Nalet mraza je bil nenaden. Zgodnja zmrzal.
Težave z vžigom avtomobilov. Megla ob jutrih
prilepljena na nižine. Oklevajoča reka. Oblaki se iz
vate pretapljajo v svinec. Ptice, ki jih ni
priklical jug, so počasnejše. Topli plašči stegujejo
roke iz omar. Hočejo se polastiti naših teles.
Edina so, na katerih lahko oživijo.
Vse se je zgodilo v hipu in nas ujelo; presenečene.
Nismo se še dobro oddaljili od poletja,
že je prihodnost odšla od nas.
Težko se odpravim ven. Življenje se krči
na stalne ponovitve. Vstajanje, pripravljanje
zajtrka in potem televizija, računalnik, glasba, knjige,
in če imam srečo – kakšna vrstica napisana na hladen zrak,
in če je nimam – bežni pogledi skozi okno;
drevesa se preoblačijo. V vsem svojem razkošju
stopajo predme, preden dokončno ne stanejo gola,
prepuščena koščenim prstom zimskega vetra.
(Nobene velike skrivnosti ni v tem,
le prastari nauki prednikov.)
Mislim na zadnje poletje in z njim na vsa poletja
svojega življenja. A spomin ne narekuje nobenega dejanja.
Predolgo se mudi v zatemnjenih sobah in hodnikih
in potroši svojo moč, preden vdihne svetlobo.
Prsti zastanejo nad tipkovnico med komponiranjem nevidnih stavkov.
Če bi jih prevedli v naš jezik in sanje, bi se glasili –
topoli se zibajo v blagem vetru. Srebrno listje šelesti.
Vsak letni čas ima svoj pripadajoči zvok.
Potem pride dolga in globoka belina …
Ne vem, kako bom še enkrat preživel ta čas.
A danes zjutraj je bilo eno tistih juter,
ko sva se skupaj prebudila. Ubrano in enakomerno
dihala in se dotikala z mislimi in telesi.
Tema se je negotovo umikala naraščajoči svetlobi,
in naraščajoča svetloba se je samo za naju ustavila,
ni hotela prestopiti meje, ki napoveduje nov dan;
neskončno dirko za nepotrebnimi stvarmi.
Potem si se ti dvignila in zdrsela
v svoje drugo življenje. Jaz pa sem ostal.
Z razlito mlečno svetlobo po sobi in tvojo,
v naglici odvrženo pižamo pod blazino.
Za nekaj korakov bolj oddaljen od poletja
in nekaj korakov bolj približan zimi.
Za nekaj vdihov bolj oddaljen od rojstva
in nekaj izdihov bolj približan smrti.
Sam v jeseni, ki se z vso močjo razpira
nad mano, kot življenje, ki ga ne razumem,
čeprav ga tiho in sanjavo občudujem.
Jaz pa sem ostal; edini preživeli človek na tem svetu.
Objavljena pesem je iz pesniške knjige Avtomobilski bluz, ki izide naslednji mesec pri Cankarjevi založbi.
