Flamski pisec Stefan Hertmans (1951) si je že zgodaj utrdil sloves vsestranskega ustvarjalca. Je avtor mnogih nagrajevanih romanov in pesniških zbirk, zbirk esejev, kratkih zgodb in gledaliških besedil, a tudi predavatelj na najuglednejših evropskih univerzah ter stalni gost mednarodnih podijev. Debitiral je leta 1981 z romanom Vesolje (Ruimte), največ bralske in literarno-kritiške pozornosti pa pritegnil leta 1994 z romanom V Merelbeke (Naar Merelbeke). Če je za njegovo zgodnjo prozo veljalo, da je pretirano postmodernistična, bizarna in nerazumljiva, preveč v slogu Borgesa ali Cortázarja, je ta v devetdesetih postala nekoliko neposrednejša, manj hermetična in bolj tradicionalna. Kljub temu se avtor v svojih kasnejših delih ni povsem odpovedal niti »velikim medprostorom« v literaturi niti motivu svojega literarnega ustvarjanja, ki ostaja, tako kot pri Rilkeju, upanje, da bi skozi umetniško delo uzrl izkustvo nekega drugega življenja. V svojih melanholičnih, poetičnih, eruditskih besedilih, mestoma spisanih v malone manieristični maniri velikih mojstrov, se pogosto dotika tem spominjanja, otroštva ter odnosa med domišljijo in resničnostjo. Kljub že več kot tri desetletja trajajoči uspešni pisateljski karieri pa je avtor največji preboj zagotovo storil s svojim zadnjim romanom Vojna in terpentin (Oorlog en terpentijn), ki je izšel ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, takoj po izidu v Belgiji in na Nizozemskem pa je doživel neznanski uspeh med domačimi bralci, kmalu zatem pa zbudil še veliko zanimanje tujih založb. Medtem je bilo prodanih že več kot dvesto tisoč izvodov knjige, ki je bila pred kratkim ponatisnjena že osemnajstič, Hertmans pa je na svoj že tako zavidljiv seznam nagrad (med drugim) dodal še prestižno nagrado AKO za najboljši roman preteklega leta, na seznam gostovanj in prevodov pa mnoge nove, še neosvojene države in jezike, med drugim tudi slovenščino.
Če se je avtor v svojih prvih delih navdihoval pri Borgesu in Cortázarju, nas s svojim zadnjim in najuspešnejšim romanom napeljuje vsaj na Dickensa in Sebalda. Vojna in terpentin, roman, ki so ga že kmalu po izidu okronali za mojstrovino, knjigo leta in celo za novorojeno klasiko, je vojni roman, družinska kronika in srce parajoča ljubezenska zgodba, ki ga je žirija nagrade AKO opisala kot »literarno stekleno palačo, v kateri se resničnost in fikcija, realizem in surrealizem, podoba in domišljija igrata skrivalnice z bralcem«. Zgodbo romana je avtor črpal iz spominov svojega deda, Urbaina Martiena, vojaka in amaterskega slikarja, ki mu je tik pred smrtjo (in tik preden je Hertmans izdal svoj prvenec) podaril dva stara zvezka, ki se ju je ta v strahu pred nepričakovanimi skrivnostmi dolga leta bal odpreti. Življenje njegovega deda je bilo zaznamovano s siromašnim otroštvom v zadnjih izdihljajih 19. stoletja, s srhljivo izkušnjo prve svetovne vojne, z veliko, mnogo prezgodaj preminulo ljubeznijo, duševnimi težavami, klasično glasbo in gorečo predanostjo slikarstvu. Roman ob pretresljivi in napeti zgodbi odlikuje avtorjev dar za živo opisovanje podrobnosti, njegovo stilistično neverjetno vešče pero in pretanjen občutek za lepo. Hertmans z lahnimi, nežnimi a intenzivnimi potegi peresa slika z besedami, kot je to s čopičem in barvami veliko pred njim počel njegov ded, še pred njim pa njegov praded, čigar freske še dandanes krasijo nekatere flamske cerkve.
Tisto, kar Vojno in terpentin loči od večine ostalih del, ki tematizirajo veliko vojno, je osebna perspektiva. V tridelnem romanu se pred bralcem namreč odstira življenje enega samega vojaka, še preden je ta to sploh postal in še veliko po tem, ko so puške že potihnile in so bili jarki že zasuti. V prav tolikšni meri, v kolikšni avtor dedu dovoli spregovoriti o grozljivih treh letih in pol na fronti, o neskončnem dolgčasu, strahu, smradu, grozi in mrazu, si avtor sam dovoli raziskovati nepovezane niti dedovega življenja, slediti njegovim potem skozi kraje, spomine, fotografije in slike. Da bi se dokopal do prave družinske resnice, je Hertmans lastne spomine nanj združil s citati iz njegovih zvezkov ter s tem ustvaril ganljivo, otožno, s simboli prepredeno pripoved – ne le o življenju izjemnega človeka, ampak o življenju cele generacije, o tragični flamski zgodovini, skritih strasteh in o ranjeni duši preprostega človeka, ujetega med vojno in terpentin.
S tem romanom skorajda mitskih razsežnosti se je Stefanu Hertmansu uspelo prebiti na mnogotere police domačih flamskih in nizozemskih knjižnic, prav gotovo tudi zato, ker so bralci skozenj, kot bi si to želel sam, uzrli izkustvo nekega drugega življenja. Zdaj ste na vrsti slovenski bralci.
Stefan Hertmans je moral zaradi nesreče odpovedati svoj prihod na Fabulo. Predvidoma bo Ljubljano obiskal spomladi. Do takrat lahko preberete njegov roman:
Stefan Hertmans, Vojna in terpentin. Prevedla Staša Pavlović, zbirka Žepna Beletrina, Ljubljana 2015, 387 str.