Dragan Živadinov – od Prešernove ulice v Ilirski Bistrici do Prešernove nagrade

»O, glej ga! Še vedno se odlično drži!« mu korak zastane na pobočju Hriba svobode, ko sredi živahnega besedovanja uzre sloviti spomenik. Dragan Živadinov, gledališki režiser, ki bo drevi na osrednji proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus, je sprejel povabilo: odpeljimo se intervju naredit v Ilirsko Bistrico. V njegov »zavičaj«. Tja, kjer je pred 65 leti stopil na pot. Tja, kjer smo v ponedeljek skupaj stopali po sledeh njegovega prvega desetletja življenja.

Dragan, iz sive Ljubljane smo se pripeljali v sončno Ilirsko Bistrico …

»Ne, najprej smo prišli do Knežaka in Šembij. To sta bila vedno ključna kraja na poti sem – ker se tam odpre pogled proti jugu, proti Ilirski Bistrici, proti Brkinom, tam sem se iz postojnsko-pivškega hladu vedno pomaknil proti tistemu, kar je bilo zame lepo. Proti reki Reki, presvetljeni Ilirski Bistrici in kozmičnemu Kvarnerju.«

Na poti sem ste se oglasili na telefon, poklepetali z mamo Ivanko. V Ilirski Bistrici obujate spomine na očeta Ilijo. Kakšna starša sta bila?

»Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka. Po drugi svetovni vojni se je bila stara mama zaradi zunanjih okoliščin, zaradi nacionalizacije in tudi zaradi družinskih vzrokov, primorana seliti. Prišla je v Ilirsko Bistrico, postala je vodja delavske menze v tovarni Lesonit. Sem je pritegnila tudi svojo hčer, mojo mamo. Tu je bil že postaven mladenič, pameten, ime mu je bilo Ilija …«

Najbrž v vojašnici, a ne?

»Da. Ko sta me že spočela, se Ilija še ni mogel poročiti, ker določeno število let ni smel imeti družine. Rok se je končno iztekel, poročila sta se in osem dni kasneje sem se rodil.«

Kje?

»Na poti od Ilirske Bistrice proti porodnišnici v Postojni. Več ne vem. Bil sem sicer zraven …«

Glavni junak te predstave, a brez spomina.

»Pravijo, da sem se rodil na počasni vožnji med močnim sneženjem, kakršno je bilo v teh krajih redko že tedaj. Ja pa po snegu poimenovana tukajšnja gora, meni najlepša gora republike – Snežnik! No, stara mama, ki se je preselila v Ilirsko Bistrico, je potem kmalu uredila vse v zvezi z nacionaliziranim posestvom, ki je blizu brniškega letališča. Kraj se imenuje Komenda. Stara mama je bila mahnjena na mercedese, vedno jih je imela, in to v socialistični Republiki. Samo ko je bila v slabi koži, je imela audi. Velikokrat me je zapeljala do Benetk. Zakaj do Benetk? Da je na avtocesti lahko pritisnila na mrcino. Da avto zaživi, je rekla. Ne moreš verjeti. (smeh) Sam še danes nimam šoferskega izpita. No, tako sem otroštvo preživljal v Ilirski Bistrici in deloma v Komendi pa tudi pri sestri stare mame, pri stari teti Pavli v Moravčah. To je trikotnik mojega otroštva. Je bila pa vsekakor ultimativna Ilirska Bistrica. Moj zavičaj. Kraj, v katerem si izoblikuješ prva čustva. Prve misli. Kjer se prvič vidiš v ogledalu. Poješ prvo sladico, okusiš najboljši okus … O nasprotnih, slabih vtisih ne bi. Imel sem svetlo otroštvo. Na oknih nad Prešernovo ulico smo imeli lepa lesena polkna. Danes sem videl, da jih tam ni več. Mi je pa Ilirska Bistrica še vedno prekrasna.«

»Pri Mussoliniju ne govorimo o politiki! Govorimo o absolutnem zlu!«

Ostaja spomenik na Hribu svobode. Ostaja, kakršen je bil.

»Absolutno! To je ultimativna javna plastika, ena najpametnejših v republiki. Ob kiparju Janezu Lenassiju moramo imenovati še arhitektko Živo Baraga, oba sta odlično opravila nalogo materializacije. Danes sem skulpturo obiskal po kar nekaj letih. Spominjal sem se, kako sem ta spomenik obiskoval kot otrok, kako sem prislonil kolo in zlezel gor … In na njem sem bil danes spet primoran razumeti, da sem rojen na ta svet in da pripadam človeškemu rodu, ki proizvaja lepoto. Spomenik je namreč prav poseben: spodaj je kostnica, zgoraj pa je tisto, kar je ultimativno – aha, očitno bom danes uporabljal to besedo, vidim, da je priletela k meni – ultimativna je kraška jama, izsekana iz globine in pred nas postavljena v formi kocke. Gledamo kraške stebre, ki jih je konceptualiziral in formatiral umetnik. Že stebri v kraških jamah so sami po sebi lepi, v Lenassijevi skulpturi pa so izjemni. Spomnim se, kako so nas vodili v Postojno jamo, ki je sicer veličastna. A me je že kot otroka motilo, da so nam govorili: ‘Vidite, ti kapniki pa so podobni špagetom.’ Razumel sem, kaj mi govorijo, nisem pa razumel, kaj hočejo s tem doseči. Jamo sem doživljal kot lepo, ne da bi mi bilo treba videno primerjati s čimerkoli. Že tedaj me je motilo podobarstvo – da mora biti nekaj podobno nečemu drugemu. Da mora posnemati. Niti potem nisem hotel proizvajati predstav, ki so podobne življenju, kaj šele ‘komično podobne’. Pri šestih letih sem v bistriški tovarni Topol gledal, kako stroj reže hlode, tudi bolj eksotičen les, na primer mahagoni, in kako ven prihaja furnir … Procesualni čudež brez čudeža. Ravno v tistem času so postavili tudi spomenik na Hribu svobode. Hodili smo gledat, ko so ga gradili – uau, zdelo se mi je kot izkaz neverjetnih človeških sposobnosti! Še danes se spomnim slovesnega odkritja. Svečano so nas oblekli – pa nismo nič nastopali! Spomnim se sestre, spomnim se lepega dne, spomnim se ozvočenja, partizanskih pesmi … A veste, zakaj je komunizem premagal fašizem – ker je imel lepše pesmi! Ravno te dni poteka ta neverjetni fenomen okrog zločinca Mussolinija, ki je še vedno častni meščan Gorice. Njihov župan pa protestnikom pravi: ‘Prosim, ne uvajajmo politike.’ Pa kdo uvaja politiko?! Saj pri Mussoliniju ne govorimo o politiki! Govorimo o absolutnem zlu! Kdor nasprotuje čaščenju Mussolinija, ne posiljuje s politiko. Kaj mene briga politika! Politiki se nočem posvečati metodološko. Kadar pa nasprotujemo človeškemu zlu, preprosto ne želim slišati, da je to politika. Ah, kam me je zdaj zaneslo. Kam je svet zaneslo! Raje govorim o Ilirski Bistrici. Ki je še vedno krasna. A naj slovenski javnosti vseeno povem, da sta oba hotela, tako Turist kakor Lovec, še vedno zapuščena, še vedno sta videti katastrofalno, kakor da tam divja vojna. A če gre verjeti politiki, se bo tudi to v bližnji prihodnosti spremenilo.«

Se je zanimanje za gledališče začelo po preselitvi na Vrhniko?

»Res je, čeprav … Ko smo se pri mojih enajstih letih preselili na Vrhniko in sem začel tam obiskovati peti razred osnovne šole, sem seveda hitro naletel na Ivana Cankarja. Kot blazen sem začel brati njegove drame. Najprej sem prebral Kralja na Betajnovi. Neverjetno se mi je zdelo, da berem dramo in obenem kot najstnik okrog sebe v resničnem življenju gledam enake lokalne nasilnike, opremljene z močjo. Slabše verzije Cankarjevega kralja na Betajnovi. In ljudje, ki izvolijo takega, še Šentflorjanci niso, ampak so tisti iz Svete Ligojne. Kakorkoli že, kot deček sem na Vrhniki soustanovil SNG Vrhnika – Srečno novo gledališče.«

Ste tam srečali Lojzeta Kovačiča in Dominika Smoleta?

»Ne, malo pred tem sem ju srečal, ko sem se pri štirinajstih vpisal v gledališko šolo v Ljubljani. Že na Vrhniki sem srečal Petra Božiča, potem pa sem v Pionirskem domu v Ljubljani srečal Lojzeta Kovačiča in Dominika Smoleta, ki sta delala zraven, nekaj korakov stran od našega gledališkega odra. Lojze Kovačič je imel košate lase in je bil čisto brez zob, glas pa je imel nestvarno lep, molovski. Dominik Smole pa je deloval zelo utrujeno. To so zagotovo naši izvrstni modernisti: Peter Božič je absurdist, Lojze Kovačič vrhunski prozaist svetovnega formata, Dominik Smole je zame najboljši dramatik, boljši celo od Cankarja … No, oznaki boljši ali slabši nista primerni za razpravljanje o umetnosti. Točneje je govoriti o umetnikih, ki so bliže resnici ali dlje od nje. Vsi našteti so zelo, zelo blizu resnice!«

»Gledališče si je pred več tisoč leti izumilo religijo!«

Tule, v Ilirski Bistrici, bi vašo dosedanjo življenjsko pot lahko naslovili: Od Prešernove ulice do Prešernove nagrade.

»Uf, no, v Ilirski Bistrici, v svojem zavičaju, sem marsikaj doživel prvič. Tu sem prvič videl pravega pesnika. V Osnovni šoli Dragotina Ketteja so nam napovedali, da nas bo obiskal pesnik in da se bomo z njim srečali. Totalno sem se vznemiril – videl bom živega pesnika! Rekli so nam, naj vsak vzame svoj stolček in si ga odnese gor, pred knjižnico. Posedli smo se in čakali. Odprla so se vrata knjižnice in ven je stopil pesnik. Na kratko postrižen, v vojaški uniformi. Aha, sem si rekel, takšni so torej pesniki. V uniformi kot tata. A veste, kdo je bil to? Niko Grafenauer! Verjetno je služil državi vojaščino v bistriški kasarni, pa je prišel nastopat še k nam. Mogoče se pa motim. Tu sem tudi odigral svojo prvo gledališko vlogo. Učiteljica Marica Valenčič – takrat smo ji seveda rekli tovarišica – je kot prva prepoznala, da sem gledališko nadarjen. V šolski predstavi mi je dala vlogo zajčka. Zveni smešno, a me je zelo določilo. Mama mi je sešila prelep kostum, tovarišica Marica me je pripravila, odigral sem zajčka … Predstavo smo igrali v bistriškem kinu. V kinotu, kot smo rekli. Takoj po predstavi mi je postalo zelo vroče. Snel sem kapico z velikimi zajčjimi uhlji. Pogledal sem se v ogledalu, h glavi prislonil dlani in z njima pomigal – v tistem hipu sem doživel popolno transformacijo! Prej sem igral zajčka, v tistem trenutku pa sem postal zajček. Vse sem čutil. Čutil sem, kako so lahko zajčki prestrašeni. Tata me je vedno znova hecal, kako lahko uloviš zajčka – ker ima velika ušesa, odlično sliši, zato se mu moraš previdno približati in mu zelo hitro dati sol na rep. Potem se ne more premakniti, tako da ga lahko uloviš. Saj veste, otrok težko razume besedne igre. (nasmešek) Ko sem nekega dne prišel in povedal tati, da zajčka tako ne moreš ujeti, ker zbeži, preden mu daš sol na rep, je tata rekel: ‘Vidiš, zdaj razumeš.’ Imel sem izvrstne starše. Oče me je klical Janez banez. Zaradi izštevanke iz Cicibana, ki mi jo je interpretiral: ‘Janez banez, bobkov sin, je zidal hišo iz črepinj …’ Ta verz me še danes določa. Kaj sem jaz v gledališču, kaj je predstava?«

Hiša iz črepinj?

»Same črepinje človeštva so to! Mislim, da mama v Ankaranu še danes hrani moj prvi zvezek. Kaj sem vanj narisal – gledališče! Oder, zavese, igralce, publiko … Od Prešernove ulice do Prešernove nagrade. Da. Danes sem spet videl naši nekdanji okni, ki gledata na Prešernovo ulico. Temu dvojčku, stanovanjskima stavbama v treh etažah, smo pravili Zarja. Po trgovini, ki je bila vmes, spodaj.«

Kaj so prodajali v njej?

»Bombone. Sladkarije. Špežo, je rekla moja mama. Nedaleč stran sta bili stavbi, ki sta me prav tako bistveno določili. Nad obema sta se že takrat, v šestdesetih letih, bleščala božanska neonska napisa: KINO in OPREMA. Pa saj sem se rodil v velemestu – dva temno rdeča, neonska rdeča napisa v moji ulici! Kar nekaj časa sem preživel v New Yorku, v Moskvi in Berlinu, pa niso bili njihovi neoni nič lepši od naših bistriških. Prisegam! Zelo me veseli, da je bil danes doma tudi Tomo Šajn in da sva se spet objela. Ko sem bil pri tabornikih v Rodu snežniških ruševcev, nas je vodil naokrog. Hodili smo tudi na morje, v Njivice na Krku. Tam so nas krstili. O, ko smo že pri krstu, naj povem še to. V osnovno šolo sem začel hoditi leta 1966. Takrat so vsi moji sošolke in sošolci hodili k verouku, samo jaz ne. Vsi drugi pa! Toliko o komunistični represiji nad religijo. Doma sem vprašal, zakaj vsi drugi hodijo tja gor, v trnovsko cerkev, samo jaz ne. Tata Ilija mi reče: ‘Oni grejo, ker so verujoči. Mi, v naši družini, smo neverujoči. Ampak če bi šel rad z njimi, se mama in jaz strinjava, da lahko greš. Če bi šel rad, jih mirno vprašaj. Bodi prepričan, da te bodo vzeli k verouku. Zagotovo te bodo. Vsekakor pojdi, če bi šel rad.’ In natanko tako se je tudi zgodilo. Še v veliko lepšem spominu imam tabornike. Kako smo zvečer v krogu prepevali: ‘Tam ob ognju našem si sežemo v roke. Plamen neugašen nam je srce. Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda. Tu je moj dom in vedno bom tukaj rad ostal doma …’ Ampak narave v resnici nikoli nisem prenašal zaradi insektov. (nasmešek) Ko nas je Tomo Šajn peljal na mnogoboj v Postojno, sem napisal tekst o futi, svileni podlogi za obleko. Pri osmih letih sem v bistriščini nastopal na Radiu Ljubljana, pripovedoval zgodbo o tem, kaj se je zgodilo z mojo futo. Izmislil sem si jo in jo napisal. Imel sem talent, ki sta ga mama in tata prepoznala in ga spodbujala. Tata naju je s sestro peljal tudi v cirkus na Reko. Kakšno predstavo so tam uprizorili trije obritoglavi ekvilibristi! Najboljšo na svetu!«

Hitro ste si torej zgradili gledališke temelje …

»Gledališče je bilo tisto, ki je bilo na začetku. Gledališče je pred več tisoč leti izoblikovalo religijo in njeno obredje! Tudi opremilo jo je s teatralizacijo.«

No, tudi v vaši umetnosti najdemo napoved »bogoiskateljskih umetniških sond«.

»Vse izhaja iz človekovega samozavedanja in izobraževanja. Kot mlad se najprej upreš. Sledi bogoborstvo in končno še bogostvarstvo. To je bila znamenita polemika na Capriju med Maksimom Gorkim in Vladimirjem Iljičem Leninom. V času bogoborstva se boriš, na primer, proti fašizmu. V fazi bogostvarstva pa ugotoviš, da se ti hvalabogu ni treba več boriti proti nikomur.«

Zakaj pa bogoiskateljstvo, če si ateist?

»Pri meni vse izhaja iz gledališča. Jaz ne morem trditi, da boga ni, kakor verujoči ne more trditi, da bog je. Želim pa, da je moja misel razvidna: najprej je bilo gledališče, šele to je ustvarilo religijo. Zadnja leta procesiram ukrajinsko-ruskega geologa Vladimirja Vernadskega, ključni so mi njegovi koncepti geosfere, biosfere in zlasti noosfere. Gledališče je zame postgravitacijski Noordung, vzpostavljen s pozicije noosfere – planetarne mreže mišljenja. Iz biosfere se v kozmos prebijemo s pomočjo noosfere in z njo dosežemo navpičnico v realno vesolje. Američani tja potujejo, da zapičijo zastavo in rečejo ‘to je naše’, kozmisti pa gremo tja pogledat, ali bog je ali ga ni.«

Bi rekli, da je vaš oder vesolje?

»V vsakem primeru ni svet. Če ne zveni preveč naduto, da! Moj oder je vesolje.«

Se zdaj, ko vesolje vse bolj privatizirajo multimilijarderji, počutite na tem odru manj svobodnega?

»Sem v bogostvarstvu in počutim se svobodnega in ta trenutek sem na Hribu svobode! Kmalu bomo spet ponovili našo predstavo … No, v gledališču ne uporabljam več besede ponovitev. Govorim o iteraciji – to je postopek ponavljanja v matematiki, kjer se z vse natančnejšo decimalko vse bolj približuješ pravemu odgovoru. Bliže si, bolj greš v globino. Enako je z iteracijo. Vse bliže resnici si. In smrti.«

Nova ponovitev – pardon, iteracija – predstave Noordung:: 1995–2025–2045, ki jo uprizarjate vsakih deset let, bo to pomlad. V Vitanju – 20. aprila. Na Hitlerjev rojstni dan.

»Točno tako!«

Naključno ali namerno?

»Povsem namerno, zavestno. Imam slab smisel za humor. Hotel sem, da bi bil enkrat v zgodovini človeštva moj dogodek pomembnejši od Hitlerjevega.« (nasmešek)

Že prej bo pomemben večer – 6. februarja 1986 ste s kultno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice Krst pod Triglavom ob glasbi skupine Laibach slovesno odprli Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Na istem odru boste 39 let in en dan pozneje, ta petek, prejeli veliko Prešernovo nagrado. Se bo krog sklenil?

»O, to je pa je smiselno vprašanje! Tako bom odgovoril … Ko ste me pred nekaj dnevi povabili, predlagali, da bi intervju napravili v Ilirski Bistrici, kar je bila najboljša možna zamisel, sem si rekel, glej, Dragan, to pa sledi gledališki dramaturgiji: odraščal si v Bistrici, potem si šel na Vrhniko, tam si naletel na kralje na Betajnovi, se jim uprl, rastel si … in že pri šestindvajsetih letih naredil ultimativno predstavo. Tri leta pozneje, leta 1989, sem se odločil, da se ubijem. V Ljubljani sem šel na vlak in krenil proti Ilirski Bistrici. Zaključiti sem hotel tu, kjer sem začel. Pokončati sem se nameraval pri slapu Sušec. Pa sem si premislil, si rekel, ne, ne boš ponovil klasične napake avantgarde. Z vlakom sem se vrnil v svoje posmrtno življenje. Grem odživet posmrtno življenje! In sem zasnoval petdesetletno gledališko predstavo. Se zaljubil, tokrat ultimativno, v Dunjo Zupančič … Ah, bolje, da ne nadaljujem, sem že patetičen! No, tako sem prišel do tod. Do Prešernove nagrade. Lahko je tudi ne bi dobil, nič narobe. Mnogi ključni je niso. Ampak recimo, da si jo zaslužim za prvo predstavo na svetu v breztežnosti. Recimo, da to je za nagrado. (nasmeh) V redu, Dragan, sem si rekel, ko ste me povabili na to pot, v redu, ampak če bi zdaj upošteval modernistično dramaturgijo tudi v življenju – a bi šel na koncu živet v dom starejših v Ilirski Bistrici in tam umrl? Da se krog sklene! Eden od privilegijev Prešernovih nagrajencev je tudi možnost izbire doma starejših. Šalim se! Morda pa res zares sklenem ta krog. Bomo videli …«

Mar niste napovedali samoukinitve leta 2045 v vesolju?

»Ha, ha, to je bila modra konceptualna gesta, ta me vedno rešuje. Seveda do tiste časovne koordinate moram šele priti – in tudi bom! Nagrada me ne bo zaustavila. Je pa prišla ob pravem trenutku.«

»Marko Brecelj sodi v veliko svetovno literaturo!«

Časa za vse nimamo. Lepo bi bilo, če bi nam kaj povedali še o štirih možeh s Primorske, ki so vam pomembni. Izberite enega od naštetih …

»No, da slišim!«

Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Avgust Černigoj, Marko Brecelj.

»O vseh štirih bi rad kaj povedal. Ko že omenjate primorske umetnike – umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik je pred leti pripravila razstavo del primorskih umetnikov. Jaz sem se predstavil s fotografijo tovornjaka Transport Ilirska Bistrica. Če bi ga lahko, bi ga pripeljal na razstavo, tako pa je bila samo fotografija. Nadji Zgonik sem hvaležen. Prvič v življenju sem se počutil kot primorski umetnik. Hm, Kette, Kosovel, Černigoj, Brecelj. Tokrat izberem Breclja. Ker se je rodil v Sarajevu, odraščal je v Mariboru – mimogrede, v glasbeno šolo je hodil s poznejšim filozofom Mladenom Dolarjem –, potem je živel v Kopru in tam še na koncu delal briljantne stvari. Od vseh naštetih primorskih umetnikov je edini, ki sem ga srečal osebno. Ne samo enkrat, večkrat sem ga srečal! Najprej sem ga spoznal prek medijev. Pri petnajstih letih sem po televiziji gledal, kako je z Borisom Beletom na festivalu zabavne glasbe v Opatiji prepeval Rastemo. To je bilo nepozabno! Potem sem ga prvič srečal v živo, a sem to vedel samo jaz, on ne – oba sva nastopila na kultnem kulturnem dnevu Filozofske fakultete v Ljubljani. Pri osemnajstih letih sem ga povabil, v našem SNG Vrhnika je imel koncert. Takrat sem se ogromno naučil iz njegove akcionistične obsedenosti. In spoznal sem dvoje in bistveno. Marko Brecelj je bil med prvimi performativnimi umetniki na Balkanu. Ne med transformativnimi. Ko je na oder prišel Marko Brecelj, je bil pred nami – Marko Brecelj. Ampak to je kategorično gledališče. Performans – ‘personal form’, osebna oblika. Bil je nekaj neverjetnega. Celostna umetnina – Marko Brecelj. Ko sem ga gledal, sem hitro ugotovil, da je Marko Brecelj na odru še zmeraj on, a obenem več od tistega, kar je zasebno.«

Je žarčil nekaj drugega?

»Ne samo to, še več! Bom uporabil tisto, kar smo gledališki umetniki podarili religiji: svet je bil, žrtvoval se za nas, storil vse dobro, kar mora storiti sveti človek. Igral je v naši predstavi Biokozmizem::Izreka. Marko Brecelj je bil človek – sveti paradoks. Zame je v prvi vrsti performativni umetnik, ki sam sebi sproti proizvaja tekst in s tem sam postaja velika literatura. Srečal sem svetovne pesniške veličine, recimo Josifa Aleksandroviča Brodskega, in trdim, da pesmi in zlogomelodije Marka Breclja sodijo primerjalno v svetovno literaturo! Poleg pesmi je posnel skoraj dvesto zlogomelodij. Ritmiziral je zloge in jih strukturiral. Če izhajam iz avantgardne tradicije, temu lahko rečem zaumne pesmi. Nepozabno je tudi moje naključno srečanje z njim. Nekega jutra sem ob prelepem sončnem vzhodu zakorakal na Čopovo ulico v središču Ljubljane. Nikjer nikogar, samo neki mož s klobukom stoji sredi ulice. Dobesedno stoji in se ne premakne. Pred njim pa voziček iz veleblagovnice. Prepoznam ga: Marko Brecelj. Še vedno se ne premika. V vozičku ima kartonasto škatlo. Približam se. On vzklikne: ‘Ustavi se, Živadinov!’ Ustavim se. Z roko gre v škatlo in potegne ven belo kredo. In reče: ‘Živadinov, slavnostno ti predajam to belo kredo, ker si eden redkih kredibilnih ljudi v tem mestu!’ Mi jo je izroči. In jo sprejmem. Bistven je bil njegov nagovor. To je bila performativna akcija za enega. Od tistega trenutka sva se odlično razumela. Igral je v naši predstavi, jaz sem gostoval na enem od njegovih pogovornih večerov, ki jih je prirejal v Kulturnem domu Hrpelje … Povezala naju je ‘magnetna metafizika’. Zato tudi ‘kozmo magnetizem’, s katerim sva moj sin Aljoša Živadinov Zupančič in jaz sodelovala pri najnovejši predstavi Rotulus Homo Pendulum. Proizvedli smo jo skupaj z Damirjem Bartolom Indošem in Zlatkom Burićem ter Tanjo Vrvilo prejšnji mesec v Zagrebu. Predstava je bila posvečena anti-mitu Marko Brecelj. Tisoč gledalcev se je prišlo priklonit Markovi zaumni poeziji in njegovemu anti-svetemu akcionizmu.«

Ste tudi profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani …

»Predavam kot zunanji sodelavec. Kot gostujoči profesor magistrskega študija gledališke režije! Nekaj let sem predaval z izjemnim Tomijem Janežičem, zadnje leto pa z mladim in izvrstnim Žigo Divjakom.«

Imate redne stike z mladimi – je upanje za slovensko gledališče?

»Je! Veliko več kot upanje. Ali je v naši republiki kaj več od gledališča?«

***

Dragan Živadinov (24. 1. 1960, Ilirska Bistrica) je v letih 1980–1984 študiral gledališko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani pri prof. Miletu Korunu. Leta 1983 je bil asistent režije Ljubiše Ristića in Georgija Para, z Edo Čufer in Miranom Moharjem pa je soustanovil retrogardistično Gledališče sester Scipion Nasice (1983–1987). Leta 1984 je bil soustanovitelj in predlagatelj imena retroavantgardnega umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst (NSK) / Scipion – Laibach – Irwin (1984–1992). Je idejni konstruktor stilne formacije retrogardizem. Leta 1987 je s Samom Lapajnetom in Matejem Mihelčičem (Gsus Ajax) soustanovil kozmokinetično gledališče Rdeči pilot (1987–1992). Leta 1992 je ustanovil kozmokinetični kabinet Noordung. Leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizem vstopil v procesiranje petdesetletne gledališke predstave Noordung::1995–2045. Skupaj z vizualno umetnico Dunjo Zupančič je utemeljil postgravitacijsko umetnost. Leta 1998 je postal kandidat kozmonavt v Centru za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina, Zvezdno mesto, Rusija. Istega leta je skupaj z Jano Pavlič in Emilom Hrvatinom soustanovil Center za raziskave scenskih umetnosti Delak. Decembra leta 1999 je uprizoril prvo celovito gledališko predstavo v pogojih breztežnosti Biomehanika Noordung. Leta 2004 se je Draganu Živadinovu in Dunji Zupančič pridruži interdisciplinarni umetnik Miha Turšič. Leta 2005 in 2015 je prvič in drugič ponovil petdesetletno predstavo Noordung::1995–2045. Leta 2012 je z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v kraju Vitanje z namenom kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti. V osemdesetih letih 20. stoletja je gradil retrogardistične dogodke. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je z Dunjo Zupančič formatiral postgravitacijsko umetnost. Od leta 2002 je z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem procesiral postgravitacijsko umetnost in informanse z metodo praznotelesne gledališke režije. V prvi četrtini tretjega tisočletja z Dunjo Zupančič gradi biomehatronske gledališke abstrakte. Je gostujoči profesor magistrskega študija gledališke režije na AGRFT v Ljubljani.

***

Dragan Živadinov spet ob slapu Sušec v Ilirski Bistrici, kjer se je leta 1989 odločil, da bo vendarle odživel »svoje posmrtno življenje«:

***

Drevi bosta na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v Ljubljani Prešernovi nagradi za življenjski opus prejela kiparka Dragica Čadež in gledališki režiser Dragan Živadinov, nagrade Prešernovega sklada za dosežke v zadnjih treh letih pa vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Čestitamo vsem!