Nekega popoldneva sem brskala po zgodovinski knjigi in naletela na črnobelo fotografijo, ki prikazuje množico stoječih in sedečih ljudi v ohlapnih lanenih oblačilih, zbranih okoli guruja, sedečega v značilnem lotosovem položaju. Izraz na njegovem obrazu je malodane navihan, obrazi drugih pa zlasti zamaknjeni, očarani in prevzeti.
Ob tej podobi me je zmrazilo. Stotero iščočih in eden najdeni, stotero ljudi, ki so svoja intelektualna in emocionalna sredstva posvetili nekomu, za katerega so prepričani, da ima popoln in vsezajemajoč uvid v naravo resničnosti. Stotero naivnih, do duhovnosti potrtih belcev, ki so svoj čas, svoj denar in svojo mladost vložili v privid, ter eden in edini premeteni, ki njihov čas, denar in mladost pretaka v lasten eksistencialni dobiček.
Ključna beseda opisa je zamaknjenost.
Približno teden zatem sem blodila med policami srednje velike trgovine in na ušesa povlekla pogovor med dvema osebama srednjih let. Stali smo na oddelku za sladkarije, kako simptomatično. Prva oseba je menila, da s to državo zares več ni nič in da je vse za en k*, pa tudi, da je čas, da se nam zgodi Afrika ali kaj takega. Druga oseba je na to odvrnila, da je nakopičena jeza odveč. Pojasnila je, kako, odkar se udeležuje meditacijskih uric v prestolnici, drugače razume socialno-ekonomske odnose in pojave: sprejema jih, as simple as that, če bi se na grozodejstva sveta vselej odzivala z jezo in odporom, bi bila ne samo revna, temveč tudi nesrečna. Ključno pa je, je dodala, da zadržuje lasten razmislek o svetu, ergo, manj kot misli, manj kot je obveščena, manj kot je poučena o grozodejstvih sveta, bolje ji gre in lepše je videti.
Ključna sintagma opisa je manj misliti.
Med dogodkoma lahko vzpostavimo idejno ali svetovnonazorsko ali, bognedaj, religiozno povezavo: budizem (ali kaj podobnega). Morda je bilo na vsem skupaj tudi kaj lepega in ljubkega, vendar tega nisem utegnila opaziti, ker mi gre budizem (ali kaj podobnega) na živce. Natančneje, na živce mi gre tisto, v kar so se budizem in joga in drugi miselno-praktični sistemi azijske tradicije prerodili v Evropi in Ameriki. O izvorih na tem mestu ne bi razsojala.
Na živce mi, torej, gredo guruji, pa različni slogi meditacij in strategij osvobajanja in navodila za dolgoživosti in asketske tehnike in razvpiti mindfulness in molilni mlinčki, še posebej pa me motijo razsvetljeno razneženi obrazi ljudi, ki vedo in vidijo in te bodrijo, ker ti sam še nisi tam, ti legionarji pokroviteljstva in hinavščine, ki jim zaradi preobilja iz riti prihaja superhrana in presnojedstvo, ki na vsak ampak najdejo tisočkrat pregreti scela se predaj in našel boš, ki bodo za obrezovanje in pohabo islamskih žensk venomer našli argument kulturne razlike in medkulturnega spoštovanja ipd. Vse to mi gre na živce, ker vem, da je veliko azijskih idejno-religioznih sistemov enako diskriminatornih in dualističnih, kot je krščanstvo, zavedam pa se tudi, da so prav ti tukaj neizrabljeni in še ne osovraženi sistemi sijajna vaba&krinka za sprevržene igre lenobne sodobnosti.
Če se vrnem k slovitima slikama pričujočega besedila, potem lahko ugotovim, da akterje združujeta natanko dve potezi. Tako hipiji kot Druga oseba se zdijo spokojni in predani, celo modri in konsekventni – zakaj bi človek stremel k čemu drugemu kot k mirovanju duha –, toda, če si hipije in Drugo osebo ogledamo od blizu, bomo v njihovem ravnanju odkrili sebičnost. Kaj je intenzivna skrb za mir-mir-mir, ki je pripravljena prerezati popkovino družbene odgovornosti, drugega kot sebičnost. Še vedno je to zgolj nesramni del težave, zares zaskrbljujoča je druga skupna poteza. Za sebičnostjo namreč preži bojazen pred dejavnostjo. Pa ne tisto dejavnostjo, ki terja mišičje in sklepčno tekočino, temveč tisto, ki zase zahteva prožnost misli, pripravljenost učiti se, pripravljenost spodleteti, pripravljenost nositi odgovornost. Sodobnemu človeku poleg odgovornosti največje gorje pomenijo reakcija, refleksija in analiza, zato lahko svoje strahove enostavno preobleče v takšno ali drugačno vedenje, rojeno iz koncepta sprejemanja ali, še huje, odpuščanja. Velika sreča sodobnega človeka je, da je pod zavetjem budističnega (ali podobnega) neba upravičeno strahopeten – venomer je lažje izbrati votlino ali umik, dvigniti roke, kot pa se gibati s hrupom vsakdana.
Ker je biti drugemu, še bolj pa samemu sebi – svojim mislim, dejanjem ali čustvom – izjemno težko zavezan, saj zaveza terja ukrep, se je budizem pri nas izjemno dobro prijel. Izjemno veseli smo, kadar nas rokohitrsko poučijo, da svojih misli in čustev ne smemo jemati resno, da je nas resnični self-ali-sebstvo-ali-atman-ali-citta-ali-jedro zataknjen nekje drugje, do njega pa lahko dostopamo le skozi delo odpovedi. Valovanja duše, nemir čustev in misli, ah, kako nespametno, kakšna izguba časa, s tem si lahko nakopljemo le zlo in trpljenje. Vsekakor drži, da od prenapete glave ne pride nič dobrega, vendar drži tudi, da od prazne glave ne pride sploh nič (morda se ugodno počuti lastnik, vendar svet s takim izolatom težko rokuje). Sicer spoštovanja vredne meditacijske prakse poganja stališče, da je misel nekaj temnega, nesrečnega in gostega, nekaj, česar je po naravi stvari vedno preveč in nekaj, kar je treba urediti alias odstraniti. Misel je po svoji naravi zanič, venomer nekoliko pobita, grozeči odklon od višje oblike človekovega bivanja, ki je – kaj že? Aha – ekstaza vse-enosti, jaz sem jaz in ti si ti and we are all a big funky soup.
Ekstaza vse-enosti zveni čudovito, vendar je hkrati tudi nadvse narobe in nevarno. Ne samo, da nam gnanje za tovrstno ekstazo laže o tem, kakšna je in kako deluje misel, da jo torej v celoti diskvalificira – misel je za ekstazo diskriminatorna, razločujoča in destruktivna –, obenem nas odvezuje tudi od tega, da bi za svoje življenje resneje poprijeli. Če je treba vse skupaj le sprejeti, če je moje resnično bistvo dislocirano in ga ni najti v mojih neposrednih dejanjih ali mislih, potem je zadeva rešena. Do konca življenja se lahko trapim in tolažim, da morda res nisem zapustila podjetja, ki izkorišča tretji svet, sem si pa medtem pridelala izjemno duhovno širino ter postala – kaj pa vem – prevodnik bistva ali kaj takega. Dokler lahko posameznik svoje misli kultivirano odmišlja – ekagrata, pravijo –, bo ne samo popolni krotki državljan, ampak samemu sebi tudi največji sovražnik, največji zaviralec in nasprotnik gibanja in premene lastnega življenja. Nikoli ne bo ničesar naredil, ker za to ne bo imel pravega, razmišljenega in razčustvovanega vzvoda.
Uvožene in na intelektualno suženjstvo cepljene duhovne prakse si manejo roke, medtem ko Evropejci višjega srednjega razreda kljub večrazsežnemu samoljubju zase nočejo prevzeti odgovornosti. Budizem je na svojo nesrečo in na srečo svojih odjemalcev postal obliž za eksistencialno rano tistega biti sam s seboj. Seveda je krasno, da stremimo k spokoju, nikakor pa ni krasno, da smo za to pripravljeni ponižati vse, kar nas pravzaprav postavlja v ljudi – misli, užitke, potrebe, čustva, zlasti pa lastno zmotljivost; takšno stremljenje ni nič drugega kot trikrat obrnjeni narcisizem, ki bo svojo individualnost vdal zato, da bi jo naredil bolj ekskluzivno, bolj nečloveško, bolj nad-zgolj-človeško. Biti sam s seboj ne pomeni zgolj razžarjenja biti in videnja, temveč lahko pomeni karkoli, najprej in predvsem pa pomeni neko misel in neko čustvo, ki sama po sebi nimata vrednostnega predznaka, nas pa silita ali nagovarjata ali vabita v – dejanje.
V resnici ne vem, kako so se počutili zamaknjenci sredi šestdesetih let ali kako se počutijo dame srednjih let, ki obiskujejo urice meditacije in preko Amazona naročajo debele knjige o razsvetljenju (razsvetljenje iz preobilja srednjega razreda, that is), precej očitno pa je, da so jih imeli in jih še imajo radi tako duhovni učitelji kot kapitalizem. Odpor do samovoljnega ravnanja, ki ga neguje budizem, se natančno prilega potrebam kapitalističnega ustroja, na eni strani duhovne dobrine, na drugi materialne, vse pravzaprav prihaja iz istega idejnega legla. Najbolj veličastna zanka obeh, budi/kapital-izma, pa je, da jima uspeva posameznike pogoltniti vase z obljubami svobode, vselej pod pretvezo, da an sich nudita rešitve. Tako kapitalizem kot budizem lajšata konflikte človeškega sveta, če ne maramo sebe, drugega, politike, filozofije, naravoslovja ali pa kar vseh stvari počez, bosta znala za to uvesti bombastične, a popolnoma neučinkovite popravke. Nenehno se omogočata, ergo, preneseta svojo lastno kritiko; kapitalizem bo dejal, da res ni panike, da bo uredil tako, da bo vsem bolje – pa nam bo ponudil ekološki demokratični socializem; budizem pa bo dejal, da prav tako ni panike, če v odnosu do njega čutimo jezo ali prezir, da ti dve temni čustvi (in to spet ni vrednostna sodba, sevede) pač najdeta svoje domovanje samo v nekolikanj temnejši duši.
Verjetno bi me budizem, če bi bil oseba, prav zdaj naslovil kot monkey brain, kot nerazsvetljeno mladostnico (to spet ni vrednostna sodba, sevede), ki ji odpušča srboritost, saj se šele skozi srboritost učimo mirovanja. To bi me lahko:
a) prizadelo in bi pomislila, da sem, ker sem srborita in pljuvam na čistino duhovnosti, sprejemanja, ljubezni ipd., zares slaba oseba. To bi me lahko scela razorožilo in bi zato izbrisala zapis ter ga spremenila v slavospev sprejemanju ali pa sploh ne bi napisala ničesar in bi razočarala zlasti urednico.
b) napeljalo na novo kritiko budizma in njegovega sovraštva do avtonomne misli ter bi se na okope zato postavila bolj ponosno in trdno. Dejala bi, da ne vem, zakaj bi me odpor do nečesa, kar razbiram kot slabo, škodljivo ali slaboumno, kot osebo razvrednotil. Zaključila pa bi, da me najbolj od vsega draži budistična miroljubnost – zares slabo je klofniti nekoga, ki ti nič noče –, vendar bom vsem, ki mi bodo pod nos pomolili svojo duhovnost, pripravljena zabentiti wake up and smell the coffee, s sprejemanjem še nihče ni zajca ujel. Takega, ki ni iz metafore.