»V skladu s slovensko navado, ki sva jo pravkar spoznala, se nisva poljubila. Na kratko in možato sva se objela, ne da bi se pogledala.«
Clément Bénech, triindvajsetletnik iz Pariza, je močno pisateljsko vizijo začutil ob branju lanskega nobelovca Patricka Modiana. Izobraževal se je na pariški Sorboni, kasneje pa še v Berlinu. Navdušuje se nad belgijskim pisateljem Jeanom-Philippom Toussaintom in predvsem nad Fénéonovim nagrajencem Éricom Chevillardom. Prej kot na kakšno drugo literarno delo pa nas lahkotni roman Slovensko poletje (L’été slovène) lahko spomni na Rohmerjevo Poletno zgodbo (Conte d’été, 1995). Poleg očitne podobnosti obravnavanega letnega časa je, tako kot Rohmerjev film, tudi Bénechev prvenec, zgodba o mladostniški zaljubljenosti v vsej svoji trivialnosti, samovšečnosti in nezaupljivosti.
Slovenijo je Clément Bénech obiskal poleti s svojim dekletom, na potovanju pa snoval kratek roman, ki je za slovenske bralce lahko zanimiv z imagološkega vidika (»Dobrodošla, dobrodošla!« nama je zaklical lastnik gostilne, oblečen v tradicionalno obleko (kavbojke in bela srajca), ko se nama je približal z odprtimi rokami.) Mladi par, študenta geografije, se kot turista odpravita v deželo, v kateri se ni mogoče izgubiti, saj je manjša od Bretanije. Privilegij branja romana s slovenskimi očmi je zagotovo tudi opazovanje lova na pristno izkušnjo, ki se začne in doseže svoj vrh s tem, da protagonista, ko sta ujeta na otočku sredi blejskega jezera, bereta Prešerna. Problematiko komunikacije med junakoma opazimo razmeroma hitro, saj prvoosebni pripovedovalec in hkrati protagonist nikakor ni sposoben zadržati svojih misli zase, konstantno formulira notranje stanje tako z besedo kot tudi s trmoglavo otročjostjo. Neprestana racionalizacija in podajanje poročil svoje notranjosti nažira že tako skromno zastavljen odnos s punco Eleno. Samoanaliza poteka tudi preko opisov sanj, ki slikajo tesnobno svobodnjaštvo mladega para. Konstanten strah pred izgubo ljubezenskega interesa in s tem že izguba sama pa nikakor nista predstavljena usodno in mračno – lahkotnost pripovedi je na trenutke že kar sumljiva. Formalno in jezikovno je delo precej enostavno zastavljeno, po drugi strani pa imamo občutek, da ima pisatelj svoj jezik in zgodbo ves čas pod nadzorom. Poleg elementov romantične komedije je roman tudi nenehna definicija in poklon literaturi, vse lastnosti, ki mu jih očita dekle, bi bile najbrž krasne pisateljske sposobnosti (rahločutnost, pretirana premišljenost, nagnjenost h konstantnemu opazovanju …). Nežna humoristična pripoved je kljub svoji mladostni naivnosti odgovor na čas, v katerem nastaja, in prikaz polemičnega odnosa dveh nemirnih bitij, ki razlogov za nesrečo še nekaj časa raje ne bi iskala vsak pri sebi.
Clément Bénech bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil danes, 2. 3. ob 20.00. Brezplačne karte lahko dvignete na blagajni Cankarjevega doma.
