In če vsi pozabijo je prvi roman in drugo književno delo pisateljice najmlajše generacije, Selme Skenderović (2001). Vstop vanj se zdi močno vezan na jezik in postopke (ali odsotnost teh) v jeziku; začetek je namreč počasen, nima posebne atmosferske ali emocionalne napetosti in vsaj spočetka to pretehta nad samo vsebino.
Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana. Morda najzanimivejši slogovni postopek teksta je mešanje različnih jezikov – zlasti slovenščine in bosanščine, mestoma v roman vstopajo tudi angleščina ali slengovski izrazi.
Onkraj tega bi bilo težko trditi, da roman izraža kakšno slogovno izvirnost ali presežnost; slog In če vsi pozabijo ne uspe graditi kakšne specifične atmosfere, večinoma je vsebina bolj povedana kot pokazana, emocionalna plat besedila je pomanjkljiva, ker se razen notranjega pripovedovalkinega sveta ne srečujemo z drugimi osebami oziroma se srečujemo z njimi zgolj bežno, skozi njene popise njihovih preteklih dejanj; zelo majhen delež besedila se dogaja v sedanjosti, v času, ko se pripovedovalka in njena mama ob smrti v družini srečata z odtujenimi sorodnicami_ki, ki bivajo na Kosovu.
Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana.
Emocionalno plat romana tako gradi zlasti pripovedovalkin lasten emocionalni svet, njena realnost, njeno doživljanje ljudi in družbe; za roman pri tem ni posebej dobrodošlo, da se pripovedovalka praktično z nikomer ne srečuje, z nikomer ne goji odnosa, ki bi ga bilo mogoče skozi literarno delo motriti, zelo malo se ji »dogaja«; v resnici ne biva v sedanjosti, biva v preteklosti, kar pa je z vidika, da je žrtev izrazito travmatičnega otroštva, pravzaprav pričakovano.
V tem smislu bi bilo mogoče trditi, da si roman zastavlja predstaviti nasilje v družini skozi prizmo preživelke, ki pa je preživela za visoko ceno, četudi tega na prvi pogled morda ni opaziti; likinja, ki jo v utrinkih iz preteklosti spremljamo tako v njenem osnovnošolskem kot tudi v srednješolskem in študijskem obdobju, je akademsko uspešna, predana je tako svojemu študiju kot tudi delu, ki ga ob študiju opravlja; je tisto, čemur (pejorativno) pravimo pridna punca, oseba, s katero se načeloma nihče ne ukvarja, ker ni problematična na noben način; s tega vidika je roman vsekakor uspešno izpeljan: ponudi nam vpogled v psihologijo in razmišljanje te pridne punce, ki se skozi življenje bolj ali manj ves čas prebija sama, ki ji je družinsko okolje privzgojilo nezaupanje do drugih, tudi določeno ostrino in kritičnost, obenem pa jasno izražen strah, da nikoli ne bo sprejeta, da nikoli ne bo dovolj, da je nikoli ne bo imel_a nihče rad_a.
Z literarnega vidika bi bilo torej morda bolj zanimivo, če bi avtorica našla način, da bi tovrstno psihologijo vendarle izpisala v odnosu do še kakšne druge psihologije, če bi vpeljala še kakšno osebo, ki bi skozi roman z nami ne bivala samo kot senca njene preteklosti, ampak tudi kot bolj plastičen organizem, po drugi strani pa drži, da v prvoosebni pripovedi z vidika psihologije likinje izbrani pristop, četudi je nekoliko utrujajoč in ob repetitivnosti pripovedovalkinih stanj nekoliko izgublja na pripovedni napetosti, ritmu in atmosferi, smiselno funkcionira. Pred nas namreč postavlja likinjo, ki jo je mogoče razumeti kot vesten psihološki oris osebe, zaznamovane s toliko travmatskimi izkušnjami, da si praktično ne more predstavljati, da bi se kdaj izvila iz kronične depresije – in najbrž še kakšnega pridruženega travmatskega stanja.
Selma Skenderović o tujstvu piše zlasti z vidika njegove osnovne dvojnosti – omenja tujstvo v Sloveniji in tujstvo med sorodniki na Kosovu.
Likinja In če vsi pozabijo je vase zaprta mlajša ženska, ki je do drugih zadržana, kritična, do njih ne izraža posebnega interesa, obenem pa si želi, da bi bilo lahko drugače, da bi se v neki sredini lahko počutila sprejeto in ljubljeno; nenehno jo preganjajo fragmenti njene preteklosti, v katerih so pretresljivo opisani prizori nasilja v družini, ki sega vse od brezbrižnosti, zanemarjanja, pa do situacij, za katere se zdi, da nimajo zgolj agresivnega, temveč kar sadistični podton. Likinja čuti veliko, razumljivo zamero do staršev, ki ju imenuje z »ona« in »on«, kar pogosto poudarja, obenem pa se njeno življenje vrti prav okoli »njiju dveh«, vsaj miselno; obiskuje faks, pripravlja si hrano, sobiva – ne pa tudi prijateljuje – z ljudmi v študentskem domu, ampak po drugi strani je večji del njene miselne energije posvečen »njima« in mlajši sestri. Zelo malo izvemo o njenih siceršnjih interesih – izvemo sicer, da rada posluša glasbo in ob tem ne počne nič drugega – o njeni izbiri študija, ljudeh, ki jih srečuje v življenju, pa tudi o drugih tematikah, ki bi jo utegnile zanimati, ker je prezaposlena z odnosom s starši in vsemi srhljivimi rečmi, ki jih je prestajala.
Pomembno je, da In če vsi pozabijo svoje likinje ne idealizira, ne predstavlja je kot popolno žrtev; pokaže tisto, kar sorodni teksti pogosto pozabijo; oseba, ki je prestala travmatsko izkušnjo, ni samo žalostna – tudi sovražna je lahko, razdražljiva, umaknjena, asocialna, cinična, zagrenjena, osredotočena je na negativne vsebine, ki ji onemogočajo, da bi zjutraj imela željo, da bi vstala. Nabor njenih pozitivnih čustev je zelo okrnjen, prav tako pozitivnih impresij o sebi, drugih, svetu. Ni prijetna punca, »samo« pridna, ker je to njen obrambni mehanizem, tisto, v kar se je zatekla, ampak obenem roman od nje ne pričakuje, da bo nekaj, kar so ljudje, ki so prestali toliko fizičnega, psihološkega in emocionalnega nasilja le redko; prijetna, odprta, morda malce melanholična – ne, In če vsi pozabijo je roman, ki je v karakterizaciji osebe s travmatskim ozadjem iskren in dosleden, in morda je to ena njegovih najmočnejših plati. Tudi repetitivnosti v romanu, nagnjenost k negativnim mišljenjskim vzorcem, je smiselno brati v tej luči; roman nas sooča z realnostjo osebe, ki trpi sama, brez pomoči – pomenljivo je, da na nobeni točki junakinja niti ne pomisli, da bi ji kdo lahko ponudil pomoč, ne obrne se na nobeno psihološko ali drugo podporno službo – in s ponovljivostjo, z utrujajočimi vsiljenimi mislimi in spomini, s kakršnimi se takšna oseba dejansko sooča. Obenem roman z načinom pripovedi junakinji zagotovi nekaj, česar nikoli ni imela: prostor, da se izrazi – prostor, v katerem ni pomembna nobena druga oseba, prizma nikogar drugega, samo njena lastna; za osebo v njenem položaju je to redkost in nikakor ni samoumevno. V nekem smislu je – četudi na račun trpljenja drugih literarnih elementov – to poteza, ki ji je treba kljub že obstoječi tradiciji tovrstne literature (se pravi literature, ki temelji na personalnem, intimnem popisu izkustva ene same posameznice_ka, zlasti posameznic in nebinarnih oseb) priznati določeno težo in pomembnost.
Roman ne zanika nasilja v slovenskih družinah, ostro obsoja stereotipizacije priseljenske populacije, a obenem zelo jasno in zelo drzno izpiše zgodbo o nasilju prav te populacije.
Četudi bi lahko opisano nezaupanje ali pasivnost v (ne)iskanju pomoči izvirala preprosto iz dejstva, da je junakinja živela življenje, v katerem je bila v družinskem okolju izrazito pomanjševana, v katerem njena čustvena realnost ni bila pomembna in ji tako tudi morda povsem realistično niti ne bi prišlo na misel, da bo kje lahko dobila pomoč, pa roman kot ključno temo preči še eno vprašanje, in sicer v slovenski literaturi v zadnjih letih dokaj priljubljene teme tujstva, natančneje tujstva, kot ga občutijo ljudje, ki narodnostno izvirajo iz katere od drugih držav nekdanje Jugoslavije in bivajo v Sloveniji; pojavlja se denimo v Zakaj ne pišem Dijane Matković, v Vseh lučeh Muanisa Sinanovića, v več delih Gorana Vojnovića, v Ćrticah Tine Perić, v romanu Emšo Lidije Dimkovske in še kje.
Selma Skenderović o tujstvu piše zlasti z vidika njegove osnovne dvojnosti – omenja tujstvo v Sloveniji in tujstvo med sorodniki na Kosovu; v otroštvu v Slovenijo priseljena pripovedovalka doživlja izločanje, zavračanje in ksenofobijo v obeh okoljih, slovenskem in kosovskem, nikamor zares ne spada (podobno kot junak Vojnovićevega romana Đorđić se vrača), in tukaj se pojavlja tudi vprašanje o jeziku in asimilaciji; njen materni jezik je ovira, ne more ga svobodno govoriti, pogreša ga, ampak s sorodniki v tujini nima zares stikov, v slovenskem okolju se ne poveže z nikomer s podobnim etničnim ozadjem (poveže se zlasti s kulturnicami_ki, a o njih ne izvemo kaj dosti), ob slovenski populaciji pa se čuti tuje; venomer idejno omahuje pred asimilacijo, pogreša tudi kulturno okolje, ki mu je pripadala kot otrok, želi si sprejetosti, ki se zdi nedosegljiva, in posledično se trudi, da bi se čim bolj »pridno« asimilirala v družbo, ki je pravzaprav ne mara, katere kultura ji ni blizu in katere institucije so jo izdale; posebej zapleten je njen odnos do institucije šolstva; pripovedovalka se neredko ustavlja ob opisih nepravičnosti, (ne)prikrite ksenofobije, pritiska teže stereotipov, ki so ji bili pripisani v šolskem sistemu, obenem pa je prav to sistem, ki se mu skuša dokazati s svojo pridnostjo, s svojo predanostjo, ki je nihče pravzaprav ne pripozna – kar je morda najbolj pretresljivo.
Pomembno se zdi tudi, da temi družinskega nasilja in tujstva – čeprav pri nas nista »novi« – v slovenskem literarnem prostoru ne zamreta, saj lahko šele tako pridemo do točke, ko bosta postali pomembni, ne več marginalni.
S tem In če vsi pozabijo pokaže še eno kompleksno sliko literarnih oseb, ki je pogosto spregledana; roman ne zanika nasilja v slovenskih družinah, ostro obsoja stereotipizacije priseljenske populacije, a obenem zelo jasno in zelo drzno izpiše zgodbo o nasilju prav te populacije; ne ker »so vsi isti« ali ker bi bilo mogoče o tej populaciji kaj posplošiti, ampak ravno obratno, ker si ne želi privoščiti posplošitev, kakršne se sicer v literaturi prepogosto dogajajo; ne skuša, denimo »njega« in »nje« prikazati kot izključno žrtev ksenofobije, četudi to sta, ne skuša ju opravičiti po tej liniji – preprosto pokaže, da se lahko zgodi presek, v katerem je oseba, ki je sistemsko gledano žrtev tako z vidika ekonomske prikrajšanosti kot z vidika ksenofobije, obenem lahko tudi agresor, čigar agresija nima zares kaj dosti opraviti z vidiki, s katerih se kaže kot žrtev.
In če vsi pozabijo je roman, ki ga je na momente težko brati; izgublja se v ponavljanjih, nikamor se ne premakne, v njem je komaj kaj dogajanja, tematike, ki jih izbira, niso nove, zdi se, da nekoliko preveč igra na noto aktualnih družbeno-političnih tematik, ampak po drugi strani se ravno v tem paradoksalno skrivajo njegove največje odlike, ker so ti postopki notranje-literarno smiselno utemeljeni s psihologijo in družbeno-političnim ozadjem pripovedovalke.
Pomembno se zdi tudi, da temi družinskega nasilja in tujstva – čeprav pri nas nista »novi« – v slovenskem literarnem prostoru ne zamreta, saj lahko šele tako pridemo do točke, ko bosta postali pomembni, ne več marginalni; ponavljanje tematik je v takih primerih v nekem smislu torej dobro in nujno – sicer se posamični primeri pisav in tekstov izlijejo v nekakšno kurioziteto; kar pa niso in ne morejo biti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.