Ko je leta 2010 pri švicarski založbi diaphanes izšel esej Prikazen kapitala in požel nemalo pozornosti, zaradi česar je avtor Joseph Vogl (1957), profesor z berlinske univerze Humboldt, postal za medije izjemno hvaležen sogovornik, je marsikdo opazil, da je eno najzanimivejših in najbolj pronicljivih besedil o razvoju kapitalističnih ekonomij, zgodovini ekonomskih ortodoksij, triumfu finančnega kapitalizma itd., kar smo jih imeli priložnost prebrati v zadnjih letih, napisal neekonomist. Nemški filozof in strokovnjak za literarne, kulturne, medijske študije piše v zahtevnem, kompleksnem jeziku, v suverenem tonu, ki ne trpi ugovorov. Svoj tekst najprej zastavi kot nekakšen poskus historizacije ekonomske vednosti in detekcije glavnih (zgodovinskih) okoliščin ter postulatov, s pomočjo katerih si je ekonomija, poenostavljeno povedano, priborila monopol za uravnavanje sveta. Pri tem pa njegovi vpogledi sodijo v kontekst širšega razmisleka o alternativah prevladujočim ekonomskim dogmam.
Nevidna roka trga, glavna legitimacija ekonomskega človeka
V šestih krajših poglavjih Vogl poda pregled »semantik« različnih ekonomskih teorij, sprašuje se o naravi t. i. finančnih trgov in najrazličnejših kriz, balonov, finančnih špekulacij, ki nastajajo znotraj sodobne kapitalistične ekonomije, pod vprašaj postavi zanesljivost ideje o koherenci ekonomskega sveta, saj ekonomija kot znanost pogosto uporablja nasprotujoče si razlage in napovedi dogodkov ter tako ostaja nedosledna. Avtorja zanima, na podlagi kakšnih mehanizmov in avtoritet delujejo modeli in hipoteze finančnega gospodarstva. Zavzema se za demistifikacijo liberalne oziroma kapitalistične oikodiceje (aluzija na srednjeveško teodicejo) – povezane s predpostavko, da je trg s svojimi deležniki edino zagotovilo spontanega reda –, nekakšne figure upanja, ki narekuje glavne koncepte politične ekonomije. Ekonomsko znanje se je od 17. stoletja naprej oblikovalo na podlagi naravnega prava, politike, moralne filozofije, obenem pa tudi prek pričakovanja, da bo napredek v znanosti – medicini, astronomiji, matematiki itn. – v obliki nekakšne socialne fizike pripomogel še k natančni definiciji zakonov človeškega delovanja.
Konkretizacija refleksije o trgih in gospodarski sistemih, kot to poimenuje avtor, porodi »novega človeka«, t. i. ekonomskega človeka, ki se najprej pojavi v 17. stoletju. Njegovo delovanje temelji na dvojici dobiček – izguba, v prvi vrsti tako (sebično) zasleduje lastna nagnjenja in koristi ter postane nekakšen medij meščanske družbe. Njegov milje predstavlja trg kot edina sila, ki lahko obvlada mnoštvo različnih interesov ter učinkovito organizira dobrine in bogastvo. Pri analizi vzgibov in hotenj tega novega posameznika se Vogl sklicuje na teorije Adama Smitha: njegov koncept nevidne roke trga ima za enega glavnih primerov legitimacije ekonomskega človeka. Prav to, kako se je s postopnim razvojem novih gospodarskih sistemov, ekonomskih in finančnih instrumentov vzpostavil tudi spremenjen družbeni red, prek kakšnega diskurza, simbolike, razmerij, prispodob, »prikazni«, pa tudi matematičnih enačb se je potrjeval in kakšno zavest je pri tem ustvaril, je eno izmed glavnih vprašanj, s katerim se v nadaljevanju ukvarja avtor.
Ekonomska veda kot prava znanost
Govor moderne politične ekonomije – liberalne oikodiceje – po Voglu sicer temelji na dveh poglavitnih konceptih – principih konkurence in fizikalizma. Teorija konkurence, ki teži k vzpostavitvi optimalnega tržnega ravnotežja, omogoča t. i. pattern predictions, tj. poskus presojanja širših modelov, vzorcev delovanja in urejanja, ki nastajajo znotraj same ideje konkurence. Vendar je pomembno vedeti, da gre pri omenjenem konceptu za nekakšno idealno abstrakcijo, ki ni zgodovinska danost, temveč je praviloma stvar določene – politične, državne, vladne ipd. – intervencije in nadzora. Pogoje konkurence je tako treba vedno znova izsiliti in na novo udejanjati. Fizikalizem pa na drugi strani označuje postopen proces matematizacije ekonomske vede, ko se ta pri formulaciji različnih pravil in zakonitosti sklicuje na matematične modele, poteka pa približno od 19. stoletja naprej. Jezik, s katerim poskuša ekonomska teorija predstaviti različne modele, kvanitete, interakcije v njihovi medsebojni odvisnosti, je namreč blizu matematični fiziki, s tem pa se želi ekonomska veda pokazati kot prava znanost.
Pri zgodovinskem pregledu geneze kapitalističnih ekonomij Vogl pripisuje izjemen pomen razvoju kreditnega gospodarstva, ki ga ni mogoče uravnavati in razumeti s postopki blagovne in denarne ekonomije, saj sledi lastnim zakonitostim. Cirkulacija kreditnega denarja postane neodvisna od dobrin na trgu ali gotovine v obtoku, denar pa postane nekakšna ustvarjalna sila, ki je ni mogoče omejiti z razmerji menjave. Obenem pakot nova pomembna ekonomska determinanta nastopi čas in določa ekonomijo prek delovanja rokov, predpostavk, pričakovanj, obetov, obljub, odlogov, tveganj. Politično-ekonomske doktrine se zato začnejo postopoma ukvarjati z vprašanji, kako ohranjati stabilnost denarnih instrumentov, kakšna naj bo povezava med tržnimi in finančnimi silami in podobno.
Ko avtor v nadaljevanju razmišlja o ključnih elementih sodobne finančne ekonomije (ki se v veliki meri razvijejo po koncu Brettonwoodskega sporazuma na začetku sedemdesetih) – terminskih in opcijskih poslih, trgih finančnih derivatov, postopni deregulaciji finančnega sektorja –, ga predvsem zanima, prek kakšnih matematičnih formalizacij – npr. znana Black-Scholesova enačba za izračun stopnje mogočih odklonov pri gibanju cene določene dobrine – in informacijskih kanalov se oblikujejo (optimizirane) napovedi, cene, odločitve, tveganja, špekulacije … Vogl piše, da trg postopoma vzpostavi t. i. informacijski avtomatizem, kar pomeni, da mu učinkovitost zagotavlja prav ustrezna porazdelitev oziroma proizvodnja informacij. Pojav finančnega kapitalizma je tako tesno povezan z razvojem informacijske tehnologije.
Posameznik kot človeški kapital
Novodobni ekonomski človek kasneje postane tudi sam produktiven dejavnik; moderna ekonomija namreč premika meje ekonomskega in teži k sprostitvi t. i. človeškega kapitala, kapitala vsakdanjega življenja, kapitala medčloveških odnosov itd., s tem pa prežame vse mogoče plasti posameznikovega življenja, kar ima za družbo daljnosežne posledice. Vogl opozarja, da postajajo izobrazba, vzgoja, zdravje, delovna razmerja, medsebojni odnosi itd. nekakšne investicijske dejavnosti, tj. viri za ustvarjanje donosov in zadovoljitev nekje v prihodnosti. Obenem priljubljene mantre o vseživljenjskem učenju, fleksibilnosti, mobilnosti povzročajo razkrajanje nekdaj stabilnih identitet. V profesionalnih, družinskih, družbenih, kulturnih odnosih vse večji pomen dobivajo t. i. kratkoročne pogodbe. Kot sugerira avtor, pripada prihodnost »neoprijemljivemu« in vselej na spremembo pripravljenemu posamezniku. Reorganizacija finančnega kapitala, ki poteka že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pa je z združitvijo družbene in ekonomske reprodukcije postopoma prevzela nadzor nad družbami in posamezniki.
Za sekularizacijo ekonomske vednosti
V zaključku Vogl oznani konec kapitalistične oikodiceje, konec slepe vere v tržne mehanizme in v druge »legende« sodobne ekonomske znanosti. Ni več mogoče preprosto verjeti, da gospodarska rast vselej ustvari tudi nova delovna mesta, da privatizacija samodejno izboljša standarde oskrbe, da je vsaka zanimiva poslovna ideja tudi koristna za družbo, da trg vedno deluje po pravilih poštene konkurence ter da slednja zmeraj poskrbi za pravično porazdelitev blaginje. S koncem oikodiceje pa je povezana tudi »deteoretizacija ekonomskega«, nekakšna sekularizacija ekonomske vednosti, t. i. ekonomski agnosticizem. Ekonomske operacije je po Voglu treba prepoznati kot skupek različnih tehnologij, ustvarjenih za predvidevanje nevarnosti, obvladovanje negotovosti, strukturiranje komunikacijskih praks in podobno, v nobenem primeru pa ne predstavljajo nekakšnega nezmotljivega, ideološko oziroma politično nevtralnega vrhovnega reda, ki mu moramo brezpogojno verjeti. Učinki ekonomskega odločanja pa so tako ali tako, kot pronicljivo zapiše avtor, sami pokazali na omejen (strokovni in intelektualni) domet ekonomistov. In doda, da so razne krize, zlomi znotraj kapitalističnega sistema njegov sestavni del, ne pa nekakšen odklon ali eksces.
Voglovo besedilo predstavlja stvaren in trezen pogled na dogme sodobne ekonomske znanosti. Avtorjeva pisava je zahtevna in terja vso bralčevo pozornost, saj pisec hitro menjuje teme, zorni kot ter zgoščeno niza primere in vpoglede. Njegovo miselno obzorje sestavlja kombinacija raznolikih teoretskih besedil, od Platona, Aristotela, Kanta, Marxa, Deleuza pa do Keynesa, Hayeka, Friedmana itd. Primere pa jemlje celo iz leposlovja ter navaja različna dela Balzaca, Zolaja, Goetheja, Danteja, Dona DeLilla in podobno.
Prikazen kapitala – naslov seveda aludira na prikazen (nem. Gespenst) oziroma v slovenskem prevodu pošast komunizma z začetka Marx-Engelsovega Komunističnega manifesta – tako združuje več kvalitet. Po pronicljivem pregledu geneze kapitalističnih ekonomij poda luciden razmislek o današnjem stanju, o prevladi finančnega kapitala, ki smo ji priča z vsemi njenimi posledicami vred. Navdušujeta avtorjeva širina in erudicija ter njegova sposobnost, da kompleksno tematiko ustrezno približa bralcu. Nenazadnje pa Voglovo besedilo nedvoumno potrjuje tezo, na katero smo namignili že v uvodu: ekonomija je preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj ekonomistom.
Joseph Vogl: Prikazen kapitala. Prevod Marko Bratina. Založba Krtina, Ljubljana: 2012, 177 str., 22 €.
