Kadar je v takih ali drugačnih krogih govora o umetnosti in umetnikih, se bo vedno našel kdo, ki bo pripomnil, da gre za socialno okorne čudake, ki nimajo pravega stika z realnostjo in s katerimi je na nek način gotovo nekaj narobe. Tanka je meja med genijem in norcem – in poseben dar je potreben, da znaš svojo »hibo« izkoristiti kot adut in vir ustvarjalnega navdiha.
»Hiba« senzibilnega Gabrijela Goldmana, protagonista romanesknega prvenca Mirta Komela Pianistov dotik, je bila zlasti za njegova starša nenavadna, nepojasnljiva in celo skrb vzbujajoča. Radovedni newyorški judovski deček ruskega porekla, čigar biografski elementi v določeni meri sovpadajo s tistimi znamenitega kanadskega pianista Glenna Goulda, je že od ranega otroštva kazal znake dovzetnosti za ritem in mešanico zvokov, njihovo posnemanje ob radovednem opazovanju okolice in oponašanje maminega petja. Nastavki njegovega glasbenega talenta so se nakazali ob sinestetičnih doživljajih igranja na ksilofon, njegovo obsesivno željo po (glasbenem) izražanju pa je v tartinijevskem slogu gnal privid dajmona, povzet po sliki ruskega simbolista Mikhaila Bruvela, ki si priimek (ne)naključno deli z Gabrijelovim prvim učiteljem – njegovim dedkom. Ob njem se je nadobudni učenec spoprijateljil s klavirjem, dedkovo staro čajko, ki je postala nepogrešljiv del njegovega vsakdana. S preizkušanjem jakosti pritiska prstov na tipke se je učil dinamike, s poslušanjem in preigravanjem skladb uril svoj brezhibni posluh in spomin, z improvizacijo v prstnem redu in ritmu izumljal vedno nove pristope k izvajanju skladb in se iz čudežnega dečka razvil v mojstrskega pianista, ki je sčasoma dosegel in presegel svojega kasnejšega učitelja, zloglasnega Aleksandra Savskega.
Glasba se je Gabrijela dotaknila kot spodbujajoča muza in uničujoča sila obenem ter ga zaznamovala s parafrazo Descartesovega cogita, »Glasbim, torej sem«. V njej je premikal meje mogočega, utapljal frustracije in strasti, tesnobna občutja že ob sami misli na dotik teles mimoidočih v baudelairovsko razosebljajočem vrvežu velemesta ter našel smisel v vedno bolj nesmiselnem življenju. Klavirja ni imel le za orodje, ki ga je možno nadzorovati in upravljati, kot mu je njegov namen razložil dedek, temveč kot živ organizem, s katerim se namesto z govorom sporazumeva z dotikom in ki ima konec koncev to moč, da igra (na) nas in ne le obratno. Pripetilo se mu je že namreč, da so prsti sami ubrali svojo pot in da je klavir utrpel poškodbe ali mu vrnil milo za drago, če se je v agoniji čustev spozabil in se znesel nad njim, na primer takrat, ko ga doleti »trpljenje mladega Goldmana«, posledica nesrečnega ljubezenskega razpleta s črnolaso Ester »nedotakljivega dotika«.
Raziskovanje dotika, tokrat pač v romanesknem slogu, Komel izvede in nadaljuje iz študije Poskus nekega dotika(2008). Medtem ko se morda zdi, da je navidez povsem hipen in mimobežen, je dotik pravzaprav nekaj zelo osebnega, intimnega. Gabrijel je imel na primer tak odpor do stika z drugimi ljudmi, da je vedno nosil rokavice in dobil napad slabosti, če se ga je kdo dotaknil, Ester pa se je ogibala zlasti dotika njunih ustnic, ker bi bilo to »kot da bi se dotaknila oceana«, zlitje dveh bitij, »izgubljenje« enega v drugem. Med njima je zato zevala »praznina, ki sta jo polnila z besedami, da bi se izognila dotiku, ki sta si ga oba želela«, in sveža zarja je posijala v prostor, »ne da bi se dotaknila tega vmesnega med njima, česar se nobena svetloba ne more dotakniti, nedotakljivega oceanskega dotika«, kakršen je bil tudi nemogoči dotik v mitu o Erosu in Psihe. V nasprotju z neizpolnjenim dotikom ljubezni pa je dotik tipk, skrivnostna globina glasbe, Gabrijelu omogočil, da je z njo postal eno in v njej našel zadovoljstvo, zatočišče in uteho ter se ji dokončno in popolnoma predal. Ob tem se v adornovsko obarvanem filozofskem monologu Aleksandra Savskega pojavi vprašanje prihodnosti glasbe in glasbenika. Kje jima je mesto, če sploh, v družbi, kjer se še umetnost spušča na raven masovne proizvodnje, izgublja individualni okus in kjer še tako primarnemu in plemenitemu opravilu, kot je igranje na instrument, grozi, da ga zamenja tehnologija in ga sprevrže v avtomatizirano »strojno umetnost«? Kajti če dotik konstruira družbena razmerja, kot je nekje izjavil avtor, jih glasba v celoti izraža, oboje pa je ključnega pomena za obstoj in razvoj tako posameznika kot družbe: prvo, ker gradi mostove med ljudmi, in drugo, ker v prvi vrsti potešuje človekovo željo po ustvarjanju in hkrati njegovi eksistenci osmišljuje obstoj.
Komelov spretno izpeljani prvi roman niha med Gabrijelovim bivanjem v bolnišnici zaradi skrivnostne poškodbe in povzemanjem za njegovo glasbeno pot ključnih dogodkov. Iz izrazno dovršene in simbolično bogate, citatov, bolj ali manj posrečenih besednih iger, poskusov humorja, primerov poliglotstva, pretanjenih opisov pianistovih eskapad ter intertekstualnih referenc polne pripovedi vejejo elementi postmodernizma, sporočilno prepletajoči filozofijo pomenljivosti dotika z individualno in kolektivno vlogo in težo (glasbenega) (po)ustvarjanja. Komel sam je v nekem intervjuju dejal, da ga je igranje na rabljeno čajko »odrešilo postdoktorskih eksistencialnih muk«, ter podal idejo obvezne glasbene izobrazbe najmanj za študente družboslovja in humanistike, če ne že vseh šolajočih. In ko bo naslednjič kdo koga, navdahnjenega z dotikom Evterpe, dajmona ali kake druge muze, okrcal s čudakom, se spomnimo besed Gabrijelovega dedka Evgena Bruvela: »Govoriš kot režimski znanstveniki, ki hočejo ljudem odpraviti njihove posebnosti in nepredvidljivosti kot domnevne napake, ne zavedajo pa se, da bi s tem odpravili samo njihovo človeškost!«
Mirt Komel: Pianistov dotik. Novo mesto: Goga, 2015. 186 strani, 24,90 €.
