Z dramaturginjo in pisateljico Evo Mahkovic smo spregovorili o njeni novi knjigi TOXIC, v kateri skozi žanr avtofikcije upoveduje izkušnjo urbanega življenja mlade ženske, ki se sooča s seboj in s svetom, predvsem pa z lastno preteklostjo in zahtevami sedanjosti. Eva Mahkovic je avtorica knjig Na tak dan najbolj trpi mastercard (2019) in Vinjete straholjubca (2019). Kot dramaturginja je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem in je avtorica dramskega dela Alica v deželi strahov.
V svoji najnovejši knjigi TOXIC raziskuješ žanr avtofikcije. Tudi tvoja glavna protagonistka, prav tako Eva Mahkovic, veliko govori o tem žanru. Kako ga dojemaš in zakaj ti je tako blizu?
Ko sem pisala Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je sicer nastajal drugače kot TOXIC, dobra tri leta in kot izraz spontane želje, da dam iz sebe svoje občutke, se sploh nisem toliko ukvarjala s tem, kaj moje pisanje je. Kasneje so kot avtofikcijo to označili drugi. Takrat enkrat je začenjal ta žanr tudi pri nas pridobivati na prepoznavnosti in priljubljenosti. Pri TOXIC sem že sama vedela, da je to moj žanr. Mislim, da vsak piše iz sebe: če pišeš iskreno, pišeš delno o sebi. Pri meni gre seveda za direktno ubesedovanje in s tem tudi potvarjanje lastne osebe in zgodovine. Trenutno je to zame najiskrenejša pozicija izrekanja. Sicer pa: obstaja ogromno fikcije, ki je ne jemljemo kot avtofikcijo, pa to v resnici je. Ogromno romanov, ki so avtobiografski, posebej takih, ki so jih napisali moški, pa avtobiografski ali avtofikcijski elementi v njih niso sporni, niso predmet debate, v smislu: ali je tvoja zgodba sploh vredna tega, da o njej pišeš.
V spremni besedi Manca G. Renko zapiše, da v tej knjigi seciraš grozo lastnega obstoja. Misliš, da vsa dobra literatura to na nek način počne? Dve stereotipni izbiri bi lahko bili, da pišeš o sebi ali pa o drugih. Kako pa ti gledaš na to?
Seveda veliko ljudi piše o drugih, o družbi, o širši sliki stanja sveta in človeštva: za to je treba verjetno imeti bolj analitičen um, kar mene pri pisanju trenutno ne zanima; raje izhajam iz občutka, iz impulza, analitična pa sem na primer brez težav kot dramaturginja. Mančina izjava o seciranju groze je prišla spontano in mi je veliko pomagala v gradnji knjige TOXIC, v prepoznavanju tega, kaj moje pisanje sploh je. Rada brskam po sebi, vedno bolj tudi po neprijetnih stvareh. Pa ne da bi sicer prišla do kakšnega odgovora! Ampak že samo to, da imam to potrebo, da nekaj raziščem, se mi zdi dragoceno v smislu avtoterapije.
Pisanje ima torej zate avtoterapevtsko vrednost?
Ja, vsekakor. Ko izpišem čustva, strahove, motive, ki me sestavljajo, je nekaj časa lažje živeti.
Tvoji prvi dve knjigi sta nastajali po zapisih na Facebooku, oziroma je bila to vstopna točka v njune teme. Je TOXIC bolj osnovan na tvojem Instagramu, kjer ogromno objavljaš, tudi zapise, ki se berejo kot poezija? So socialna omrežja zopet igrala pomembno vlogo pri pisanju?
Ja, na Instagramu sem zelo aktivna in to vzporednico si odlično zaznala: tako moj Instagram kot TOXIC lahko spominjata na kolaž random motivov, biserov in smeti. Knjige sem se lotila pred kakšnim letom: začela sem z zbiranjem surovega materiala na Notes app na telefonu. Do aprila letos, ko sem na svoj rojstni dan nehala z nabiranjem, sem imela še vse na telefonu, zato mi struktura knjige zelo dolgo ni bila jasna. Vse je izgledalo kot nek kalejdoskop, mozaik misli in občutkov, ki so me obsedali v tem letu in sem jih morala zdaj združiti v celoto. Tudi moj Instagram bi lahko kdo poimenoval kot delo avtofikcije, sicer bolj na vizualni ravni.
V knjigi imaš dobro kronologijo, ker začneš v neki točki v času in nadaljuješ do svojega rojstnega dne. Vmes že pišeš o filmu Barbie in zelo aktualnih temah. Obravnavaš predvsem sedanjost. Kako si uredila ves material tako, da knjiga deluje tako aktualno?
Kot rečeno, knjigo sem urejala dober mesec, materiali seveda niso bili čisto surovi. Zdi se mi zelo pomembno, da pri tem, kar pišem, izhajam iz realnega časa, neposredno iz osebe, kakršna sem zdaj. Danes ne bi mogla več napisati Mastercarda in zdi se mi pomembno, da se tega zavedam in se ne silim v to. V smislu pripenjanja v leto 2022 in 2023 mi je pomagal novi album Taylor Swift Midnights, ki je pripravno izšel ravno oktobra lani in zelo zaznamoval letošnje leto. Ko bom pisala naslednjo knjigo, ta verjetno ne bi smela biti nič podobnega, morala bi govoriti iz Eve Mahkovic, kakršna bom takrat. Skušam slediti obdobju, o kateremu pišem.
Na začetku knjige je citat Taylor Swift, sicer pa celo knjigo zaznamuje medbesedilnost, veliko uporabljaš citate, citiraš tudi ogromno pop kulture. Kako pomembna pisateljska referenca je zate pop kultura in kakšno mesto ima v literaturi?
Zelo pomembna. Pop kultura mi je zadnje čase pomembnejša referenca kot pa, kar bi lahko imenovali »visoka kultura«. Rekla bi, da je to v neki meri posledica upora: šele razmeroma pozno v življenju sem malo omilila svoje težave z avtoriteto in nehala misliti, da so ART le tiste stvari, ki jih cenijo drugi ljudje. Seveda imam čisto rada tudi določene avtorje iz kanona, ampak ogromno svojega materiala, materiala, ki je zame trenutno relatable, pa najdem v pop kulturi. Pop kulturo konzumiramo iz veselja in želje, ne iz potrebe, da bi impresionirali. V tem je iskrenost, ki jo zelo pogrešam pri marsikomu, ki ima visoke ambicije po ustvarjanju ARTA. Kar se tiče Taylor: čeprav je pop zvezda najširšega formata, je odlična umetnica, odlična tekstopiska in v tem – tako jo vsaj jaz berem – iskrena do sebe in svojih občutkov v določenem obdobju življenja. Na to se lahko navežem.
Ti bolj ustreza fragmentarna forma? Knjiga se konča z zelo dolgim seznamom, kjer so posamezni utrinki, misli in občutki, ločeni med sabo s srčki. Je to odraz časa, v katerem živimo, kjer se vse drobi?
Rekla bi, da ja. Imamo toliko informacij in impulzov, da je življenje zelo hektično in to mora vplivati na formo pisanja. Sama pogosto nimam več potrpljenja za branje dolgih stvari. Vsekakor umetnost tudi v formi odseva čas, v katerem nastaja. Meni je zato lažje s krajšimi formami, s spreminjanjem forme, s presenečenji: za različne teme potrebuješ različne forme. To se mi zdi veliko bolj naravno. Zadnji del knjige, VERTIGO, pa izhaja iz moje najljubše forme: seznam. Kot je rekel Umberto Eco, gre pri seznamih, vizualnih in literarnih, za človekov poskus, da ujame neskončnost, saj gre za nizanje podob, ki lahko traja v nedogled ali vzbuja vtis, da bo trajalo neskončno. Najprej sem imela VERTIGO postavljen čisto drugače, vsak vnos v svoji vrstici, mislim, da imam okrog 600 vnosov: potem sva se z oblikovalko Hano Besjedico odločili, da ga postaviva tako. Hecno, da je seznam dolga, neskončna forma, ki pa mi je ne glede na to, kar sem rekla prej, zelo blizu: mogoče zato, ker je fragmentirana in polna paradoksov in presenečenj.
Vse tvoje knjige izstopajo tudi po unikatni vizualni podobi. TOXIC ni izjema. Pri oblikovanju si sodelovala s Hano Besjedico. Kako je potekalo oblikovanje knjige, najbrž je zahtevalo tudi veliko tvoje pozornosti in skupen premislek, ker vizualna podoba že samo na ravni postavitve teksta interaktira z vsebino?
Hano sem izbrala, ker imava zelo podobno estetiko. Všeč mi je, da uporablja veliko roza barve in veliko krščanske motivike, po drugi strani pa so njeni materiali in zanimanja tudi precej dark, da ne rečem morbidni. Fotografije, ki so v knjigi, so fotografije iz mojega stanovanja, ker je tudi moje stanovanje podobno moji knjigi. Tako da je Hana v ves moj material vstopila zelo naravno in praktično vse njene ideje so mi bile blizu. Leta 2019, ko je izšel Na tak dan najbolj trpi mastercard, je bilo bolj slučajno, da sem imela vizualno podobo, ki se je razlikovala od podobe ostale zbirke založbe Beletrina. Takrat sem k oblikovanju povabila Hano Jesih, tokrat pa sem že na začetku predlagala svojo oblikovalko in unikatno oblikovanje knjige. Taka vizualna podoba seveda zahteva nekaj več dela tudi z moje strani, ampak meni je končna podoba zelo pomembna, ker pomaga skomunicirati vsebino. Hani sem tokrat prepustila kar nekaj odločitev, tudi glede postavitve teksta.
V svojem delu ubeseduješ izkušnjo mlade ženske, ki biva v urbanem prostoru, in analizo njenega notranjega sveta. Večkrat v knjigi pišeš o fenomenu, ki ga imenuješ performans biti ženska. Kaj je ta performans in kako ga misliš v pisanju?
To frazo v glavnem uporabljam, ko pišem o ženskem telesu. Ženske moje generacije smo odraščale z ogromno pritiska, da vlagamo v svoj videz in telo, kar me je za vedno zaznamovalo. Pisanje o ženskem telesu je mnogokrat spregledano ali pa je trivializirano. Še več, mnoge teme, na primer najstništvo ali žensko prijateljstvo, ki dolgo niso bile kot vredne literature, ampak smo jih našli le v Cosmopolitanu, so zame ravno najbolj pomembne in se mi še zdaleč ne zdijo trivialne. Nihče ne bo rekel, da te teme niso zelo hardcore: samo misliti jih je treba.
V knjigi večkrat omenjaš angleško besedo girlhood oziroma pišeš o konceptu deklištva. Ne nujno, ko pišeš o svojem otroštvu ali najstništvu, ampak bolj v smislu stanja duha. Te koncept deklištva lahko opolnomoči na način, da nisi konstantno prisiljena puščati za seboj mnoštva verzij (mlajše) sebe in prisilno »prerasti« vse travme in spomine?
Najbrž se z deklištvom ukvarjam zato, ker pred dvajsetim letom, ko sem to obdobje živela, nisem imela časa ali orodij, da bi sebe ali svoje vrednote analizirala, pa tudi nihče mi ni rekel, da je to sploh vredno misli. Šele zdaj sem dovolj stara in močna, da si vzamem privilegij: razmišljati in pisati o tem, kar hočem. Za to rabiš čas in pogum. Deklištvo je spremenljivo, konfliktno obdobje, kruto in nežno, obdobje osame in hkrati pritiskov socializacije. Vesela sem, da se zdaj več avtoric ukvarja s tem konceptom, v literaturi, filmu in fotografiji. V TOXIC omenjam fotografinjo Kristino Rožkovo in njeno knjigo The Bliss of Girlhood, zelo ganljivo in hkrati nasty delo, podobe svobode in kletke hkrati.
V knjigi veliko pišeš o barbikah in drugih igračah iz otroštva. Kako so se znašle v tvojem romanu?
Kot rečeno: marsikaj se je znašlo v TOXIC zato, ker je del moje glave – kot smetišče. Ko sem razmišljala o svojih najljubših igračah, na primer Littlest Pet Shop in Polly Pocket, sem ugotovila, da so igrače za punčke svetovi: majhni svetovi, v katere si zaprta in z njimi upravljaš – ampak samo navznoter. Šele zdaj vidim, da tudi moje stanovanje, v katerem živim kot odrasla ženska, pripada temu konceptu: moj Polly Pocket. Pred kratkim sem brala knjigo Catherine McCormack Women in the Picture, ki govori o upodobitvah raznih tipov žensk v zgodovini umetnosti. Teh tipov je precej malo: fatalka, svetniška mama, mrtva deklica in pošast. Ženska, ki živi svoje življenje, ki ni v ničemer ekstremno, ki ni idealizirana ali demonizirana, pa postane predmet upodabljanja izjemno pozno.
Kaj pa danes? Smo v času filma Barbie Grete Gerwig, tvoje ljube režiserke, ki se ukvarja tudi s tem vprašanjem, vprašanjem prikaza žensk v umetnosti in kulturi. Kako se ti zdi, da so ženske upodabljane oziroma prikazane v sedanjosti in kaj pri prikazu žensk v literaturi in umetnosti pogrešaš?
Zdi se mi, da danes najdem že marsikaj, kar mi je všeč, recimo pri Greti Gerwig ali Sofii Coppoli ali pri Gillian Flynn, ki prikazuje antagonistke, polne jeze. Tu najdem veliko stvari, s katerimi se poistovetim. Spet se najdem bolj v pop kulturi ali kvazitrivialni literaturi, krimičih.
V knjigi omenjaš mnogo avtoric: Gillian Flynn, Edith Wharton, Janjo Vidmar in mnoge druge. Je trenutno kakšna avtorica, ki ti je še posebej blizu ali pa kakšna, ki si jo odkrila šele nedavno?
V zadnjih dveh letih sem veliko brala Annie Ernaux, ki je čudovit primer slikanja običajnega ženskega življenja: in je hvala bogu zdaj res priznana kot najvišje vrste literatura. S stališča družbenega prepoznanja se mi zdi to, da je dobila Nobelovo nagrado, res izjemno. Zelo ljuba mi je Ottessa Moshfegh, najbolj inteligentna avtorica, ki sem jo brala v zadnjem času: možgani, cinizem, obvladovanje različnih žanrov. Zanimivo, da tudi ona rada piše skozi antagonistke: ženske like, ki so bolj sporni kot obratno. Edith Wharton pa je moja najljubša klasika: sicer piše o zelo privilegiranem življenju žensk, a v popolnoma drugem času, kjer je ogromno omejitev in kjer je duša ženske, ki ji na videz nič ne manjka (najljubši citat, ki ga zadnje čase veselo uporabljajo tudi zame), še bolj tesno zaklenjena. Name pa sta izredno vplivali tudi avtorici, ki – po mojem krivično – spadata pod mladinsko literaturo, čeprav je v njunih delih skritih mnogo uvidov, domislic in usod, ki so me za vedno zaznamovale: Lucy M. Montgomery in Louisa May Alcott. Seznam smrti v hiši Minerve Tomgallon iz ene od knjig serije o Anne of Green Gables (Lucy Maud Montgomery) – vpliv (in ljubezen) za vedno!
