Še nedavno bi si bilo težko zamisliti, da bo ena od najhitreje razprodanih »predstav« nekega osrednjega državnega gledališča predavanje ekonomista; da bo približno tisoč ljudi v enem dnevu pokupilo vse karte, nato pa nestrpno pričakovalo nastop človeka, ki bo v angleščini, zmehčani s francoskim naglasom, namesto o ljubezni govoril o politični ekonomiji, namesto umetniških videoprojekcij predvajal suhoparne grafe ter namesto katarze skušal ponuditi uvid. Razprodani aprilski nastop Thomasa Pikettyja, avtorja ekonomskega bestsellerja Kapital v XXI. stoletju, v zagrebškem HNK je zato eden najsijajnejših primerov (spontanega?) epskega gledališča, kar smo jim kdajkoli lahko bili priča.
Erwin Piscator in Bertolt Brecht sta v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, torej v času naraščajoče ekonomske in politične krize weimarske republike, skušala domisliti koncept gledališča, ki bi presegal ustaljene prizore posameznih tragičnih (junaških) zgodb in bi namesto osebnega ponudil kolektivno: revolucijo, vojno, družbeno nepravičnost, politično ekonomijo. Gledalci naj se ob spremljanju konfliktov ne bi vživljali, temveč bi le-te skušali razumeti ter se nato, obogateni z novim znanjem, tudi v vsakdanjem življenju obnašali drugače. Politični/epski teater, eden najvplivnejših gledaliških konceptov 20. stoletja, je skušal spremeniti posameznika in s posameznikom svet. Bistveni element pri tem je seveda potujitev: na odru mora priti do razbitja vseh iluzij, da gledalci lahko vzdržujejo kritično distanco (razum namesto čustev!). Pri tem pomagajo izpraznjen oder, odsotnost rekvizitov ter pomanjkljivi kostumi, Piscator pa je predstave prekinjal z izseki dokumentarnih filmov.
Vse to smo na drugi aprilski četrtek doživeli tudi gledalci v zagrebškem HNK. Resda ni šlo za umetniški projekt, pa vendar: Pikettyjevo predavanje je bilo postavljeno na gledališki oder, kar že samo po sebi napeljuje na premislek o vlogi gledališča danes ter o gledališču kot javnem prostoru, namenjenemu javnemu razmisleku. Zakaj je ekonomist Piketty sedeže gledališča razprodal hitreje, kot bi to uspelo večini vrhunskih umetniških predstav? Kaj hoče občinstvo? Je mogoče, da v času krize hrepeni po nečem, kar bi bilo očiščeno umetniške navlake,po jasnih sporočilih? Je življenje postalo tako zapleteno, da se zdi nesmiselno izgubljati še v zapletenosti umetnosti, je mogoče, da ljudje pridejo v gledališče le zato, ker si želijo jasnih odgovorov na vprašanja, na katera sicer nihče zares ne odgovori? Kdo je v evropski dolžniški krizi v resnici komu dolžan? Ali bo naše zategovanje pasu pomagalo rešiti državo, celo Evropo? Ali smo za vse nastale dolgove krivi mi, ali zapravljamo preveč denarja, kako močno naša življenja obremenjujejo Evropo? Na kakšen način je mogoč odpis državnih dolgov? Je rešitev res v prodaji celotnega državnega premoženja? Kakšne so razlike med nami, smo res enaki, lahko vsi študiramo in imamo prosto pot do enako kakovostnih življenj?
Gledališki oder je postal prostor, na katerem je bilo mogoče najti odgovore. A hkrati ni le gledališče ponudilo prostora ekonomiji, zgodilo se je tudi obratno – politična ekonomija je bila pripravljena zavzeti prostor v gledališču. Prav za to se Thomas Piketty med drugim zavzema v svoji knjigi. Prvič, ekonomisti se morajo zavedati, da je njihova znanost le poddisciplina družbenih ved, da morajo, če želijo razumeti ekonomijo, razumeti tudi zgodovino, sociologijo, antropologijo in politologijo. Ter drugič: znanstveniki, intelektualci ter državljani na splošno morajo sodelovati v javnih debatah in zavzeti neko stališče, pa naj gre za vprašanje socialne države, davčnega sistema ali javnega dolga. Vsakdo mora biti, in to je ena temeljnih poant zaključka Pikettyjeve knjige, političen na svoj način. Enako prepričanje je mogoče razbrati tudi iz razmislekov Bertolta Brechta, ki celo nepolitičnost razglaša za politično pozicijo: da je v umetnosti nekdo nepolitičen, pomeni le, da služi vladajočim strankam.
A še bolj nevarno od nepolitičnosti je izogibanje vprašanjem o denarju. »Zdi se mi,« piše Piketty, »da bi se vsi družboslovci, novinarji, komentatorji, sindikalisti, politiki vseh strani ter predvsem vsi državljani morali resno zanimati za denar, njegovo mero, dejstva, ki ga obkrožajo, in njegovo zgodovino. Tistim, ki ga imajo veliko, nikoli ne spodleti obramba lastnih interesov. Zavračati ukvarjanje s številkami le redko služi interesom tistih, ki so slabše preskrbljeni.«
Med predavanjem je Piketty nekajkrat omenil Balzaca, med drugim je poudaril tudi, da je francoskemu romanopiscu v nekaj stavkih večkrat uspelo povedati bistvo tistega, o čemer ekonomisti pišejo cela poglavja. Tudi v svoji knjigi omenja Balzacove junake ter njihove natančno raztolmačene denarne posle, od očeta Goriota do Césarja Birotteauja, nanaša pa se tudi na nepremičninske in zapuščinske razprave, ki jih je mogoče zaslediti v romanih Jane Austen. »Do prve svetovne vojne je imel denar pomen,« piše Piketty, »in romanopiscem ga je uspelo izčrpavati, raziskovati ter ga spremeniti v literarni subjekt.«
Koliko današnjih umetnikov je dovolj seznanjenih s politično ekonomijo, da bi ljudem v njim razumljivem jeziku, na lahek in dostopen način lahko pojasnili tisto, česar jim ne more razložiti nihče drug? Mar ni ljudem približati tako zapletenih odnosov, kot so ekonomski, že samo po sebi na nek način umetnost, ki si zasluži svoje mesto na gledališkem odru, na javnem prostoru?
In če je občinstvo, ki so ga sestavljali gledalci najrazličnejših družbenih skupin in slojev, gledališče zapustilo drugačno, oboroženo z novim znanjem, ki ga bo poneslo v svet, smo tistega četrtka v HNK prišli kot se le da blizu epskemu gledališču.
*Thomas Piketty je 9. 4. 2015 v zagrebškem HNK nastopil v okviru Filozofskega teatra, ki ga vodi Srećko Horvat.
Besedilo je bilo v angleščini in slovenščini izvorno objavljeno na spletni strani ELit Literaturehouse Europa, v okviru mednarodnega projekta, pri katerem med drugimi mladimi avtorji s cele Evrope s svojimi zapisi sodelujejo tudi AirBeletrinini izbrani avtorji: Aljoša Harlamov, Katja Perat, Ana Schnabl in Manca G. Renko. Slovenske verzije vam bomo v branje ponudili tudi tukaj, vendar vam vseeno priporočamo spremljanje strani Elit, saj prinaša mnoge zanimive pisce in teme.
