Galerija Vžigalica pod svoje okrilje ponovno jemlje virtuoze ulične umetnosti. Tokrat italijanski kolektiv Canemorto – tri anonimne umetnike, ki jim moč usklajenega, predvsem pa poenotenega slikanja omogoča pasje božanstvo Txakurra. Zamaskirani z balaklavami in doma narejenimi maskami, govoreči izmišljen jezik (ki pa nekoliko liči na italijanščino), širijo glas o tem nenavadnem kultu. Z anonimiziranjem se ločujejo od klišeja ikoničnega umetnika, zavračajo umetniški genij in tržne mehanizme, ki ga producirajo, na prvo mesto pa postavljajo kolektivno in ne individualno.
Stil (tako estetski kot metodološki) Canemorta bi lahko opisali kot eklektičen hibrid med grafiti, ekspresionizmom, zini, stripi, tetoverstvom, nadrealizmom, skejtersko kulturo in happeningi. Rezultat je izjemno nasičen, mestoma celo agresiven in barvit vizualni jezik. Predvsem pa je kolektiv odločno italijanski – v svoje projekte ljubeznivo vnašajo stereotipe o italijanski kulturi, ki jih ne reproducirajo le naivno, temveč jih potencirajo do absurda. Pa naj gre za organiziranje gastronomskih performativnih razstav, kjer so si tradicionalno lombardsko osterio prilastili in jo spremenili v nadrealistično restavracijo, kjer se streže polenta s čekani, ali pa so za žrtev izbrali picerijo, kjer so pice v obliki pasjih glav stregle twerk plesalke. Spet drugič se zoperstavljajo hipsterskemu butiku s čevlji z odprtjem lastne fensi trgovine obutve, ki z vsakim korakom pušča odtise linorezov kolektiva.
V ljubljanski galeriji Vžigalica, pod naslovom Slikarska dirka, pa je trio uživaško posegel po še enem italijanskem hedonizmu – avtomobilih. Italijansko ljubezen do avta lahko beremo kot ljubezen do hitrosti v stilu velikih dirk, vijugastih cest med Positanom in Amalfijem, črnega žrebca na rumenem polju, ki ga krona italijanska trobojnica … Drugi element, še vedno italijanski, je apropriacija visoke umetnosti, ki jo razkrajajo in restavrirajo po lastnih pravilih.
Canemorto je po treh prostorih galerije speljal krožno pomanjšano avtomobilsko dirkališče in nanj postavil štiri hitra vozila. Postekspresionistično platno, neoabstraktno platno, krajino in platno v stilu magičnega realizma – vse na avtomobilskih podvozjih, ki jih upravljajo prenosni daljinci. Če odmislimo, da predenje bencinskega motorja zamenja brnenje drobnega električnega motorčka, se znajdemo na čisto pravem mini Grand Prixu. Slikarstvo je radikalno potisnjeno iz vloge kontemplativnega in pasivnega objekta v vlogo aktivnega rekvizita, ki se enostavno premika prehitro, da bi omogočal kontemplacijo – vsaj takšno, kot smo je vajeni.
Postekspresionistično platno, neoabstraktno platno, krajino in platno v stilu magičnega realizma – vse na avtomobilskih podvozjih, ki jih upravljajo prenosni daljinci.
Na otvoritve se radi odidemo dolgočasit in prerivat, da bi videli razstavljena umetniška dela mimo ramen drugih kulturnih ljubiteljev – tokrat pa so se slike prerinile do nas. Celotna situacija je bila docela adrenalinska. Medtem ko so obiskovalci avto-slike vozili po stezi, jih je trojica umetnikov spremljala, usmerjala in glasno spodbujala, kako najbolje prehiteti nasprotnike in zmagati dirko. Da je bilo res vse v stilu dirke, so se Canemorto oblekli v oranžne mehaničarske pajace, zamazane z motornim oljem (najverjetneje slikarskim, ki bi motorno raje bilo). Brisali so meje med umetnikom, mehanikom, performerjem in animatorjem publike.
Slike so drvele, trkale druga ob drugo, zgrešile izvoz, se obračale, se prehitevale po desni. Udeleženci, ki so v rokah držali daljince slik, so ob glasnih vzklikih spodbude kolektiva Canemorto poskušali čim bolje voditi svojo dirkalno sliko od štarta po zaviti progi, drugi pa so navijali za svojega favorita – najpogosteje ne ozirajoč se na slog slike, ampak na voznika samega – temu pač v artu je tako. Forza, forza, forza, più veloce, più veloce, attenzione! [Gremo, gremo, gremo, hitreje, hitreje, pazite!]
Slike so drvele, trkale druga ob drugo, zgrešile izvoz, se obračale, se prehitevale po desni.
Nekoliko manj udaren, morda celo malo spregledan del Slikarske dirke so grafike na oranžnem papirju. Te so mešanica avtomobilizma, risarskih potez in trakov z vzorcem šahovnice ob robovih, ki asociira na ciljno zastavo avtomobilskih dirk. Skupaj pa tvorijo značilen canemortovski strip, ki pripoveduje zgodbo dirke med štirimi slikami. Ta narativna plast razstave deluje kot metakomentar samega dogodka – dokumentacija, a hkrati fikcija.
Prva izvedba Slikarske dirke se je odvila leta 2024 v Bologni in sopostavljala sistem sejma Arte Fiera, prežet s tekmovalnostjo italijanske umetniške scene, s srcem avtomobilske industrije, ki tiči prav v bolonjski regiji. Tam še danes izdelujejo najprestižnejše in najhitrejše avtomobile. Če je tekmovalnost in miselnost »iti na nož« pri moto- in avtodirkah samoumevna ter pomembno ni sodelovati, ampak zmagati, bi naj bilo v umetnosti drugače – vladala naj bi kolegialnost, tovariškost in »pomembno je sodelovati, ne zmagati«.
Pri Slikarski dirki gre za očitno manifestacijo podmiznih tekmovanj umetnostnega sistema: kateri umetnik je najpopularnejši, kdo ima več vabil na razstave, kdo proda več del, kdo se bo bolj muzal zbirateljem, katera umetnost je najbolj in, o kom se največ piše, kdo je dobil največ razpisov, kdo gre že drugič letos na rezidenco.
Prva izvedba Slikarske dirke se je odvila leta 2024 v Bologni in sopostavljala sistem sejma Arte Fiera, prežet s tekmovalnostjo italijanske umetniške scene, s srcem avtomobilske industrije, ki tiči prav v bolonjski regiji.
Ker ni večjega fetiša od umetnostnozgodovinskega fetiša, lahko malo za šalo, malo zares naštevamo, kam vse v zadnjem stoletju odmeva Canemortova Slikarska dirka. Avto-slike se zdijo kot sprevržene mokre sanje futuristov. Če so ti sanjali o tehnologiji kot umetnosti in o vstopu hitrosti v galerijo, bi jim bila Slikarska dirka pisana na kožo – zanje je bil dirkalni avto lepši celo od Nike Samotraške. Tu so še dadaistične provokacije, ki razgrajujejo umetniški objekt, pa ikonične tekme med umetniki, kot sta Andy Warhol in Jean-Michel Basquiat.
Spomnimo se tudi sodelovanj med BMW in umetniki, ki potekajo od leta 1975, kjer umetniki prejmejo izbrani dirkalni model BMW in ga lahko poslikajo, kakor vedo in znajo – med njimi Roy Lichtenstein, Andy Warhol, Robert Rauschenberg, David Hockney in Jeff Koons. Canemorto je ta model obrnil: ne gre več za estetsko poslikavo avtomobilov, temveč za mobilizacijo same slike. Pa participatorni happeningi, kjer gledalec postane akter. Pa nadrealistični absurd in stanje permanentne destabilizacije.
Vse skupaj zavito v blasfemijo platen, ki ob veliki hitrosti udarijo druga ob drugo. Canemorto uničuje sveto materialnost slike kot objekta občudovanja in tudi njen simbolni status kot nečesa nedotakljivega. Slika ni več objekt – slika je orodje, rekvizit, dirkač. Morda prav tukaj, v premiku iz kontemplacije v participacijo, iz varne distance v direktno vpletenost – tiči srž Slikarske dirke.