki ga računalniški algoritmi zdaj odrivajo na konec ali sploh stran od nas. Resnica je, da postajamo ploski kot zasloni naših igrač, vse bolj poredko smo še meščani, državljani … in vse bolj zgolj-zasebniki; edine skupnosti, ki jim še pripadamo, so skupnosti, utemeljene na podobnih interesih, na tem, da všečkamo in kupujemo iste stvari in izdelke.
Takšna totalna prilagoditev pomeni, da močno zmanjšamo možnosti, da bomo naleteli na nekaj, kar bi nas lahko spotaknilo; na nekaj, kar že navidez ali vsaj navidez ne bo sodilo v naš svet, na tisto tuje, drugačno oziroma Drugo, v stik s čimer nas lahko pripeljeta samo naključje in spontanost. In česar obljuba je bil svetovni splet na svojem fantazmatsko nedolžnem začetku, ko so lažni preroki glasno napovedovali, da bodo poceni pametne naprave emancipirale »Tretji svet« in druge Druge, da si bodo že z njihovim posedovanjem in priključitvijo na mrežo zagotovili vidnost, soudeležbo in enakopravnost v soustvarjanju novega, globalnega enaindvajsetega stoletja. Še več: ta prilagoditev se večinoma dogaja mimo nas, brez našega sodelovanja, konsenza ali celo védenja – izvajajo jo nečloveški algoritmi. In koliko lahko računalniki sploh vedo o nas? Smo ljudje res samo seštevek naših minulih odločitev? Ali smo postali liki iz slovenskih romanov, ki ne morejo ubežati svoji preteklosti in jih ta povsem determinira?
Seveda ne, algoritmi nimajo za burek, če ne bi bilo tako, potem bi danes uporabljali samo še spletne trgovine in v zadnjih nekaj letih ne bi bili priča invaziji nakupovalnih središč. Premeteni trgovci, ki se pri tem seveda opirajo na psihologijo potrošništva in izbire, se dobro zavedajo, da ni tako zelo važno tisto, kar prideš v trgovino kupit, ampak bolj vse tisto, kar ob tem še kupiš. Zaenkrat spletne trgovine še niso uspele iznajti boljše metode brskanja po njihovih robi kot ponujanja izdelkov, podobnih predhodno kupljenim; v nakupovalnih centrih pa se nasprotno ne usmerjajo toliko na posamezne izdelke oziroma so ti čista spremenljivka, čisti znak, ampak skušajo z razporedom in postavitvijo polic, blaga, osvetlitve, cen itd. spodbuditi golo potrošnjo kot tako. Na spletu tako še vedno večinoma kupujemo – to je, kadar že vnaprej točno vemo, kaj želimo kupiti; v trgovinah pa nakupujemo – po znanem potrošniškem ljudskem reku: »Bil sem v trgovini in sem kupil vse, kar sem potreboval, in še več«.
Celo trgovci se namreč zavedajo, da smo ljudje veliko bolj kompleksna bitja, kot pa je to mogoče profilirati glede na naša pretekla dejanja. Naše odločitve preprosto niso zmeraj racionalne ali predvidljive; pri nakupu, pravzaprav pa pri našem obnašanju in odločitvah sploh, soodloča marsikaj, kar nima nič s finančno ugodnostjo, našimi interesi ali zanimanji; včasih celo prav nič z nami samimi – tu svojo vlogo igrajo naključje in spontanost, nezavedno in sanjsko … In to je tisto, kar s pozasebljanjem in polastninjenjem informiranja in kulture izgubljamo: nekaj, kar je večje od našega malega sveta, kar nas presega in postavlja v nek skupen prostor, katerega meje je treba postaviti vedno znova. Izgubljamo možnost videti, kar vidijo drugi, postaviti našo individualno interpretacijo v razliko od njihove, ne povsem mimo nje. Ne glede na to, kako ozka, dolgočasna in pristranska so včasih, poročila nas nagovarjajo kot državljana v vsej njegovi kompleksnosti, informacije, ki jih lovimo po svojih muhah na medmrežju, pa odsevajo zgolj naše zasebne, nečimrne interese.