Pred kratkim sem v Mladini prebral odlično analizo protivladnih protestov Marcela Štefančiča mlajšega. Za razliko od večine, ki pomanjkanje konkretnih zahtev protestnikov vidi kot težavo, vztraja, da je ravno uživajoča množica brez artikulirane želje tista, ki pri oblasti vzbuja največ strahu, pozivi protestnikom, naj artikulirajo politični program, pa so konzervativna strategija, kako porajajočo se politiko ukalupiti v stare vzorce, še preden bi se lahko začela. Po Štefančičevo naj bi bila zgroženost politike nad protestniki posledica privajenosti oblasti, da je ljudstvo doslej od politikov predvsem zahtevalo, naj jih s političnimi vprašanji pustijo čim bolj pri miru. Ko se je množica na lepem zavzela za politiko – kar je načeloma pozitiven pojav – oblast ni vedela, kako bi ravnala s tem škandalozno politiziranim ljudstvom.
V oči mi je padlo, da je odnos med ljudstvom in oblastjo razumljen v okviru libidinalne logike, kakršne smo sicer vajeni iz ljubezenskih odnosov. Primer divje uživajoče množice, katere užitek skuša politik ujeti v mrežo konkretnih zahtev, je namerna Štefančičeva aluzija na slavno psihoanalitsko parolo Kaj hoče ženska?, s katero naj bi se racionalni subjekt odzival na neartikulirani užitek partnerke. Štefančičev opis šoka politike ob angažiranih protestnikih pa po drugi strani živo spominja na zagato moža, ki je bil leta navajen, da žena od njega hoče, naj jo v postelji pusti čim bolj pri miru, zdaj pa jo na lepem razganja od seksualnosti, ki povrh vsega ni nujno omejena le nanj. V tej kolumnistični intervenciji bi si rad ogledal, kaj se zgodi, če to vzporednico med trenutno politiko in tradicionalnim moško-ženskim odnosom povlečemo do skrajne točke. Mogoče nam bo prenos kompleksne politične situacije v nič manj kompleksne, a bolj domače razmere težavo bolje osvetlil in nam nakazal, v katero smer se nam splača kreniti.
Od prijatelja sem nekoč slišal modrost. Za uspešen partnerski odnos mora zveza imeti vsaj tri komponente: mene, tebe in naju. Če katerikoli od njih manjka, se znajdemo v težavah, ki jih lahko razdelimo na tri vrste. Če v odnosu ponikne eden od partnerjev kot samostojen akter, to pomeni, da ga je drugi povsem povozil in zdaj s skupnim življenjem upravlja po svoji volji; običajno v škodo izginulega iz enačbe. Če mrkneta oba partnerja kot posameznika, se individualnost vsakega posebej izgubi v »skupnem dobrem« para, ta pa se nato od pomanjkanja vsake osvežujoče zunanjosti počasi zaduši v lastni sopari. Če pa je podhranjeno skupno polje para, se partnerja sčasoma odtujita v dva ločena individuuma, ki brezbrižno živita eden mimo drugega. In zdi se, da se nam je v slovenskem javnem življenju v zadnjih desetih letih primerilo vse troje hkrati. Po eni strani je očitno, da sta si ljudstvo in politika že pred časom omislila ločeni spalnici: ljudstvo je postalo apatično do politike in se je zaprlo v zadušljivo gospodinjsko šivalnico svoje zasebne eksistence, medtem ko je politika vse bolj delovala po lastni notranji logiki spletk, nagajanj in protiuslug, ki je čisto odrezana od potreb in zahtev prebivalstva.
Pri tem je še posebej zanimivo, da sta z odtujitvijo oba partnerja, politika in ljudstvo, paradoksalno zapravila tudi možnost, da bi vsak zase zares bila, kar sta. Politika po eni strani sploh ne zna več delovati samostojno, neodvisno in vizionarsko ter za vsako vprašanje kot kak copatast partner prek referendumov išče potrditev pri nezainteresiranem ljudstvu; po drugi strani pa kar naprej tarna nad vsako javno, npr. novinarsko kritiko svojih potez, češ, kako nihče ne ceni njenega truda in kako se vsi samo spravljajo nanjo. Ljudstvo, skratka, v tem odnosu nastopa kot tradicionalna sitna žena: razumljeno je tako kot tisto, ki »kar naprej nekaj teži« in kot tisto, ki »naj nam pove, kaj vendar hoče od nas«.
In po drugi strani se je tudi ljudstvo v tem nesrečnem zakonu zapredlo v podoben zamorjen paradoks. Niti na misel mu ne pride, da bi kaj imelo z oblastjo in politiko, a hkrati si ne more pomagati, da ne bi večino svojega prostega časa preživelo ob gostilniških debatah o poenostavljeno shematizirani politiki, ki se praviloma iztečejo v jamranje o tem, kako da »so vsi isti«, »samo kradejo« in »začnejo skrbeti samo za svoj žep, čim se pririnejo do korita«.
Oblast in ljudstvo, skratka, se danes v Sloveniji vedeta presenetljivo podobno dvema starima zakoncema, ki se že več let nočeta dotakniti, a hkrati ves svoj čas zapravita za duhamorno godrnjanje o tem, kako so »vsi dedci prasci« ali pa »vse babe tečne in frigidne«. Ker oba že vnaprej vesta vse o nasprotnem spolu, jima sploh ni treba zlesti v posteljo, saj je že vnaprej jasno, kaj bosta tam našla.
Na vsem lepem pa se je eden od partnerjev naveličal malodušne maškarade. In ta ljudski politični angažma zaradi naveličanosti postane politike je oblast dojela kot užaljeni šovinist, ki mu propada slab zakon. »Babnici se je čisto zmešalo!« zmaje z glavo slovenska oblast, »pa saj je vendar ves čas govorila, da ji ni do politike! Tolikokrat sem jo prosil, naj se kdaj angažira pri teh rečeh, pa nič! Vedno zaspana, vedno jo boli glava! Ko sem čez njo naredil križ, pa jo naenkrat kar razganja od političnosti in bi to počela kar z vsemi povprek, češ da bi ji bilo z njimi pa to mogoče bolj všeč kot z mano!« Oblast enostavno ne more dojeti take preobrazbe ljudske mentalitete. To večno frigidno, zdolgočaseno ljudstvo že ni moglo samo priti do takega uvida. Mogoč je en sam sklep. »Punco je nekdo zapeljal; gotovo ima drugega; nekdo jo je napumpal proti meni!«
Protesti za zmedeno oblast, ki se ji po letih udobja tresejo tla pod nogami, ne morejo biti nič drugega kot del levičarske zarote. Ta divja, nezaslišana, obscena in prekipevajoča političnost ni, ne sme biti avtohton del »njenega« ljudstva! Zanjo je lahko kriv samo demonski zapeljivec, ki bi nemočno ljudstvo rad izkoristil, da bi sedanji oblasti nataknil rogove! In ta namišljeni naskok strica iz ozadja je imel na ljudstvo tako močan učinek, da oblast svoje prej tako skromne in nezainteresirane ženičke sploh ne prepozna več! »Saj to vendar ni ona,« pravi oblast, »to ne more biti pravo, »moje« ljudstvo: to so ja neke tuje, unheimlich pošasti, to so zombiji!« Skratka: »To ni ženska, s katero sem se poročil!«
O, ljuba, slepa oblast, seveda je to isto ljudstvo. Pravzaprav se danes obnaša preklemansko podobno kot v času vajinega dvorjenja, na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta, le da nebrzdana politična libidinalnost danes v tebi zbuja več odpora kot poželenja.
Če bi trenutna oblast želela rešiti svoj zakon z ljudstvom, bi seveda morala ravnati popolnoma drugače. Zahteve svoje podivjane, nezadovoljne partnerke bi morala vzeti resno, ji iskreno pokazati, da jo razume in da je tudi njej žal, ker sta izgubila začetni plamen, ter ji ponuditi pomoč pri njegovem ponovnem skupnem zanetenju – sodelovati bi morala z njo pri vzpostavljanju skupnega področja parčkovega »naju«. A vse, kar je oblast zmožna ponuditi ljudstvu, so histerični protinapadi in cinično pokroviteljstvo.
Tako politika govori, naj ljudstvo preneha s sanjarijami; pa da je včasih treba kaj tudi potrpeti, še zlasti, kadar ima gospodinjstvo že tako dovolj dela z denarnimi težavami. In da bi bilo lahko tudi precej slabše: naj bo ljudstvo raje veselo, da tu ni kakor v Grčiji ali Španiji! In če je ljudstvo po teh pomirjujočih besedah še kar neutolažljivo, se mu očita, da uničuje vse, kar skuša oblast narediti zanj; ga straši, kako mu bo tudi z vsako drugo oblastjo enako in mu prikrito grozi, češ da mu bo nekoč še žal, če aktualno vrže skozi vrata.
Upam, da je jasno, da taki pokroviteljski retoriki niti za hip ne smemo nasedati. Razmere so tako nevzdržne, da jih lahko le še zaostrimo, pa ne bomo izgubili ničesar več, kot smo že. Seveda se s protesti stvari manifestno še slabšajo (več je nasilja, sprejetje proračuna še vedno stoji, tako da grozi nevarnost umanjkanja izplačila plač v javnem sektorju, datum objave rezultatov razpisa za financiranje znanstvenih projektov, s katerim zamujajo že pol leta, se vse bolj odmika itd.), vendar pa z vsem tem zgolj prihaja na dan prej diskretnejša pokvarjenost sistema. Trenutno vsaj dobivamo možnost, da napake odkrijemo, razkrijemo in sčasoma tudi popravimo. Kot pri razpadu slabega zakona se moramo na neki točki nehati truditi za tiho-obupano ohranitev obstoječega in vse svoje upe utopično vložiti v to, da obstaja nekaj boljšega, neka boljša politika, in na vse kriplje delati, da bi jo nekoč uresničili. Pri spreminjanju ne smemo pozabiti niti na slovenski narodni značaj, ki ni nespremenljiva usoda, ampak le sklop nesrečnih poudarkov sicer obstoječega pod pogoji določene ureditve. Jasno si je treba torej povedati, da je ta grozna politična situacija tista, ki iz nas vleče najslabše; da nas ona sama sili v tak ponižen, zamerljiv, rezentimentski in zavisten značaj. In da potrebujemo zgolj boljšo politiko – ne »politike« v smislu nečesa zunanjega, kar spada k »oblasti« in kar bi moralo od zgoraj avtoritativno poskrbeti ta nas, ampak »boljšo politiko« v smislu boljšega odnosa med oblastjo in ljudstvom – da bi skoznjo na dan prišle naše že ves čas prisotne pozitivne lastnosti: naprednost, inovativnost, kreativnost, liberalnost, nadkompenzacija majhnosti in perifernosti, itd. Iste lastnosti, ki so v nas žarele v času romantičnega dvorjenja med tem istim ljudstvom in njegovo sedanjo oblastjo.
Kakšna bi torej morala biti prihodnost Slovenije, če se ji uspe izviti iz primeža obupnega apolitično-politikantskega zakona, v katerega je trenutno ujeta? Ne bodimo idealistični. Pot ne bo lahka. Stari, od oblasti pijani nasilnež, se ne bo hotel kar tako izseliti iz naše hiše in če nam ga – bog ne daj, ampak to je verjetno še najrealnejša možnost – ne uspe predčasno vreči skozi vrata, bomo morali pač sobivati z njim do izteka najemne pogodbe in mu po najboljših močeh oteževati življenje ter mu preprečevati, da pred odhodom maščevalno razbije vso skupno lastnino. Medtem pa si lahko čas krajšamo z erotičnimi aferami, ki nam bodo lahko služile kot nastavki za plodne odnose, ko se bo tip po sodni odredbi moral spokati. In tudi ko se enkrat bo, lahko računamo na to, da nam bo še lep čas delal težave: ponoči besno tolkel po vratih, nam grozil po telefonu in pošiljal vplivne kolege, da nam bodo metali polena pod noge – še toliko bolj, ko se bomo že začeli zapletati v kako novo, bolj obetavno politično zvezo.
Druga stvar, glede katere se ne smemo slepiti, je, da bo verjetno trajalo nekaj časa, preden bomo našli kaj podobnega trajni novi politiki. Gotovo nas čaka nekaj razburljivih one-night standov s kandidati, ki nas bodo privlačili zgolj zaradi nasprotja nekdanji oblasti, a se bodo na dolgi rok izkazali za premalo solidne. In tudi če se, bog daj, nekoč spet zaljubimo – si najdemo oblast, ki bo vsaj približno taka, kot smo si jo predstavljali – ta ne bo kot mesija padla z neba, ampak jo bomo morali soustvariti sami. In tudi če nam to uspe, bomo morali za srečno nadaljevanje zgodbe uporabiti vse, česar smo se naučili v propadlem zakonu: zavedati se bomo morali, da se ne smemo spet poleniti, ampak je treba na dobrem političnem relationshipu neprestano delati.
Tudi ob najboljšem možnem razpletu ločitve in srečni novi zvezi bo medenih tednov konec in med rjuhe bodo pronicale napake, ki nas bodo nelagodno spomnile na izkušnjo z nekdanjo oblastjo. Zaljubljenost je razburljivejša od zakona in revolucija zanimivejša od stabilne oblasti. A tega se nikakor ne smemo ustrašiti in se zavleči v smrtonosno udobje svoje zasebnosti ter tam godrnjati o »pokvarjencih in tatovih pri koritih«, ki so »vsi isti«. Politiki bodo vedno sprejemali določene kompromise, vedno bodo lobirali, vedno delali računice in vedno delovali strateško, toda če bodo vse to počeli v imenu pristne politične vizije, bo prek cilja dobilo neko vrednost. In da se bo pristna politična vizija ohranjala, bosta morala partnerja v novem zakonu komunicirati. Ne sme umanjkati aktivna civilna družba kot postelja, v kateri se bosta zakonca skupaj pogovarjala, se kregala in uživala. Pomembno je le, da postelja ne bo edini kos pohištva v stanovanju, saj sta, kot smo rekli zgoraj, za dober odnos potrebna tudi vsak posebej in ne le oba skupaj.
Civilna družba je nujna, toda politika in ljudstvo morata imeti tudi vsak svoje življenje. Določene reči morajo biti prepuščene oblasti, ne da bi ji ljudstvo kar naprej skakalo v besedo – vendar pa mora biti to profesionalna oblast, ki ve, kaj počne, in zna ljudstvo kdaj tudi presenetiti s pogumno odločitvijo, ki ji na prvo žogo ne bi prikimalo. In če se pri tem zmoti, mora biti zmožna prevzeti odgovornost in ljudske sankcije. Ljudstvo pa mora imeti poleg svoje politične plasti vedno čas tudi za privatnost, za običajno zasebno srečo posameznika, ki ne bo scela prepredena s slabim, kvantaškim politikantstvom. Ljudstvo se lahko znebi prepredenosti s politiko v slabem pomenu besede: se neha deliti na rdeče in črne, naše in vaše, itd. – le, če prejme zadostno dozo dobre, seksi politike prek interakcije z oblastjo v postelji civilne družbe.
In zdaj, za konec: kljub upravičenosti opozorila, da konkretne zahteve na tej točki še niso potrebne – kakšnega tipa potrebuje Slovenija, če se ji uspe izvleči iz tega groznega zakona? Kakšna oblast bi bila njena idealna partíja (pun intended)? Vsekakor bi bila to oblast, ki bi Sloveniji omogočala najboljši razvoj potencialov. In teh ni malo: v Sloveniji imamo nadpovprečno izobražene posameznike, ki na tujih univerzah žanjejo pohvale, premoremo izjemno ustvarjalne in izvirne kulturnike, genialne tehnološke inovatorje in nadebudne male podjetnike, katerih status moramo oprati iz socializma podedovanega blata, ki so ga na podjetništvo med tranzicijo zmetali povojni dobičkarji. Oblast, ki bi tem malim start-upom z ustrezno davčno politiko in zakonodajo omogočila poln razcvet, pritegovala investitorje in naročnike iz tujine ter obenem trajnostno skrbela za naša zavidljiva naravna bogastva ter aktivno izkoriščala strateško pozicijo države med Jadranom in Alpami ter Balkanom in srednjo Evropo, bi bila vsekakor dober začetek. Ostale reči, take, ki si jih morda sploh še ne predstavljamo, pa bi se, kot v vsakem dobrem odnosu, morale zares razviti šele skozenj.
Srečno ločitev, Slovenija, in srečno pot naprej.
