Emil Filipčič – File: »Jaz hočem še! Še bi rad živel, še bi rad govoril.«

File je legenda. Dovolj bi bila že dva naslova. Butnskala. In Radio Ga Ga. Pri prvi je bil ob njem konec sedemdesetih Marko Derganc – Dergi, pri drugem desetletje pozneje Sašo Hribar. Leta 1979 je z Brankom Gradišnikom pod skupnim psevdonimom Jožef Paganel izdal roman Kerubini. In istega leta še samostojni prvenec Grein Vaun. Sledili so Kuku, Ervin Kralj, X-100 roman … vse do sedmih, ki jih je v tem tisočletju nanizal pri Beletrini. Prihodnje leto jih bo že osem, pravkar piše novega. Za Probleme je leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada. Tri leta pozneje je v zajetni knjigi pri Cankarjevi založbi izšla deveterica njegovih dram.

Emil Filipčič, leta 1951 rojen v Beogradu, je tudi igralec – nekoč v gledališču in filmu, danes pa predvsem na teniškem igrišču.

Kako vas je butnila novica o smrti Saša Hribarja?

»Tisti petek sem šel dopoldne mimo radia in si rekel: Evo, zdaj ima oddajo. Proti večeru pa mi je telefoniral nečak, ki se je vozil iz Maribora in poslušal radio. Nenadoma so prekinili muziko in glas je rekel: ‘Umrl je Sašo Hribar.’ Bilo je pretresljivo.«

Kdaj sta se nazadnje videla?

»Kak mesec tega. Prav tako pred radiem. Pogovarjala sva se o starih časih. Takrat je bila oddaja čisto drugačna, trajala je osem ur, toliko programa se je Sašu posrečilo dobiti, se zmeniti. Zmeraj je hodil k direktorjem, se pogovarjal, jih prepričal …«

Je bil torej tudi spreten diplomat?

»Izjemno! Kadar so na televizijo ali kam v soseščino prišli kaki znani, recimo Tereza Kesovija ali Tajči, je šel takoj k njim in jih pridobil, da so prišli še na radio. Ogromno jih je pripeljal, vse mogoče. Tudi obrtnike, ki so prinesli reklame …«

Kdaj ste se mu pridružili?

»Jeseni leta 1990. Takrat je Sašo oddajo delal že kakega pol leta. Ob njem je bil Matej Rus. Prav dobra sta bila! Bili so še drugi: Srečo Katona, tonski mojster vse od začetka, pa glasbena urednika Tomo Pirc in Jani Kenda, seveda tudi Andreja Krevs, Saševa partnerka, in še kdo. Pridružil sem se, dobro leto pomagal pri začetnem zagonu …«

No, bili ste že navdih. Z Butnskalo.

»O Butnskali se nismo kaj dosti pogovarjali. Vprašanje je bilo le, ali sem pripravljen nastopati na Radiu Slovenija. In sem bil.«

Ampak sorodnosti formatov ne moremo spregledati: dva človeka, ki z različnimi glasovi uprizarjata ogromno likov.

»Tudi nekateri liki so v Radio Ga Ga prišli prav iz Butnskale: Fanči, Valentinčič, Eminenca, Kugla, Bomba … Ti glasovi so ostali. Princip pa je bil drugačen, pri Radiu Ga Ga je bil bistven pogovor s poslušalci, ni bila radijska igra.«

Na Radiu Študent ste začeli z oddajo Jockey jaha …

»To je bila literarna oddaja. Svoje pesmi so mi dali Jure Detela, Iztok Osojnik in drugi, s katerimi sem bil povezan prek revije Problemi in tudi sicer. Pesmi sem prebral …«

Nekakšen radijski recital?

»Točno to, nič več od tega. Takrat pa se je ob meni pojavil Dergi, s katerim sem že prej posnel več oddaj za krog prijateljev. ‘Ti si pa zdaj pri radiu, bi lahko še kaj posnela in predvajala,’ mi je rekel. Prav, sem odgovoril. Na radiu sem dobil Uher, prenosni magnetofon … in sva začela. Odziv je bil veličasten. Tehnik Silvo Žnidaršič mi je pravil, da telefonirajo na radio, sprašujejo, kdaj bo Butnskala spet na programu … Nekaj časa sploh nisva vedela, da je tako popularna. Dergi je izvedel, ko je nekoč zvečer prišel na vrt gostilne Pod lipo in slišal ljudi govoriti z glasovi iz Butnskale. Mislil je, da je zblaznel. Kaj pa je zdaj to?!« (smeh)

Že Butnskala je nastajala brez strogega scenarija, mar ne? Najbrž sta imela samo začrtano, kam bi rada prišla …

»Točno! Kot pisatelj, dramatik sem si zamislil: ‘Dergi, zdaj boš profesor, jaz pa študent, ki stoji pod ulično svetilko in govori: Kdo sem, zakaj sploh sem tu … Ko ti bom čez nekaj časa dal znak, boš pristopil k meni: Mladenič, vidim, da ste v hudi duševni stiski … In akcija, gremo!’ Tako je šlo to naprej, iz prizora v prizor.«

Zamisel za sekto, v kateri članice in člani z butanjem ob skalo iščejo srečo, svobodo, odrešitev, sta pa baje našla na pokopališču.

»Ponoči sva šla na pokopališče. Z dvema flašama vina. Kdo bi vedel, zakaj. (nasmeh) Hodila sva med grobovi, pa ni bilo nič kaj zabavno. Raje sva šla k njemu domov in se tam domislila, da bi posnela oddajo o tem, kako se z glavo zaletavajo v nagrobne kamne. In sva to tudi posnela. Ko sem bil pozneje na Radiu Študent, sva zamisel obudila in razvila, sicer v čisto drugo smer.«

Sta že takrat vedela, kam bosta z zgodbo prišla, ali je šele uspeh oddaje prinesel razvoj od odštekane zamisli pa vse do zelo resnih tem, do vojne in revolucije, prevzema oblasti, povojnih pobojev …

»Na začetku nič nisva vedela, fantazija me je na lepem iz butanja ob skalo pripeljala do vojne, najprej proti živalim, steklim lisicam, tako rekoč za trening. Ko sem pozneje razmišljal o tem, sem se vprašal, zakaj najprej živali. Odgovoril sem si, da je človek gotovo tako začel: naprej se je spravil nad živali, da se je nasitil, zatem pa še nad sočloveka. Pa še nekaj zanimivega sem opazil pri naši oddaji: potem ko pridejo na oblast, skoraj noben več ne buta z glavo ob skalo.«

Aha, prvotna ideja torej zamre!

»Tako je. Se zgodi, potem ko nastopi sprememba. In tako so se spremembe dogajale tudi v moji glavi, od butanja ob skalo do vojne, oblasti, države … in takoj zatem tudi do propada te države! Ko pa se po njenem propadu dobijo na pikniku, se dovčerajšnji oblastniki začuda obnašajo, kot da nič ni bilo. Niso jih postrelili in nihče od njih ni pristal niti v zaporu.«

Kar ostra družbena in politična kritika.

»Očitno. Takrat so oddajo zelo poslušali in jo primerjali z resničnimi razmerami, skušali ugotoviti, katerega politika sva imela v mislih pri tem ali tistem liku. Ampak midva nisva delala ‘na ključ’. Pa tudi reakcije oblasti ni bilo, nihče ni posegel v oddajo ali jo prepovedal.«

Morda so imeli preveč opravka z umirajočim Titom.

»Inflacija je bila vse višja, kar v človeku povzroči nemir, negotovost … pa tudi vseenost.«

Je bila kdaj v igri tudi zamisel, da bi se Radiu Ga Ga pridružil še Dergi?

»Mislim, da je nekoč prišel na obisk. Ampak je bolj igralec, dobiti bi moral vlogo, pogovarjanje s poslušalci prek radijskih valov ni bilo zanj.«

Sta bila Dergi in Sašo zelo drugačna? Kakšne so razlike?

»Drugače je bilo že, ker sem se z Dergijem poznal že zelo dolgo, oddaje sva za prijatelje začela snemati, ko je on imel osemnajst, jaz pa sedemnajst let. Ko sem se pridružil Sašu, sem jih imel devetintrideset, on pa trideset. Bil je radijski napovedovalec, pri radijskih napovedovalcih pa je največji izkaz zaupanja, če ti dajo brati osmrtnice – in to je Sašo tudi dosegel! Pa televizijski dnevnik je vodil. A najraje od vsega je imel Radio Ga Ga, to je bil njegov življenjski dosežek. Radio znotraj radia. Zdel se mi je pravi umetnik. Bil je zanimiv, poln nasprotij. Vse mogoče ga je zanimalo. Matematika! Ker sem slab matematik, sem težko sledil njegovim definicijam, ki so bile na ravni atomskih fizikov. Pozneje je ustvaril še radijske oddaje za pomoč ljudem …«

Aha, Moja soseska.

»To. Iskreno je hotel pomagati, bil je zelo sočuten, to je bilo v njem. Mogoče je tudi zaradi tega Radio Ga Ga tako uspel. Ker je bil vztrajen in ker se je znal približati ljudem. Vse raje so ga imeli, čutili so, da hoče samo dobro. Topel človek.«

Kako je bilo nastopati v oddaji, ki je vsak petek sprva trajala kar osem ur? V dokumentarcu, ki ga je posnel Dušan Moravec, vas na arhivskih posnetkih vidimo, kako skačete po studiu, se plazite pod mizo, tolčete po steni, vmes pijete pivo …

»Bilo je zelo naporno. Ko sem končal, so me prijatelji že čakali spodaj, v Turistu. Ker sem bil poln denarja. (nasmeh) A po vrnitvi v gostilno so me začudeno gledali – običajno sem jih zabaval, da so crkavali od smeha, zdaj pa sem sedel med njimi in prav nič nisem mogel povedati. Samo pil sem. Izčrpan. Ampak občutek je bil pa dober. V gostilno so prihajali ljudje, mi čestitali, me hvalili … Prijetno je bilo. Fajn je bilo tudi, ker je bilo … ljudsko. Knjige, ki jih pišem, mi dajejo vtis, da sem pisatelj za redke izbrance, drugačno zadoščenje pa ti dajo bolj ljudski uspehi, srečevanja z ljudmi, ki pravijo: ‘Čestitam, še zmeraj poslušam Butnskalo …’«

Ko ste bili pri Radiu Ga Ga, ste igrali vse mogoče like, praviloma odštekane, celo živali, od čivave do kače – niste pa imitirali politikov, kar je potem postala značilnost oddaje.

»To pa mene sploh ne zanima. Kdo bi vedel, morda ker sem odraščal v Jugoslaviji, v časih, ko smo bili mladi v glavnem totalno apolitični. Bil je študentski upor na Filozofski fakulteti leta 1971, pozneje smo zavzeli zapuščeno vilo na Erjavčevi ulici, danes bi rekli, da smo jo zaskvotali … A nismo pretirano drezali v politiko. Nepredstavljivo je bilo, da bi kakega politika imitirali, kakor jih danes. Tudi če bi si privoščili še tako nedolžno imitacijo, samo blag posmeh in nič več od tega, bi hitro ukinili oddajo.«

Pri Radiu Ga Ga ste bili še junija 1991, mar ne, v času osamosvojitve?

»Sem bil. Takrat so Saša vpoklicali k vojakom, k brambovcem. Oddaje nekaj časa ni bilo na programu.«

Ste letos spomladi spremljali polemiko med Peterletom in Hribarjem? Prvi je drugemu očital dezerterstvo …

»Sašo je bil vojak, bil je na Medvedjeku, kjer je bilo najhuje. Ni bil noben dezerter, bil je borec za Slovenijo, to si mu videl v očeh.«

Leta 2008 mi je v intervjuju za Primorske novice o vajinem sodelovanju pri Radiu Ga Ga povedal: »Spraševali so se, kako se bova razšla, pa sem mu le rekel: ‘Emil, s tabo ne morem več delat.’ Rekel je: ‘Evo roko, adijo!’ In nisva se več videla.« 

»Pa ja, saj pravim, da sva se dobro razumela. Pri vsakem sodelovanju pride do takšnega trenutka. Teniški primer: Hrvata Mektić in Pavić sta bila prvaka v dvojicah, pa že nekaj časa ne igrata skupaj. Kdo bi vedel, zakaj, me je kar presenetilo. Tako pač pride. Sodelovanje se sčasoma … zaključi.«

Izpoje?

»Izpoje!«

V intervjujih ste že povedali, da pisati niste mogli pijani, da v takem stanju ni nastalo nič uporabnega. Med radijsko oddajo pa se je alkohol obnesel?

»Se je. Ha, en Čeh me je pogruntal! Poslušal je oddajo, kar me je presenetilo, pa sem ga vprašal, ali sploh kaj razume. Rekel je, da čuti princip, ost. ‘Ampak morate pa biti nekoliko nasekani, ko to snemate, a ne?’ je vprašal. (smeh) Podobno sem sam opazil med gledanjem Chaplina v filmu Odrske luči. Kadar je bil pijan, je bil dober komedijant, trezen pa ne. Res je tako. Razen če komedijant strogo naštudira svoj nastop, vsak gib, vsak izraz, če obvlada jekleno disciplino, pri čemer je povsem razumski. Nerodno je, ker ti lahko ob tem umanjka srce, zdi se ti, da si hladen, preračunljiv, točno veš, kje boš občinstvo ‘dobil’, kot se reče.«

Drži, da ste se alkoholu odrekli leta 2004?

»Nekaj takega bo, drži.«

Že skoraj dve desetletji. Kakšno je trezno življenje?

»Ko sem pil, sem bil še razmeroma mlad. Pri triinpetdesetih pa nisem bil več v pivski formi. Zadostovalo je, da sem spil dva šnopsa, pa sem bil že ‘out’. Ni bilo več zabavno, smisel pijače pa je prav dobro počutje. ‘Sladko vince piti, to me veseli …’ Veselje mora biti, pri meni pa je bilo vse bolj nasprotno, vse manj lepega in vse več grdega.«

Vaše pitje je šlo z roko v roki tudi s časom: začeli ste v dobi Šumija in drugih lokalov, živahnega druženja najrazličnejših umetnikov, končali pa v novem tisočletju, kjer je tovrstnega bratenja bolj malo ali pa je povečini virtualno …

»Res je, nekoč je bila vesela družba zmeraj na razpolago. Vedel si: tam so! Če jih nisi dobil tam, ti je pa kdo povedal: ‘Ne, danes so tam.’ Pa si jih našel tam. Zmeraj so bili nekje. Nekoč sem prebral lepo Hölderlinovo pesem o nemških gostilnah, v katerih se je točil rizling … Opisal jih je tako, da sem živo videl ljubljansko Pod lipo. Res, včasih se mi je zdelo, kakor da popivamo v kaki pesmi! Ali pa se mi je zazdelo, da je Li Taipo pesnil o nas, ko je opisoval pivce ob ribniku, ki na vodni gladini zagledajo svoj odsev, lastno zrcalno podobo. Take lepote pijanstva … ki pa se prej ali slej sprevržejo v grdoto.«

Vam se je uspelo prebiti, dočakali ste 70 let, 71, 72 … Najbrž ste bili večkrat čisto na robu previsa.

»Kar nekajkrat. So me tudi že potegnili nazaj v življenje. Imel sem 4,4 promila alkohola v krvi. Zdravnik mi je naslednji dan rekel: Blizu je bilo.«

Ste se do roba privedli sami ali v družbi?

»Sam. Zelo komot, brez problemov. Kar pil sem, nisem imel niti občutka, da sem veliko popil, ni se mi zdelo, da sem pijan, sploh ne. Potem pa se je izkazalo, da sem. (nasmeh) Vse skupaj me je spomnilo na prizor, ki ga Tolstoj opisuje v Vojni in miru. Pierre Bezuhov pije šampanjec iz steklenice, nekje na visokem, nazaj nagnjen, lahko bi padel. In ko se tega pozneje spomni, se zgrozi ob nespametnem, nepotrebnem izzivanju usode. Tako ali drugače – to je naredil.«

Zanimivo, da vsa pijanost vendarle ni škodovala vašemu spominu. Ostaja zelo živ, z njegovo pomočjo ste napisali že veliko knjig.

»Hja, saj vseh spominov niti nisem opisal. Po eni strani se mi ni zdelo fer, da bi o pijanosti pisal trezen, saj ne bi zadel vzdušja, brez srca bi bilo, po drugi pa se pogosto spomnim, da smo se zelo smejali – čemu smo se smejali, tega pa se ne spomnim. (nasmeh) Zadnja leta se spet družim s prijateljem, ki živi na Madagaskarju. Kadar se vrne v Ljubljano, se dobiva na tržnici. Sva nekdanja vinska bratca, pa zdaj oba pijeva kapučino. Enkrat me je vprašal, ali mislim, da je kdo iz Carmen, lokala, v katerega sva hodila, bral moje romane, da je kdo iz Carmen šel v gledališče gledat moje drame in predstave, v katerih sem nastopal, da je kdo iz Carmen gledal film Butnskala, v katerem sem igral … ‘Nobeden’, je rekel, ‘nam je ostal samo humor, ki si nam ga dal za šankom.’ To je tisto, o čemer sva govorila – vsaka zgodba se konča. Tudi prijatelji izza šanka izginejo.«

Je pa gostilna verjetno tudi marsikaj dala vam, tako zgodbe kakor same like, bodisi za knjige bodisi za radijsko oddajo.

»Res je, sploh je bila dragocena v času Radia Ga Ga. Ker je bil tako popularen, sem samo prišel v bar, se pogovarjal in že dobil ideje. Dajali so mi predloge – in marsikaterega sem uporabil.«

So vam dali tudi glasove, ste tam slišali zanimive like, ki ste jih nato posnemali?

»Ne, to pa ne. Ne oponašam. Kdo bi bila Fanči, ne vem. Spremenil sem glas, da sem zvenel kot starejša ženska, a nisem posnemal nobene. Prav tako niso po modelu nastali Valentinčič in drugi. No, pri Eminenci lahko rečem, da sem oponašal način govorjenja duhovnika.«

Danes zveni zelo podobno Rodetu.

»Vem, so mi že rekli, da sem vizionar.« (smeh)

Z leti se niste spremenili in streznili samo vi, ampak tudi vaša literatura. Zgodnji Grein Vaun (1979), Ervin Kralj (1986) in drugi so divja eksplozija vsega mogočega, zatem pa so romani postali bolj kompaktni, homogeni, imajo rdečo nit, jasnejšo zgodbo …

»Zmeraj sem se trudil, da bi imeli rdečo nit, da bi delovali kot celota. Ko včasih berem svoje stare stvari, opažam tudi, da ves čas pišem o sebi, o svojem življenju. Še danes, a drugače, morda preprosteje. Težim k preprostejšim stavkom. K razliki najbrž prispeva tudi to, da me je v času prvenca Grein Vaun dajala čutnost, zdaj pa sem bolj duhoven, na momente celo razumski. Kot mlad sem bil proti razumu, zdelo se mi je, da bom do resnice prej prišel z divjo fantazijo. Zdaj rad kaj napišem o preteklosti, a tako, da je hkrati prisotna sedanjost. Ta me izziva, ker ugotavljam, da je zlepa ni mogoče ujeti. Pravzaprav zmeraj pišeš samo o preteklosti.«

In z leti je vse več spominov.

»Vse več je spominov in vse bolj ti je jasno, da ne boš dojel bistva. Kvečjemu mogoče na svoji, čisto osebni ravni.«

Kdaj ste pisali hitreje – na začetku ali zdaj?

»Približno enako hitro zmeraj. Ne silim se pisati …«

Ne sedete vsak dan za mizo ob isti uri, disciplinirano?

»Ne, najraje imam, da kaj napišem zjutraj, potem pa morda še popoldne, če me zagrabi. Najbolje je, ko mi je všeč kak stavek, ki se mi utrne. Zapišem ga, potem pa se mi začne odpirati. Pišem počasi, dve strani na dan sta že veliko. V uteho mi je Ivo Andrić s knjigo Znakovi pored puta, Znamenja ob poti. Tam prizna, da piše zelo počasi. Pa še en njegov stavek sem uporabil v svoji novi knjigi: ‘Prišel bo čas, ko vam ne bom imel ničesar več povedati.’ Tako me je pretresel. Jaz hočem še! Še bi rad živel, še bi rad govoril. Pa čeprav vem, da ne bom nikoli povedal bistva. Nekoč sem verjel, da ga bom. Rad sem bral filozofe, zdeli so se mi resni, tam ni bilo zajebancije. Še najbliže hecu je bil kak Nietzsche s svojimi izjavami, na primer o tem, kako ‘je Kant postal idiot’.«

Imate svojega najljubšega filozofa?

»Schopenhauer! Ne vem sicer, ali mi je ljub ali ne.«

Temen je. Pesimist.

»Saj. Ko sem ga bral, sem bil katastrofalno potlačen, razbit.«

Še zmeraj pišete na roko?

»Še. Ne uporabljam interneta. Imam mobi, nanj sem se navadil. Človek se na vse navadi. A imam starejši tip telefona, ne pametnega. Ko opazujem, kako kdo drsa po pametnem, se mi zdi kar v redu. Vse je na voljo v nekaj trenutkih, jaz pa moram v knjižnico. S kemičnim svinčnikom pa pišem, ker se je era pisalnih strojev nehala. Tako so mi bili všeč! Najbolj Remington Portable. In dobil sem ga, starega, ravno v času, ko ni bilo več popravljalnic pisalnih strojev. Spravil sem ga pod posteljo in pisal na roko. Opazil sem, da mi je tako celo bolj všeč, ker je tišje od pisalnega stroja, nič ne ropota. Pravijo mi, da niti na računalnik nič ne ropota … Ampak ostajam pri roki.«

Na računalnik je tudi laže popravljati, premetavati, spreminjati besedilo.

»To mi pa ni treba, ker skoraj nič ne popravljam. Ko preberem za sabo, kvečjemu kaj prečrtam, pa še tam potem napišem zraven: velja! Tako da žena, ki pretipka rokopis, upošteva tudi to.«

Pravite, da je vaš način pripovedovanja vse preprostejši. Bi rekli, da ste sčasoma bolj začeli misliti na bralca?

»Morda res. Med pisanjem vidim prijatelje, predstavljam si, da pripovedujem njim. V gostilni se mi je velikokrat posrečilo zabavati ljudi, pa tudi svoje romane dojemam kot zabavne.«

Kratkočasni in informativni so tudi vaši spomini na prejem nagrade Prešernovega sklada za roman Problemi (2009), kakor ste jih opisali v romanu Skrivnost užitka (2013).

»Opisal sem jih verjetno zato, ker sem se nagrade zelo razveselil, medtem ko smo v mladih letih Prešernove nagrade imeli za priznanja režimskim ustvarjalcem. Postavljali smo se, češ da ne potrebujemo nobene nagrade. Malo nas je tudi vleklo k Sartru, ki je odklonil Nobelovo. V romanu pa sem hotel prikazati, da sem srečen, ker sem dobil nagrado, s čimer sem kontriral Thomasu Bernhardu, ki je opisal, kako je prejetje avstrijske državne nagrade spremenil v škandal. Nesmiselno je, da bi ga posnemal. S starostjo spoznaš, da moraš biti sam svoj. Hotel sem pokazati, da sem nagrado dojel drugače, kot srečo. Rekel sem si: ‘Evo, nekaj si vendarle dosegel! V šoli ti ni šlo, a nič hudega, tu je nagrada.’ Počutil sem se, kakor da bi diplomiral. Končno kot normalen človek, kar je bil dolgo moj cilj.«

Če je bila nagrada za vas nekakšna diploma, kaj je bila potem uspešna operacija v Kliničnem centru, ki jo opisujete v najnovejšem romanu Nepočesane misli (2021)? Ponovno rojstvo?

»Lahko bi rekli tako. Nič me še ni tako smrtno prizadelo kot diagnoza: rak. Ko sem čakal na operacijo, sem se počutil, kakor da sem v vse manjši sobi, kakor da se vse samo še krči.«

Ampak ste k sreči prišli na svetlo.

»Prav tak občutek sem imel, res, kakor da sem prišel na svetlo.«

Izkušnjo, ki se je srečno izšla, ste opisali. Kaj sledi, o čem pišete zdaj?

»Sem na 379. strani, ni še konec, do februarja naslednje leto bom pisal. Ne bi pa govoril o vsebini. Pisanje je intimna reč, govorjenje o še nenapisanem pa prej škodi, kakor koristi.«

Leta 1986 ste v Ervinu Kralju zapisali: »Moram reči, da še zmeraj zanimam samega sebe.« Še zmeraj?

»Hja, očitno. Kadar pišem, vidim, da se še zmeraj ukvarjam s sabo. Potem se spomnim tiste starogrške: ‘Spoznaj samega sebe.’ In se vprašam: a potem to pomeni, da sem samemu sebi nerazpoznaven, saj vprašanjem ni videti konca. Vse več je spominov, vse bolj mi je jasno, da ne bom povedal bistva, vse bolj me zanima še marsikaj drugega, vse mogoče, tudi vesolje, o katerem človeštvo ve vse več … Znanstveniki se veselijo novih in novih odkritij, kakor se jaz novih romanov. Nikomur med nami ne bo zmanjkalo gradiva, neskončno je vprašanj: kdaj se je vse skupaj začelo, kdaj se bo končalo, kdo smo, kam gremo …«

Skoraj bi pozabil: kaj vam pa da tenis?

»Igrati sem ga začel pri petinštiridesetih. Ravno danes sem se s soigralci pogovarjal o tem, kaj nam da. Soglašali smo: dobro počutje! Izjemno dobro počutje skozi ves dan. Dve uri igramo, potem pa še malo posedimo in se pogovarjamo, kar je prav tako pomembno.«