Elke Erb, drobna, živahna šestinsedemdesetletnica, ki se bo letos kot častna gostja udeležila festivala Dnevi poezije in vina, sodi med najpomembnejše nemške avtorice. Pesnica, pisateljica, esejistka, literarna prevajalka in urednica se je rodila 18. februarja 1938 v zahodno-nemškem Scherbachu. Ko se je oče, navdušeni marksist, leta 1949 vrnil iz angleškega vojnega ujetništva, se je družina preselila z Zahoda na Vzhod, v nekdanjo Nemško demokratično republiko, natančneje v mesto Halle ob Saali. Tu je Elke Erb študirala germanistiko, slavistiko, pedagogiko in zgodovino. Pozneje je dve leti, do leta 1965, vztrajala kot urednica pri partijski založbi Mitteldeutsch Verlag, nato je obupala nad nesmiselnostjo besedil in službo pustila. Preselila se je v Vzhodni Berlin, kjer je leta 1966 zaživela kot svobodna pisateljica. Leto pozneje se je poročila s pesnikom Adolfom Endlerjem, s katerim sta bila poročena deset let. V Berlinu so se okoli njiju kmalu začeli zbirati tedanji literarni krogi in Elke Erb je med mlajšimi generacijami zelo hitro zavzela vlogo vzornice in mentorice, še posebej pri tako imenovani Prenzlauer Berg Connection (poimenovane po berlinski četrti Prenzlauer Berg). Zaradi kritičnosti do sistema, podpore neodvisnim mirovnim gibanjem, izdajanja neuradnih pesniških antologij in demonstracij ob odvzemu državljanstva novinarju Rolandu Jahnu ji je začela slediti služba državne varnosti Stasi. Za svojo zgodnejšo poezijo Elke Erb pravi, da je politično orientirana; piše namreč o temah, ki bolijo, in to so prav politične teme.
Po nemški združitvi je osrednja tema njenih del, tako kot pri številnih drugih vzhodnonemških pesnicah in pesnikih, postal občutek tujosti v lastni deželi. Gre za opažanja in refleksije vznikajočega notranjega kaosa. Erbova evocira podobo zmedene osebe, ki se v lastni deželi ne znajde več, saj je ta postala blodnjak raznolikih tujosti in nagrmadenih življenjskih usod. V času preobratov in negotovosti je treba osebne in kolektivne življenjske izkušnje interpretirati na novo.
Elke Erb je v nemških literarnih krogih priljubljena med pesniki in pesnicami vseh generacij in znana po intenzivnih poetičnih korespondencah, med drugim tudi sFriederike Mayröcker (1924), Ulrike Draesner (1962) in Sarah Kirsch (1935–2013). Slednja ji je poleg nemške predstavnice bidermajerja Annette von Droste-Hülshoff (1797–1848) še posebej blizu, kar se odraža v obsežnih spremnih besedilih k njunima antologijama, katerih urednica je Elke Erb.
Poleg številnih pesniških zbirk in nagrad, ki jih je zanje prejela, velja poudariti tudi njeno prevajalsko delo. Prvi daljši prevod iz ruščine – Marine Cvetajeve – je nastal leta 1974, odtlej je med drugim podpisala še nemške prevode in prepesnitve Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ane Ahmatove in Olge Martinove. Meni, da je prav literarni prevod tisti, kjer sta si branje in pisanje najbolj blizu, kjer se domala prekrivata.
Elke Erb smo imeli v Sloveniji prvič čast spoznati leta 2004, ko je ob odprtju Goethejevega inštituta v Ljubljani v družbi Andreasa Maierja, Ulricha Peltzerja in moderatorja Dietra Stolza obiskala Ljubljano, Maribor in Kočevje. Ob tej priložnosti se je v reviji Sodobnost s svojo poezijo prvič predstavila tudi slovenski publiki v prevodu Urške P. Černe.
Letos se Elke Erb po natanko desetih letih vrača v Slovenijo kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Braneta Čopa pri založbi Beletrina izšla pesniška zbirka Bezeg v taktu oblakov. Izbor poezije je pripravila avtorica sama in obsega pesmi iz zbirk Sonanca: 5-minutne notacije (Sonanz. 5-Minuten-Notate, 2007), Moje (Meins, 2010), Kuža gre naprej po treh (Das Hündle kam weiter auf drein, 2013) ter nekaj novih pesmi. Ideja za prvo knjigo, zbirko petminutnih zapisov, izhaja iz anekdote o Ulrike Draesner, ki ji je jeseni 2002 povedala, da vsak dan pet minut piše – kar ji pač pride na misel. Ko je Elke Erb menila, da sama česa takega ne bi bila sposobna, ji je Ulrike Draesner odvrnila, da je pri vsem skupaj najlepše to, da ko ne veš več, kaj bi pisala, prepisuješ zadnjo besedo, dokler pet minut ne poteče. Poskusila je tudi sama in ugotovila, da je prav to, ne spodbuda, ampak ta draž: nič, ki premaga blokado, odločilnega pomena. Poezija Elke Erb je prežeta s senzibilnim, a prodornim humorjem, s prikrito ironijo, v njej mrgoli neologizmov in lastnih sestavljenk ter zahteva vztrajnega bralca. Nemalokrat pesmi izidejo skupaj z avtentičnimi komentarji in razmišljanji, ki nastajajo ob pisanju in, kot poudarja, puščajo bralcu prostor za razmislek in refleksijo o jeziku. Kajti jezik je po njenem nekaj živega in ne nekaj, kar bi bilo določeno vnaprej.
Elke Erb: Bezeg v taktu oblakov. Prevod Brane Čop, spremna beseda Živa Borak. Beletrina 2014.
Elke Erb lahko v okviru festivala Dnevi poezije in vina prisluhnite na naslednjih dogodkih:
26. 8. ob 20.00 v Ljubljani, na muzejski ploščadi na Metelkovi oz. v primeru slabega vremena v sosednjem Kult3000,
28. 8. ob 18.00 v hotelu Mitra na Ptuju, kjer bo skupaj s prevajalcem Branetom Čopom tudi spregovorila o svojem življenju in poeziji (moderira Manca G. Renko),
30. 8. ob 20. 30 na Vrazovem trgu na Ptuju (Veliko pesniško branje).
