AirBeletrina - Erotična privlačnost ženske s knjigo
Kolumna 21. 3. 2013

Erotična privlačnost ženske s knjigo

 

Bralna kopel (avtor: Ajda Schmidt)

Vsi, ki živimo s književnostjo, smo po malem fetišisti. Včasih se ti v knjigarni kdo takole prikrade za hrbet in ti knjiga kar zleti z rok, ko s škrlatnim obrazom skočiš stran od polic. Če ste kdaj pri kom od nas na obisku, smuknite z izgovorom, da morate na stranišče, v spalnico in poglejte, kakšne kupe imamo na nočni omarici. Težji primeri imajo tiste z broširanimi platnicami celo pod povštrom ali na partnerjevi strani zakonske postelje (in to četudi so v resnici samski). Sicer pa, če ste enkrat v hiši oziroma v stanovanju koga takega, knjig ni mogoče zgrešiti, ker so po vseh možnih kotih. Prav čakam, kdaj se bo na naših TV zaslonih pojavil spin-off šova Hoarders, recimo z naslovom Hoarders: The Book Edition (po naše najbrž Kopičkarji: verzija s knjigami). Kakorkoli, tokrat ne bom pisal o knjižnih moljih ali bibliofiliji ali celo bibliomaniji, kaj šele o bibliokleptomaniji ali bibliofagiji (kzv?). Bom pa pisal o nečem, kar je verjetno blažja oblika katere od teh, četudi neločljivo povezana z ljubeznijo do žensk.

Lep pozdrav torej, moje ime je Aljoša. [Zdravo, Aljoša.] Obsesija, ki jo imam, mi verjetno niti ne preprečuje normalnega delovanja v družbi, vsaj ne točno ali samo ta in ne v tej družbi; sem pa bil zaradi nje že deležen kakega ostrega in nejevoljnega, včasih malo prestrašenega ali pa vsaj nelagodnega pogleda; tudi komolca med rebra, če je ob meni sedela dotična oseba in me ujela pri tem. Ampak nekajkrat se je zgodilo tudi to, da sem dobil nazaj kak res dolg, osamljeno hrepeneč pogled, ki me je potem ves čas iskal, da bi me znova pritegnil. Redko, ampak se zgodi.

Skratka, v sebi imam neko nujo, ki me, ko vidim nekoga s knjigo v rokah, sili vedeti, kaj ta nekdo bere. Ne da me poklicno zanima ali da sem radoveden iz veselja, da sem našel sorodno dušo, samo vedeti moram. Kar tako, večinoma brez posebnega razloga. Če je kolega, znanec, ni težav, potem mu pač vzameš ali izpuliš knjigo z rok in sam potipaš. Hudič pa je, ko vidim brati kakega popolnega neznanca, navadno kje v parku ali na faksu ali vlaku; takrat resnično postanem živčen. Ne intelektualno nevrotičen kot Woody Allen, ampak božjastno nervozen kot Jeffrey Goines na kavču, prav telesno živčen. Pa mi pade svinčnik na tla ali pa vezalke niso dovolj trdno zvezane, se pretegujem na najbolj nenavadne načine ali pa me srbi na najbolj nemogočih mestih, pa se zvijam kot cirkusant in nevljudno buljim. Sploh se ne morem nadzirati. Še najlažje je, v pravih okoliščinah seveda, na polnem avtobusu, kjer sem iz tega naredil pravo malo igrico, ki celo stvar vsaj malo razbremeni. Takole gre: postavim se za sedež nekoga, ki bere, in potem skušam preko njegove rame iz tega, kar uspem med zibanjem in poskakovanjem in tresenjem prebrati, sklepati na avtorja ali celo naslov ali pa minimalno na žanr. Velikokrat mi celo uspe, kljub temu da je včasih takole še težje, ker si vedno v nevarnosti, da bralec začuti tvojo sapo ali brado na svojem vratu.

V redu, vseeno sem fetišist in dobro poznam svoj fetiš, zato ni malokrat, da ugotovim, za katero knjigo gre, že na daleč, s klasično holmesovsko dedukcijo: po vezavi, barvi platnic, delu ilustracije, nekaj črkah naslova ali avtorja; tudi po videzu bralca, grimasah, ki jih dela med branjem, ter podobnih znakih in simptomih. S precejšnjo lahkoto, se razume, kadar gre za meni poznane ali celo ljube knjige. Ampak to je dandanes vedno redkeje, prvo zaradi hiperprodukcije, drugo zaradi obskurnosti visoke književnosti. No, ko mi nazadnje z nekaj telovadbe in vztrajnosti le nekako uspe pokukati na naslovnico ali hrbet neznančevega čtiva, temu zato navadno sledi antiklimaks, ker ugotovim, da knjiga ni bila vredna ne mojega časa ne mojega bolečega križa. Ampak naslednjič si spet ne morem pomagati, da ne bi. Še posebno pa napenjam oči in se mučim, ko ima neznano knjigo v rokah lepa neznanka. Tega ni mogoče spremeniti v igrico, to je moja peklenska skušnjava.

V moji fantaziji sem na praznem vlaku, v vagonu, na katerem sva samo jaz in to ljubko bitje s knjigo v rokah, ki sedi v razdelku nekaj metrov stran. Vlak neslišno drsi skozi popolno temo, ki je zunaj, luč je samo nad mano in njo, toliko, da vidiva brati in da je še težje pogledati kam drugam. Pa kljub luči in neoviranemu pogledu kar ne vidim, pa ne vidim, kaj bere. In ona je itak opazila in se mi smeji in me draži, tako da knjigo izmenično polaga na svoje dolge noge in na svoje prsi, ampak vedno tako spretno, da nikoli ne vidim nič od frdamane naslovnice. In to traja in traja v nedogled, dokler nenadoma ne vstane in si mislim, fak, zdaj je pa njena postaja in adijo pamet. Ampak ne, ne gre naprej mimo mene do vrat, usede se nasproti in potem počasi, milimeter po milimeter, dvigne knjigo tako, da končno vidim, da je, ne vem, Kafka ali Lipuš, Zajc ali Rilke – včasih celo v originalu, Zgodovina Bizanca ali Krhki absolut ali pa celo – bogpomagaj – moj Bildungsroman; skratka, nekaj hudimano dobrega. In potem ji seveda pokažem, kaj berem jaz in to je začetek čudovitega prijateljstva.

 

Ex libris (avtor: Ana Baraga)

Moj fetiš na knjige, kot vsi fetiši, temelji na stereotipu. Globoko v sebi imam vtisnjeno, da so ljudje, ki berejo, pametnejši kot tisti, ki ne. Iz tega dovolj logično sledi, da so tisti, ki berejo dobro literaturo, še toliko pametnejši od tistih, ki samo berejo. Končni seštevek enačbe pa je, da so ženske, ki berejo dobro literaturo, ultimativne mačke. Zato takrat, ko vidim privlačno žensko s knjigo v rokah, resnično moram tako ali drugače videti in vedeti, kaj bere, pa če se zraven prelomim in osmešim. Knjigožreška nuja je močnejša od morebitnega dobrega vtisa ali družbenih konvencij. Pri tem sem ob tovrstnih razkritjih globoko razočaran nekako samo v pol primerih – pri svojih letih in domišljiji imam pač že izbrušen okus za ženske. Posebno, ker je knjiga že tako ali tako neločljiv del njihove privlačnosti zame. Ker je res, da je vsaka ženska s knjigo zame lepša od ženske brez nje.

Zato mi ženske v visokih petah, mini krilu, s hruškasto zadnjico in z razkošnim dekoltejem nikoli ne bodo tako rajcig kot ženske v dolgih sariko-style krilih ali kavbojkah in kratki majici s podobo rock benda, pri katerih kar pričakuješ knjigo v rokah. Nisem pravljičar in ne bom trdil, da zunanjost ni važna; vsake oči imajo svojega malarja. Moj je pač načitan. In nič se mi ne zdi bolj seksi kot ženska, zatopljena v svet, ki se ji odpira na straneh knjige v njenem naročju, sama in ločena od vsega drugega, obdana z nekakšnim vzvišenim in samozadostnim mirom. Njen obraz, ki spremlja zgodbo z rahlimi premiki obrvi, z begom oči, z globokim dihanjem in z roko, ki mehko cuka knjigo za naslednjo stran … podoba lepote. Prav nasprotno pa nikoli nisem maral za pisateljice, čeprav bi to moralo biti uresničenje sanj vsakega knjižnega fetišista in čeprav imamo pri nas kar nekaj precej čednih pesnic. Pa ne gre za tipične moške strahove in travme, ker so bralke kao utelešenje ženske pasivnosti, avtorice pa kao aktivnosti, da ne bo kdo začel s takimi. Sploh ne, samo večina slovenskih pisateljic, ki sem jih imel priložnost spoznati, je neverjetno neznosnih.

In največji strah vsakega knjižnega fetišista? Prihodnost, v kateri bodo klasične knjige zamenjali e-bralniki in kjer nikoli ne bom mogel izvedeti, kaj bere nekdo, ki ne sedi pred mano na polnem avtobusu. Taka prihodnost ni prav nič seksi.