Georgi Gospodinov je doktor znanosti in predavatelj sodobne bolgarske književnosti na Novi bolgarski univerzi ter hkrati pisec, ki kot muha ali preteklost skuša izstopiti iz svoje glave na papir. Rojen v Jambolu leta 1968, se kot romanopisec, pesnik, dramatik in scenarist uvršča v vrh prevajanih sodobnih bolgarskih avtorjev. Njegova prva pesniška zbirka Lapidarij (1992) je bila nagrajena za najboljši prvenec leta, kritika in bralci pa so z odobravanjem sprejeli tudi prihodnje zbirke pesmi in kratkih zgodb. Mednarodno prepoznavnost in priznanje mu je prinesel Naravni roman, romaneskni prvenec iz leta 1999, preveden v več kot dvajset jezikov (slovenski prevod smo dobili leta 2005 v zbirki Beletrina).
Če se v Naravnem romanu opira na filozofijo narave antike, v procesu pisanja pa se poigrava z mejo med realnostjo in fikcijo, se njegov novi roman Fizika žalosti (izvirnik 2011), s katerim se – v prevodu Boruta Omerzela – predstavlja na letošnji Fabuli, zanima za tri fizikalno breztežnostne razsežnosti: »literaturo, žalost in preteklost«.
Prebijanje fizičnosti literature in konkretnega sveta avtorju omogoča množinski subjekt, »jaz smo«, večkrat rojeni in večkrat umrli v prvi in tretji osebi, s katerima vstopa v lastne spomine in zgodovino drugih – ter iz njih izstopa. Njegov stalni spremljevalec je Minotaver, deček bik, ki ga avtor razume kot človeško določilo otroštva in smrti. Vmes je labirint – skupek nenehnih trenutkov izbire. Izbrati enega lahko pomeni odpovedati se drugemu, predvsem pa gre skozi celoten roman za vprašanje zapuščanja in pozabljanja, točneje prebolevanja. Prebolevanja časa.
Gospodinov izkoristi vprašanje staranja za nenehno vračanje v spomine in v »zgodovino tega, kar se še ni zgodilo«. Pri tem vztrajno variira med preživetim okoljem komunistične Bolgarije ter poigravanjem s prihodnostjo, edinim časom, ki je še na voljo. Njegovo dojemanje časa spominja na filme Charlieja Kauffmana, kjer postane povezava literarnega lika in časovnega okvirja nebistvena, kadar gre za vprašanja, o čem pravzaprav roman govori. Govori namreč natanko tako, kot bi sleherni med nami skušal v pripovedi zaobjeti lastno življenje: nepovezano, protislovno, polno stranskih vlog, dekonstrukcij in rekonstrukcij spominov. Resnice ni, tako kot sta vprašljiva smrt ali bog. Obstaja pa svet, četudi le tisti tik pred apokalipso, in obstaja pripovedovalec, četudi šibkejši od poslušalca.
Pripovedovalec, tisti protislovni »jaz smo«, je hkrati kupec zgodb in obsesivni pisec seznamov; je Minotaver, svoj dedek, oče in babica v isti glavi; je Nietzsche, ko se sprašuje o večnem vračanju, in Borges, ko trpi za »bralno bulimijo«; je kanibal vegetarijanec, ki umre od zasmehovanja.
Ko se sprašuje po »fiziki žalosti«, ji pripisuje bistveno lastnost: delovanje delcev je odvisno tega, če so delci opazovani ali ne. S tem po svoje nagovarja tudi človeka, saj naj bi smisel človeškega delovanja ne bilo njegovo razumevanje, temveč zgolj njegovo opazovanje (in zapisovanje).
Zato Gospodinov življenje v pisanju išče skozi vsakokratno menjavo perspektiv svojega bivanja: skozi različne načine rojstva, smrti, spominov staršev in njihovih ljubimcev, antične mite, video igrice, ostanke preteklosti in vrednost minljivosti, ostro bolečino in dovršeno ironijo. Ko ima dovolj vprašanja o »the saddest place in the world«, enostavno zatrdi: »The saddest place is the world«.
Neodvisno od tega, ali je za to kriva literatura, preteklost ali kar žalost sama.
Georgi Gospodinov bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil danes, 6. 3. ob 20.00.
Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Prevedel Borut Omerzel. Zbirka Žepna Beletrina, Ljubljana 2015, 315 str.
