Edino, pri čemer je kraljeva družina izkazala izjemnost – preživetje

Osnovne konstelacije avtobiografske pripovedi Rezerva (Žametna Beletrina, 2023, prevod Jure Šešet), ki jo je ob pomoči Johna Josepha Moehringera, leta 2000 s Pulitzerjevo nagrado ovenčanega pisatelja, spisal princ Harry, vojvoda Susseški, so zaradi medijske razvpitosti načeloma znane. Preden je dvanajstletni deček izgubil mamo, je veljal za rezervo svojega starejšega brata Williama, ki naj bi nekoč postal angleški kralj. Dokler ni nesreča, v kateri je umrla njuna mama, princesa Diana, vse spremenila. Obstaja torej določen strah, da smo to pripoved že slišali in da je bilo o drugem sinu princese Diane že vse povedano. Toda že od prvih knjižnih strani je jasno, da je dramaturgija pripovedi skrbno premišljena in da gre predvsem za to, kako bo bolj ali manj znana realnost zapopadena in tudi kako bo ustvarjen njen presežek. Načeloma se pripovedi drži jasnost, ki je tudi posledica kronološke linearnosti, predvsem pa težnja po izločitvi čustev, čeprav v podtalju slutimo njihovo brbotanje. Predvsem pa je jasno, da si princ Harry z uvidi v preteklost skuša izkopati pot v prihodnost ter da želi osvetliti nekatere dele svoje osebnosti in s tem tudi kraljeve družine, ki so doslej ostale skrite, s čimer ustvarja pričakovanje in nas drži v napetosti.

Gre torej bolj za to, kako se princ Harry giblje po ozki črti med preteklostjo in sedanjostjo in kako rekonstruira ali pa kontekstualizira svoj pogled, ki je prav toliko legitimen kot pogled kateregakoli člana kraljeve družine. Iz analiziranja dogodkov v preteklosti, pri čemer pokaže dobršno mero inteligence in senzibilnosti, tudi posluha za nianse, sledi obrat v prihodnost. Ali če parafraziram verze angleškega pesnika Williama Wordswortha, sedanjost si je princ Harry prigaral in je vse, kar ima, medtem ko vračanje na pretekle kraje odpira staro rano.

Dva svetova

Najprej se sicer zdi, da so spominske sledi zaradi travme iz otroštva zabrisane. V medijskem smislu se je verjetno res vse začelo s tisto podobo dveh mladih fantov, Williama in Harryja, princev, ki stopata za krsto umrle matere. Toda princ Harry ulovi hipec, ko je bila njegova mama Diana še živa, odrinjena iz družine, »ušla je ali pa so jo vrgli ven, odvisno od tega, koga si vprašal, čeprav nisem vprašal nikogar«, zapiše in nam odpre dva svetova. Na eni strani je svet kraljeve družine, ki je avgusta 1997 v Balmoralu v Škotskem višavju, na drugi pa »mamica«, kot jo imenuje princ Harry, ki je ravno tedaj nekje s svojim »prijateljem«. Najstarejšega sina nekdanjega lastnika Harrodsa in milijarderja Mohameda Al Fayeda, ki ga je Diana prvič srečala leta 1986 na polo tekmi v Windsorju, sta Harry in William spoznala v Saint-Tropezu, kamor je Dodi povabil Diano z njenima sinovoma. »Nebeško je bilo vse v zvezi s tistim izletom v Saint-Tropez,« beremo v knjigi. »Vreme je bilo prečudovito, hrana je bila okusna, mamica se je smehljala. Najboljša od vsega pa sta bila vodna skuterja.« Dodija princ Harry opiše kot moškega z vranje črnimi lasmi, usnjato zagorelo kožo, koščeno belim nasmehom. Zdel se mu je prijazen, pa tudi predrzen. »Mamici je dal darilo. Diamantno ogrlico. Videti je bilo, da ji je všeč.«

Oko kamere se nato zapre in se z juga Francije, obsijanega s soncem, preusmeri v Balmoral, ki se kopa v senci oblakov. Harryjev spomin je še naprej selektiven, svet vidi zamaskirano, nekako pod površino. Refleksija o naravi spomina in spraševanje, zakaj spomin tako razporeja doživetja, ne izkazuje samopoveličevanja, opazimo pa dobršno mero samozavesti: »/…/ in v tem, kar se spomnim in kako se tega spomnim, je prav toliko resnice kot v tako imenovanih objektivnih dejstvih.« Zaslutimo, da je ta avtobiografska knjiga morala biti napisana, pa ne samo zato, da bi še ena prinčevska oseba svetu razkrila svojo zgodbo (ali zaslužila precejšen honorar, kar je nedvomno), pač pa da bi se njen avtor pomiril s smrtjo svoje matere, princese Diane, katere trupla ni nikoli videl; bilo je samo očetovo sporočilo, da je »mamica hudo ranjena in da so jo odpeljali v bolnišnico«. In potem oznanilo, da se »ni izvlekla«. V dečkovih mislih je nenadoma vse obstalo, v spominu mu ni ostalo nič od tistega, kar je očetu zatem odvrnil. »Mogoče nisem rekel ničesar. S presenetljivo jasnostjo se spomnim samo, da nisem jokal. Potočil nisem niti ene solze.« In predvsem je ostal spomin, da ga oče ni objel, saj mu »že v običajnih razmerah izkazovanje čustev ni šlo najbolje od rok«. Dal mu je roko na koleno in rekel: »Vse bo še v redu.«

Pretresljivo razkritje ali pa intimni pogled na zgodovinski dogodek, ki je popisan jasno in jedrnato, pri čemer Harry kralja Charlesa še ne obsoja, nam pomaga razumeti kalvarijo trpečega, razrvanega kraljevega sina, ki se tudi kot odrasli moški, in preden je srečal Meghan Markle, komaj drži na gladini. Zanikanje, da je princesa Diana zares umrla, oziroma trditev, da se samo skriva, saj je vedno govorila, da bo izginila, odšla stran od medijskega pogleda, naznanja začetek travme. Vse, kar je princ Harry od mame prejel, sta bila kodra, ki ju je teta Sarah odrezala z Dianine glave, vendar dvanajstletnemu dečku to ni zadostovalo. Ti lasje bi lahko bili od kogarkoli, kar pomeni, da je »mamica, z lepimi nedotaknjenimi blond lasmi, / še naprej / hodila po svetu«.

Odrasli princ Harry poskuša razumeti, kaj se je zgodilo tistemu otroku, ki je ob materini smrti čutil neizrekljivo žalost. In potem kot mladenič neizrekljivo hrepenenje, obenem pa je bil neskončno vljuden in je neznance, ki so ob Dianini smrti jokali, celo tolažil, predvsem pa je vsrkal družinsko etiko, da jokanje ne pride v poštev. Brisanje ali pa zastiranje spomina na mamo in po drugi strani očetova odsotnost (»od nekdaj je vzbujal vtis, da ni pripravljen na starševstvo«) išče odvod, in to se kaže v jezi in osamljenosti – ker je Harry za materino smrt krivil novinarje, je le stežka sprejel življenje pod žarometi.

Shakespearjanska drama

Opis, kako je oče Harryja povabil s seboj na službeno potovanje v Južno Afriko, kjer sta se udeležila koncerta skupine Spice Girls, je pomenljiv zaradi vsaj dvojega. Harry tedaj ostro obsodi novinarje, ki niso zastavljali novinarskih vprašanj, pač pa vprašanja, ki so bila pasti, »vprašanja, ki so mi jih metali v glavo kot mesarske sekire«, na neki način pa obsodi tudi očeta Charlesa, ki se bliskavicam ni mogel upreti. Toda da bi sestavili celotno sliko, je potrebno dodati še Camillo, Charlesovo ženo, za katero Harry pravi, da se je lotila teka na dolge proge, kampanje s ciljem priti do krone, kar ji je nazadnje uspelo. Predvsem pa je Camilla s pomočjo strokovnjakov za manipuliranje z javnostjo poskrbela, da so zasebni pogovori med člani kraljeve družine proniknili do medijev. Camillo, ki je Dianin protipol, temačna in celo nevarna, nekajkrat izpostavi kot glavno spletkarko te shakespearjanske drame: osamljeni princ, obseden z mrtvim staršem, gleda, kako se drug starš zaljublja v osebo, ki si prilašča položaj prinčevega mrtvega starša … Videti je kot utelešenje Faulknerjevega slavnega stavka, ki odpre Harryjevo knjigo: »Preteklost nikoli ni mrtva. In tudi pretekla ne.« Ali pa celo za vprašanje, kako je mogoče, da se prvega kraljevega naslednika Williama – čeprav je šel skozi enako travmo kot princ Harry, le malo starejši, pa spet ne toliko – drama ni dotaknila?

Ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju je Harry, vedno gre za zgražanje nad medijsko histerijo. Naj bodo to številna popivanja, kjer je izgubil nedolžnost – pri čemer je smiselno omeniti, da precej prostodušno opisuje spolnost in lastno telo – ali ko je pri enaindvajsetih stopil v britansko vojsko in bil zaradi dveh bojnih misij razglašen za junaka, novinarje označi za lažnivce. Paparace celo okrivi za smrt svoje matere, pri čemer pogrešam vsaj minimalno stopnjo diferenciacije in omembo, da morda niso vsi mediji in novinarji ter njihovi uredniki skorumpirani.

Priznanje, da se je zaradi medijev hotel umakniti, izginiti – »tako kot je naredila mamica« –, po drugi strani pa je bil za rezervo preveč ambiciozen in se je ves čas spraševal o smislu in o tem, ali bo našel svojo pot v svetu, deluje presunljivo. Princ Harry se kaže kot idealist in kot žalobni melanholik, predvsem pa kot nekdo, ki skuša biti resnicoljuben in mu je uspelo ohraniti zdrav razum. Prizori, ko ga vidimo v jurišnem helikopterju preletavati nočno londonsko nebo, so literarizirani in napeljujejo na misel, da je princ Harry bil samo tam svoboden, odrešen hostilnosti britanskih medijev. Očitno se je »jazovske« tone naučil znižati med vojaškim urjenjem, ki je v njegovo življenje vpeljalo red, čeprav se je kasneje srečal s posttravmatskim stresom in bil nagnjen k hudim napadom panike.

Razvozlavanje družinske dediščine, psiholoških profilov posameznih članov kraljeve družine, predvsem pa izvorov lastne odklonskosti, ki na začetku ni imela nič opraviti z Meghan Markle, se izraža v esejističnih pasažah. Ti ustavljeni trenutki so dodana vrednost knjige. Pripovedovalec je zmožen izstopiti iz partikularne situacijskosti in najti simbolno vrednost tistega, kar se trenutno nahaja pred njim. V vojski, na primer, je »užival v ritmih, v poeziji, v meditativnem ponavljanju vsega skupaj«. V vaji je našel globlje pomene in med vajami celo pomislil, kaj je bistvo sveta: »Pripraviti ljudi do tega, da vidijo svet tako, kot ga vidiš ti, ne? In da ti vse potrdijo, ne?«

Kopernikanski obrat in molk kraljeve družine

Toda princ Harry, ki je bil izurjen pilot, vedno pripravljen na boj, je nenadoma naredil kopernikanski obrat. To se je zgodilo, ko je srečal »ljubezen svojega življenja«. Do zadnjega, tretjega poglavja, romantično naslovljenega Kapitan svoje duše, je to knjiga o princu, ki nas je pripustil v svoj svet in nam pojasnjeval o svojih travmah, odnosu do kraljeve družine, tudi do pokojne babice, tekmovanju med bratoma, ljubezni do Afrike, posebej Bocvane, usposabljanju za letenje, britanski vojski v Afganistanu in vračanju ranjenih britanskih vojakov z bojišč, pa tudi o organiziranju dobrodelnih dogodkov, prvih ljubeznih in občutjih krivde spričo lastne privilegiranosti. Toda v zadnjem poglavju se vse prej načete teme zgostijo in celoten kontekst – družbeni, socialni, politični – se iz Harryja in njegovega odraščanja ali pa dozorevanja, preusmeri na institucijo kraljeve družine oziroma na njene odzive, ko jim je predstavil svojo izbranko – Meghan Markle.

Seveda Rezervo lahko beremo kot pripoved o ljubezenskem paru in o tem, kako sta se Harry in Meghan srečala, si izmenjavala prva sporočila na instagramu, se prvič srečala v restavraciji Soho House, odpotovala v Bocvano, spekla piščanca, prvič skupaj preletela Atlantik, se poročila, si začela ustvarjati družino, sprejela odločitev, da izstopita iz kraljeve družine, ter se preselila na drug konec sveta, toda celotna dinamika zadnjega poglavja knjige je uperjena v to, kako se institucija kraljeve družine spopada z rasizmom.

Ko se je leta 2016 razvedelo za razmerje med Harryjem in Meghan, so mediji dosegli dno. Princ Harry zapiše, da je bil »nared za običajno blaznost, za standardno klevetanje, nisem pa pričakoval toliko nebrzdanega laganja. Predvsem pa nisem bil pripravljen na rasizem. Ne na prikrit ne na v oči bijoč, vulgaren, odkrit rasizem.«

Če je bilo v prvem delu knjige precej pozornosti namenjene Harryjevemu zaganjanju proti paparacem, Razpad zatem nenadoma postane knjiga o institucionalnem, strukturnem rasizmu v Veliki Britaniji. Seveda je vse to povezano z brexitom, kar je sovpadalo s časom poroke Harryja in Meghan. Za razliko od dokumentarnega filma Harry and Meghan, ki nas z rasizmom seznanja postopoma in predvsem s tem, kako je izkušnja rasizma vplivala na Meghanino razmerje s celotno kraljevo družino in posledice, ki jih je to imelo za njeno duševno zdravje, je knjiga bolj neposredna. Princ Harry navrže konkretne primere iz britanskih časopisov: v časopisu Mail so na primer pisali, »da bo Meg … naredila nekaj … genetskega … kraljevi družini … in bodo Windsorji zgostili svojo vodeno, redko modro kri ter okrepili spencersko bledo polt in rdeče lase z bogatim in eksotičnim DNK-jem.« Niti medijski obračun z Meghanino mamo Dorio ni bil nič manj brutalen: pisali so o Dorijini rastafarijanski pričeski in trobili, da prihaja s »socialnega dna«, zgolj ker je temnopolta, medtem ko je Doria odrasla v tipično srednjeslojnem delu Los Angelesa.

Točka preobrata za Harryja nastopi, ko prebere esej v ameriškem časopisu Huffington Post, kjer pisec omeni, »da je bila blaga reakcija Britancev na izbruh rasizma pričakovana, saj so dediči rasističnih kolonialistov«. Neoprostljiv naj bi bil Harryjev molk.

Harry se je tedaj odločil podati izjavo, natančno, jasno, iskreno, za katero je upal, da bo začetek konca laži o Meghan, toda sprožil je nov napad – Harryjeve družine. »Ati in Willy sta bila besna. /…/ Moja izjava je nanju metala slabo luč.« Ker nista nikoli dala kakšne izjave za »svoja« dekleta, ko so nadlegovali njih. Toda njunim »dekletom« se nikoli ni bilo treba spopadati z rasizmom. Harry navede nazoren primer: ko so mediji »zasačili« Meghan, medtem ko je jedla opečenec z avokadom, so številni članki zamaknjeno razlagali, da pobiranje avokadov pospešuje uničevanje deževnega gozda, isti mediji pa so »omedlevali ob Katini ljubezni do avokadov«. Precej podobno je bilo v primeru Camille. Vse od kraljeve poroke o njej niso poročali negativno, kar govori v prid temu, da je kraljeva družina imela moč in vpliv, da bi preprečila rasistične napade, vendar tega ni storila. Svoje so verjetno opravili tudi zavist, tekmovalnost, konkurenčni programi – ekipa Cambridge proti ekipi Sussex, kot zapiše princ Harry, kar lepo ponazori z Willyjevimi izbruhi. Ta je ne samo ponavljal medijske konstrukte in tvezil izmišljene zgodbe, pač pa je s svojim mlajšim bratom tudi fizično obračunal.

Meghanina izkušnja rasizma je bila že večkrat ubesedena. K temu je pristopila naivno. Vedla se je kot mlada, izobražena, privilegirana ženska, šokirana spričo molka kraljeve družine. In si je potem celo noseča skušala vzeti življenje. Zdi se, da je v tej zgodbi Harry edini, ki je prepoznal, da je tišina odprla prostor za še hujše oblike rasizma. Ko nam pripoveduje o svojem odnosu z birasno žensko, povrh pa še ločenko in Američanko, je izšel iz svojega balončka privilegijev. Privilegija belosti. Privilegija razrednosti. Privilegija bogastva. Privilegija biti član kraljeve družine. Privilegija moškosti. Nič se ga ni dotaknilo, dokler ni srečal nekoga, ki ga ljubi. Nenadoma je spoznal, da je del problema. In je skušal poiskati rešitve. Toda s tem je tvegal tudi medijski pogrom. Mediji, vsaj tisti, ki jih je sam prebiral, se niso osredotočili na to, da je spregovoril o podkupninah, izsiljevanjih novinarjev in urednikov najuglednejših britanskih časopisov, torej o problematičnem odnosu med mediji in kraljevo družino, pač pa so ti preobrnili naracijo, češ da sta Harry in Meghan z izstopom iz kraljeve družine in preselitvijo razžalila kraljico in njeno dediščino.

Toda knjiga se zaključi z rojstvom drugega otroka, v Epilogu pa s kraljičinim pogrebom. Harry ob babičinem truplu otrpne: »Bilo je težko, ampak vztrajal sem in razmišljal, kako žal mi je bilo, da nisem videl svoje matere na koncu. Leta in leta obžalovanja odsotnosti tega dokaza, prelaganja žalosti zaradi želje po dokazu.«

Razhod bratov in preživetje kraljeve družine v prihodnosti

Osebno razodetje, zaradi katerega pomislimo, da je Rezerva tudi knjiga o izgubah, morda tudi o odsotnosti, predvsem pa rdečo nit predstavlja princesa Diana, je nadgrajeno z izrazom posebne naklonjenosti do umrle babice, kraljice. Z njo si je princ Harry delil številne skrivnosti. Ko se na letališču vrača domov, mu ljudje izrekajo sožalje, namenjajo prijazne besede, ob čemer čuti »globoko povezanost z vsemi«. To je tudi trenutek, ko ostaja domoljub, predvsem pa del kraljeve družine, vendar na način, da se odprto spregovori o težavah. Ob nadaljnjem molku princ Harry ne bi izdal samo svoje ljubezni, pač pa bi se okoristil s sistemom, ki ne deluje ali pa deluje predvsem v korist manjšine. Ko trdi, da si sedma sila polni žepe – ter rešuje svoje osebne težave –, tako da trpinči »zelo veliko, prastaro in zelo disfunkcionalno družino«, nas prisili k razmišljanju o relevantnosti kraljeve družine. Vsaj v takšni obliki, kakršno zagovarjata kralj Charles in njegov naslednik William.

»Molk se ni obnesel. Zaradi njega je bilo vse še slabše,« nam zatrdi princ Harry, ki skuša odgovoriti tudi na očitek, češ da si je z Meghan želel miru, umika, konec koncev pa sta vseeno privolila v razvpiti intervju pri Oprah Winfrey. Princ Harry nam avtonomno odgovarja: »Kako je bil pogovor z Oprah kakor koli drugačen od tistega, kar so moja družina in njeno osebje počeli več desetletij – na skrivaj obveščali novinarje, podtikali zgodbe.« Razlika je, da sta bila z Meghan odkrita in da se nista skrivala za frazami, kot so »viri z dvora«.

Prizor ob koncu, ko vidimo odtujenost bratov, do katere ni prišlo zaradi »deklet«, pač pa zaradi njunih različnih stališč, je skrbno umeščen v knjigo. Tam je predvsem, da bi ponazoril točko razhoda ter s tem opozoril na anahronizem kraljeve družine. Starejši brat William od princa Harryja zahteva pokornost, opazno, neposredno, uradno – upogniti kolena. »Drugače ne bo od dediča nobene pomoči. Spraševal sem se, zakaj bi moral prositi brata za pomoč, če sva z ženo v nevarnosti. Če bi naju mrcvaril medved in bi on to vedel, ali bi čakal, kdaj ga bova prosila za pomoč?«

Princ Harry tudi v trenutku največje napetosti ohrani humorno držo in ob premišljevanju o smrti, ki na kraljevo družino meče senco, navrže vprašanje, kakšen učinek bo dolgoročno ozračje brexita imelo na obstoj monarhije? Bolj ko se bo kraljeva družina vpletla v diskurz družbene, razredne, rasne enakosti, bolj bo relevantna. Edino, pri čemer je kraljeva družina izkazala izjemnost, je – preživetje. In če želi preživeti tudi v prihodnje, se bo morala radikalno spremeniti. »Ne potrebujemo nekoga, ki sedi na tronu in se rokuje. To je nesmiselno in ničesar ne doprinese. Morali bodo narediti nekaj drastičnega. Ne v slabem smislu. Nekaj takšnega, česar niso v stotinah let. Kot institucija,« je v neki diskusiji rekla dr. Shola Mos-Shogbamimu, aktivistka in politična komentatorka. Rezoniranje monarhije s sedanjostjo, kar naj bi poosebljala Harry in Meghan, saj se je z njima mogoče povezati, kot se je bilo mogoče povezati s princeso Diano, začutiti njuno izžarevanje človeškosti in topline, je implicirano v izteku knjige, ko Harry iz hiše reši kolibrija. Najlažjo ptico na planetu, pa tudi najhitrejšo. Ptiča v dlaneh je postavil na zid na sonce. In mu začel prigovarjati, naj odleti.