Nevšečnosti, ki jih Katalonija povzroča Evropi, nas opominjajo, da so nepredvidljivi dogodki med najbolj zanimivimi in nevarnimi pojavi v življenju. Ko se posamezniku ali družbi vsili nepoznana situacija, se nemudoma aktivira splet bolj ali manj nezavednih obrambnih mehanizmov, s katerimi jo skušamo zavreči ali jo na čim bolj estetski in poceni način integrirati v hegemonske sheme.
Nepredvidljivosti, ki nas najdejo nepripravljene, z rokovnikom, natrpanim z drugimi obveznostmi, nam lahko pomagajo spremeniti okolje in ublažiti predsodke. Postanejo pa lahko tudi krasen izgovor za upravičenje stagnacije in nazadovanja; gorivo, ki nas poganja v propad. Preteklost nas namreč vedno preganja. Tako nas sili, da se borimo za svojo prihodnost, toda obenem nas lahko obteži kot mlinski kamen, dokler ne utonemo v vse bolj otročjih izgovorih.
V teh dneh je zelo zanimivo opazovati, kako je katalonska zagata vsakogar zasačila v starih protislovjih, ki so se zdela rešena ali presežena. Poučno je gledati katalonske mnenjske voditelje in politike (naj bodo zagovorniki neodvisnosti ali ne), ki so pačili stvarnost in besede, da bi rešili svoje interese, kako se zdaj nebrzdano zgražajo, ker se Španci in Evropejci ne vedejo, kakor so upali. K sreči se zgodovina ponavlja kot farsa tudi drugod v Evropi.
V Madridu se demokrati, ki trdijo, da je katalonska neodvisnost nemogoča, utapljajo v avtoritarno miselnost, iz katere je skovana sveta španska enotnost. Nekateri svetovni analitiki, kot sta Gideon Rachman ali Jakob Augstein, začenjajo čutiti kurjo polt nekoga, ki naenkrat ugotovi, da ima problem, ki ga je podcenjeval zaradi mešanice nadutosti in nevednosti. Katalonija grozi, da bo postala bolj neprijetna tema za Evropo kot Brexit.
S Puigdemontovo aretacijo se je debata o vlogi Nemčije na stari celini naenkrat zgostila v zgodovinsko dramo z neprijetnimi reminiscencami. Primerjave med Companysom in Puigdemontom niso všeč nikomur, toda vsi jih imajo pred očmi in vsakdo razume, zakaj še vedno interpelirajo ljudi in zakaj jih je mogoče uporabiti v politične namene. Španija je edina evropska država, kjer fašizem ni bil premagan, Nemčija pa je svojo hegemonijo zgradila tako, da je prevzela nase svojo preteklost in se vsak dan znova potrpežljivo opravičevala za svojo avtoritarno in genocidno preteklost. Madrid se še vedno ni opravičil za ustrelitev katalonskega predsednika, Berlin pa je njegovi vdovi plačeval dosmrtno pokojnino.
Do prejšnjega tedna je Nemčija lahko preganjanje katalonskih independentistov obravnavala kot »španski problem«, kot eno od teh sredozemskih tragedij, ki jih s Severa opazujejo z mešanico zbeganosti, prestrašenosti in prezira. Zdaj, s Puigdemontovim prijetjem, mora Nemčija sama po kostanj v žerjavico. Če ga ne izroči, bo postavila pod vprašaj sámo enotnost Španije. Če ga izroči, bo že tako pohabljeno demokratično mistiko, v katero je ovit evropski projekt, ponižala na raven miselnosti madridskih sodnikov, med katerimi je nemalo (dobesednih, ne le metaforičnih) sinov diktature.
Izstop Združenega kraljestva ima lahko večje ali manjše finančne posledice, a ne ogroža identitetnih temeljev Evropske unije niti ne postavlja pod vprašaj njenih demokratičnih diskurzov. Če se izkaže, da je Evropa le klub držav, ukrojenih po vzoru uradne Španije, se pojavi vprašanje, na podlagi katerih temeljnih vrednot se bo kontinent zaščitil pred Rusijo, Kitajsko ali Turčijo? Če je zakon, ki ureja odnose med evropskimi ljudstvi, tako kot nekdaj zakon močnejšega, kakšno moč in legitimnost bo imela Nemčija, da bo svojo mehko hegemonijo branila pred Putinom, Erdoğanom ali Džinpingom?
Kot je pred meseci zapisal Foreign Policy, katalonski viktimizem ne vodi nikamor, toda nikamor ne vodita niti španski legalizem niti bruseljska mistika supermarketa, ki sta zajela evropske demokracije. Ni nenavadno, da je vplivni kolumnist Jakob Augstein na straneh Spiegla pozval nemške oblasti, naj Puigdemontu dodelijo politični azil, čeprav v njem vidi »revolucionarja žalostnega obraza, ki je odigral porazno vlogo«. Prav tako ni nenavadno ali protislovno, če istočasno zapiše, da je njegova aretacija velika nesreča »za Španijo, za Evropo in za Nemčijo«.
Konec decembra 2017 je Augstein zapisal, da je bila ena od najslabših novic leta, da je izvedel za obstoj Katalonije. Nepredvidenosti vselej vzbudijo veliko slabe volje. Toda včasih, če se z njimi pogumno soočiš, lahko o svetu izveš stvari, ki ti pomagajo, da se lažje spoprimeš s prihodnostjo. Z malo potrpežljivosti lahko začneš pri tem celo uživati.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič
