Dušica Kunaver: »Ljubiti domače ter spoštovati tuje, pa bo svet čudovit«

Dušica Kunaver je začela pravljice, ljudske modrosti, pregovore in drugo narodno izročilo zbirati že v letih, ko je še opravljala poklic učiteljice angleščine in ruščine, saj je v stik z njimi prihajala predvsem med delom z otroki. Najprej je sadove raziskav izdajala v člankih in krajših knjigah, po upokojitvi pa si je rekla, da bo odkritja zbrala v obsežnejši zbirki. V lovu na zgodbe je prepotovala celotno Slovenijo, prebrskala mnoge knjižnice in arhive ter obiskala številne vrtce, šole, društva ter domove za ostarele. Rezultat je zbirka Sto slovenskih ljudskih, lani izdana pri založbi Morfem in na Slovenskem knjižnem sejmu izglasovana za naj knjigo leta.

Ljudske pripovedke vas spremljajo že od otroštva na Krasu, predvsem pa po zaslugi poklica učiteljice in dela z otroki. Se še spominjate, katera je bila prva, ki vas je zaznamovala?

»Na Krasu sem preživela velik del otroštva, saj je bil od tam moj oče, zato sem med počitnicami redno obiskovala stare starše. O prvem spominu na zgodbo pa moram premisliti. Običajno bi vsak otrok rekel Sneguljčica, Pepelka ali kaj podobnega, saj so nam bile te pravljice položene že v zibko, vendar imam sama najbolj v spominu zgodbo o tem, kako smo Slovenci dobili kruh. Ne bi znala povedati, kje sem jo slišala prvič, zdi pa se mi, kot da je zasidrana v moji podzavesti, saj se velikokrat spomnim nanjo. Kot otrok vojne sem bila pogosto lačna, zato sem si to pripoved predstavljala izjemno živo, kruh pa se mi je zdel največja dragocenost. Zgodba gre tako: Ob reki Dravi je bil ribič in lovil ribe, potem pa je nekega dne reki Dravi rekel: ‘Hvala, reka Dravica, da me preživljaš, kako naj ti jaz to povrnem?’ Pa je rekla Drava: ‘Pojdi v deveto deželo, kruha mi prinesi!’ On jo je ubogal in je šel po svetu. Prišel je v deveto deželo, kjer je dobil kruh; dva hlebca sta bila, eden ržen in eden pšenični. Nato je šel domov in ju vrgel v reko Dravo, ona pa je rekla: ‘Hvala, ribič!’ Nato pa je poplavila. Ko se je umaknila nazaj v strugo, so na obrežjih rasle drobne zelene rastlinice, na levi rž, na desni pa pšenica.«

Najprej ste zgodbe zbirali po knjižnicah in arhivih, po upokojitvi pa ste se odločili oditi »na teren«.

»Največ sem se naučila v domovih za ostarele. Tam so še zadnje generacije tistih, ki so mlatili s cepci, kosili s koso in srpom … Poskusite si predstavljati, kakšne zakladnice znanja so to! Na podlagi njihovih pripovedi sem nabrala toliko gradiva, pravljic in pripovedk, da bi lahko izdala še mnogo knjig.«

Pravijo vam tudi »romantična etnologinja« …

»V resnici ne vem, od kod izvira ta vzdevek, vendar moram priznati, da mi je všeč. Morda prihaja iz mojega prepričanja, da otroka najlepše vzgajaš s pripovedko. Naj povem anekdoto: ko je bila hči stara tri leta, me je vprašala, kdaj je pridna. Lahko bi ji naštevala primere, češ da je pridna, kadar zaspi, kadar gre v vrtec, kadar poje vse kosilo – ampak to je tako ozek pogled. Namesto tega sem ji povedala pravljico o pastirčku, ki je pomagal ribici, ta pa se je nato spremenila v vilo in mu pomoč tudi poplačala. Otrok tako ve, da je imel pastir dobro srce in da je dobrota vrlina, vrednote pa mu predajaš na njemu dostopen način. Pravljico si bo verjetno zapomnil za vse življenje, z njo pa je dobil še moralni nauk. Morda od tod izhaja izraz romantična etnologinja. To je bil moj način učenja, ne glede na starost otrok, in je obenem tudi tisto, kar so iz šole najbolj odnesli. Še zmeraj me kak učenec ustavi na ulici in reče, da si je najbolj od vsega zapomnil to ali ono pravljico. Nikoli mi nihče ne odrecitira sklanjatev.«

Zbirko ste začeli s Kraljem Matjažem, verjetno eno najbolj znanih slovenskih pripovedk. Kako ste izbirali, kaj boste vključili v knjigo in kaj izpustili?

»Malce mi je nerodno, da mi pripisujejo zasluge za knjigo, saj za njo v resnici stoji cela ekipa ljudi. Po tridesetih, celo štiridesetih letih zbiranja je bilo predlagati zgodbe res mačji kašelj, težji del se je začel šele zatem. Najti je bilo treba ravnotežje med zastopanostjo določenih živali in bitij v zgodbah, vsebovati so morale moralne nauke, razmišljali smo, katere so morebiti prekrute, obenem pa je bilo treba poskrbeti tudi, da so bile pokrite vse slovenske pokrajine, vključno s Prekmurjem, Beneško Slovenijo, Koroško …«

In kako ste presodili, kaj je preveč kruto?

»To nam je predstavljalo veliko dilemo, saj ne bi želeli odstraniti nečesa, kar predstavlja tako velik del življenja. Vendar se nam ni zmeraj zdelo potrebno vsega prikazati v tako temni luči. Zakaj bi na primer ubil kačo, če jo lahko naženeš? Krutosti ne smeš izločiti, saj to ni v skladu z resničnostjo. Vendar so včasih pravljice res strašne, česar kot otrok nisem opazila.«

Hans Christian Andersen?

»Ja, Andersen na primer. Ali pa Janko in Metka, Rdeča kapica … Ko sem bila majhna, sem si volka, ki Rdečo kapico požre, potem ta skoči iz njegovega trebuha, volku pa da noter kamne, predstavljala čisto po svoje. Odraslemu se je težko vživeti v otroško razmišljanje, obenem pa je treba najti ravnovesje med pravljico s svojo pravljičnostjo ter vzgojo na drugi strani, saj je zgodnja doba, ko je domišljija največja otroška dragocenost, še posebej občutljiva.«

So med zbranimi tudi zgodbe, za katere ste med raziskovanjem slišali prvič?

»Seveda. Zbrati prvih sto zgodb ni bilo težko, drugače pa je bilo, ko smo se odločali, kateri motivi vse bi morali biti vključeni v zbirko. Slovenska zgodovina je izjemno bogata: imeli smo vse, od več stoletij tlačanstva, turških vpadov in kmečkih puntov do kuge, vojn, lakote, habsburške nadvlade in drugega, ljudstvo pa je vse to preživelo. Zakaj mislite? Zaradi zgodb.«

Mnoge presegajo državne meje – tako lahko v Calvinovih Italijanskih pravljicah prepoznamo tudi marsikatere, ki smo jih sicer brali drugje, ena takih je variacija pripovedke o treh prašičkih. Kaj vam v tem pogledu pomenijo slovenske ljudske?

»Odgovor je po eni strani v njihovi posebnosti, po drugi pa v širini. Dober primer bi bila povest o Zlatorogu, ki je nesporno najdragocenejša gorska pravljica evropskega merila. Vsa ljudstva se bojijo gora, ker poznajo njihovo nevarnost. V Nepalu tam bivajo hindujski bogovi, na Olimpu so grški, za smrtnika v gorah nikoli ni bilo prostora, čeprav so jih vsi občudovali. Ko je Franc Jožef I. v 19. stoletju slišal za revščino v Trenti, se je odločil dati prebivalcem kos izjemno rodovitne zemlje, kamor naj bi se preselili, vendar so vsi do zadnjega zbežali nazaj, saj niso želeli stran od svojih ljubih gora. Tam zato tudi nastane pripovedka o ‘raju pod Triglavom’, kjer so same cvetoče livade, kjer se pasejo bele zlatorogove koze in plešejo bele gorske vile … Zlatorog je zgodba o usodni beli živali ter človeku, ki prestopa dovoljene meje narave, za kar na koncu tudi plača. Ko je Rudolf Baumbach leta 1886 napisal to pesnitev, je Evropa ponorela, izšla je v stotisočih izvodih, četudi je ohranil izvorno, slovensko ime – Zlatorog. V povesti je Evropa videla svoj lastni prastari obraz, saj so notri vile, škrati, vsa dobra in zla gorska bitja … Po drugi strani pa je to izrazito naša zgodba. Trentarji, ki nastopajo v njej, so dejansko verjeli v zlato pod goro Bogatin, od koder izhaja tudi njeno ime. Še danes je tam cel kup rovov, ki so jih skozi zgodovino kopali v upanju, da bodo nekoč odkrili skrito bogastvo.«

Veliko zbranih zgodb danes poznamo kot ustno izročilo, zaradi česar se ohranjajo v več različicah. Kako ste se odločili, katera izmed njih bo predstavljena v knjigi?

»Ta raznolikost je eno največjih bogastev naše dežele. Rek ‘Vsaka vas ima svoj glas’ je še kako resničen, kar se je pri mojih raziskavah le še potrdilo. Čar ljudske pripovedi, pa tudi pesmi, je v prenašanju iz ene generacije v drugo, od ene vasi do druge. Ljudska pesem nima (več) originala, zato smo o različicah, ki smo jih na koncu vključili v zbirko, odločali skupaj. Tudi jezik se je sčasoma spreminjal, kar smo pri izboru prav tako upoštevali, saj knjige na koncu vendarle pišemo za čas, v katerem izhajajo. Tukaj moram še posebej pohvaliti Tineta Logarja, ki je s svojim poznavanjem jezika in njegovega duha zbirko izjemno obogatil.«

Če bi lahko nekatere izmed zgodb nastale kjerkoli, pa so druge časovno in krajevno zaznamovane. V Mlinarju in kuharju, Trdoglavu in Marjetici ter Vragu v kozarcu je na primer očiten vpliv krščanstva, Beneška kraljica Vida pripoveduje o zavojevanju Hunov in Atili, prav tako so v Petru Klepcu omenjeni turški vpadi … Kakšno časovno obdobje zavzemajo zgodbe, ki ste jih izbirali?

»Ljudsko izročilo sega mnogo dlje kot pisna zgodovina. V zgodbi o tem, kako nam je voda prinesla kruh, ki sva jo omenili, sta že prastara motiva vode in zrnja. Podobno je na primer z motivom lesa, po katerem bodo iz nekega praspomina trkali vsi, naj bo to Anglež, Nemec ali Francoz, saj je bila Evropa nekoč skupni jezikovni in kulturni prostor. Ko govorimo o zimi, si na primer predstavljamo starko, tudi to je skupno mnogim kulturam. Omenili ste Beneško kraljico, zgodbo, v kateri je toliko zgodovinskih dejstev, med drugim že to, da so Huni zares prišli do nas čez reko Sočo. Seveda imamo zgodbe tudi iz drugih obdobij, vse od Rimljanov in Turkov pa do Francozov in fevdalizma – in v vsaki je zrno resnice. Ljudske pripovedi ne gre zanemariti; čeprav ni verodostojna, ti da veliko misliti.«

In vendar to ni prvi izbor slovenskih pravljic – približno 50 jih je v knjigi Babica pripoveduje zbrala že Kristina Brenkova, Anja Štefan je leta 2010 z zbirko Za devetimi gorami izbor obogatila še za tretjino, istega leta je pod naslovom Slovenske ljudske pravljice izšel izbor slovenskega ljudskega izročila …

»Dragocena je čista vsaka knjiga, ki izide, in čisto vsak njen ponatis. Kot že rečeno, nima nobena izmed ljudskih pravljic resničnega originala, torej je vsaka zbirka, v katero je vključena, četudi prvič, obenem že njen ponatis. Vse te zbirke so dragocene, saj bodo v taki ali drugačni različici gotovo prišle do otrok. Obenem ima pa vsaka svoj čar: nekatere imajo več bajeslovnih bitij, druge so bolj zabavne, tretje moralne … Če se hočemo zavedati bogastva svojega ljudskega izročila, potem moramo poskrbeti za čim več izdaj, čim več ponatisov … Ljudske zgodbe se s časom in krajem že preobllikujejo, vendar lahko skupne motive najdemo tudi tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali. Ljudje so z njimi stoletja, celo tisočletja pripovedovali resnico. Velikan Hrust je naredil Šmarno goro, ker je nekaj tako velikega, kot je gora, pač moral narediti velikan. Rovi so majhni in ozki, zato jih kopljejo mala bitja, to so škrati. Zanimivo je tudi, kaj lahko iz pravljic razberemo o številih: ena razumemo vsi, tudi dve ni problem, tri se povezuje z mnogo elementi, v tem je simetrija. Štiri prav tako, to so na primer letni časi ali pa strani neba, pet pa, podobno kot devet, predstavlja že neko neskončnost. ‘Zakaj boš dežnik nosil za tistih pet kapelj?’ radi rečemo, ali pa ‘za devetimi gorami’, kot ste omenili – kje je to? Nihče ne ve. Pravljice so izjemno zanimiv vir informacij.«

Vašo knjigo so na minulem knjižnem sejmu izbrali za naj knjigo leta, o čemer pa ni glasovalo otroško občinstvo, temveč obiskovalci sejma in spletne strani skupaj s strokovno komisijo. Se zanimanje slovenskih bralcev kljub vse večji prisotnosti tujih knjig ponovno vrača k lastnemu izročilu?

»Tisti, ki so izbirali po spletu, knjige niso zares videli, zato mislim, da je ljudi resnično pritegnil naslov. Rezultati glasovanja so pokazali, da je izmed vseh nominiranih Sto slovenskih ljudskih izbrala večina glasujočih, vendar me to z vidika vsebine ne preseneča tako zelo. V lastnem bogastvu podob in izdelkov vidimo vse več lepote. Če samo pomislite na trgovine, vidite, da je v zadnjih letih vse več zanimanja za domače izdelke: ljudje iščejo slovenski kruh, mleko, sadje in zelenjavo. Treba je ljubiti domače ter spoštovati tuje, pa bo svet čudovit.«

Naraščajoče zanimanje za zgodbe pa ni omejeno zgolj na novosti in slovenski kulturni prostor – tudi tuje zgodbe, kot jih najdemo v Tisoč in eni noči, Zlati skledici, pravljicah bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena, so med bralci še zmeraj neizmerno popularne. Obenem so lani v prevodu Gašperja Maleja izšle Calvinove Italijanske pravljice, opremljene s čudovitimi ilustracijami Ane Zavadlav, letos pa napovedujejo še Balkanske pravljice, ki jih zbira Špela Frlic. Kaj menite, da je razlog za takšno zanimanje?

»Življenje ne teče linearno, temveč v ciklih. Če je bil za neko obdobje v umetnosti značilen poudarek na dekoraciji, bo sledilo obdobje minimalizma. Mislim, da je odgovor na vaše vprašanje podoben: nekaj časa je bilo zanimanje v našem prostoru usmerjeno predvsem na to, kar se dogaja zunaj, zdaj pa se oči ponovno ozirajo nazaj proti domačemu. To vidimo že na bolšjih trgih, kjer si še nedavno starine dobil skorajda zastonj, v zadnjem času pa je zanimanje zanje tako poraslo, da so se cene vzpele v nebo. To spreminjanje trendov lahko vidimo v vsem, ali je to pohištvo ali je arhitekturni stil, obleka ali pa pripovedke kot nematerialna duhovna dediščina. In če slednje zberemo v lepi knjigi z zlatim robom in čudovitimi ilustracijami, še bolj ozaveščamo svoje unikatne, lokalne dragocenosti.«

Poleg zgodb so pečat v knjigi pustili tudi ilustratorji različnih generacij, ki so pripovedi likovno obogatili. Povedali ste, da so večino ilustracij ustvarili posebej za to knjigo, z mislijo, da ljudsko vsebino približajo sodobnemu času.

»Pohvaliti moram Tatjano Pregl Kobe, našo likovno urednico, ki je kljub veliki količini ilustracij in njihovi vsebinski ter slogovni raznolikosti našla povezavo ter iz njih ustvarila harmonično celoto. Za to je potreben velik čut! Obenem pa ravno ta pestrost omogoča, da vsak bralec najde nekaj zase.«

Delujejo zgodbe v času vse bolj zabrisanih identitetnih meja in prenasičenosti z informacijami kot neke vrste sidro, ki nas prizemlji, obenem pa opominja na unikatnost lokalnega okolja in njegove dediščine?

»Vsaka barka, tudi čezoceanka, mora imeti pristanišče. Če ima ptiček gnezdo, neka druga žival pa brlog, ima človek prav tako dom ter domače pristanišče, in ne glede na to, kam po svetu ga bo pot zanesla, bo, ko se mu bo jadro polomilo, prišel domov in ga popravil. Globalizacija je zame tank, ki s svojo robustnostjo vse nasilno uniformira. Enaka glasba, oblačila, avtomobili … vse to te utrudi. Zato še bolj izstopa, kar je domače, prisrčno, kar premore neko avtentičnost. Četudi menim, da je treba poznati čim več in spoštovati vse, pa je ozaveščanje, kar zadeva lokalno kulturo, po mojem mnenju pravzaprav nujno. In te pravljice počnejo prav to – povejo nam, kje smo doma, kje so naše korenine. Tudi drevo jih potrebuje; četudi se s krošnjo ozira po vsem svetu, bo raslo veliko bolj zdravo, če ve, iz katere zemlje izhaja.«

Kako vidite nadaljevanje zbiranja teh, če lahko temu tako rečemo, »neskončnih« zgodb?

»Rada bi ustvarila krajše, cenejše knjige, ki bi jih za mano lahko nadgrajevali drugi. Če bi bilo po moje, bi osnovnošolcem in srednješolcem dali nalogo, da ‘polovijo’ starejše generacije v domovih za ostarele in zapišejo njihove zgodbe, saj je teh ogromno, samo prava vprašanja moraš znati postavljati.«