»O, ti je uspelo?« me potreplja nekdanji gimnazijski profesor, ko mu povem, da spet odhajam. »Tako je prav. Čimprej ven. Kaj boš v Sloveniji?« Kislo se nasmehnem. Kaj bom v Sloveniji?
Na primer: hodila v gledališče, na literarna branja, okrogle mize, posvete, debate, kjer razumem jezik. Imela vzpostavljeno mini infrastrukturo svojega življenja – službico (no, študentsko delo z bolj loterijskim sistemom izplačevanja, a osrečujoče, kar je bistveno), uhojene poti po mestu, naštudiran sistem semaforjev na Tržaški, ljudi za čebljajočo kavo ali za molčeče sprehode in tiste, ki jim posodim knjigo ali jo oni posodijo meni ali pa mi dajo v branje svojo pesniško zbirko, v jeziku, ki ga, ponavljam, razumem. Kaj še, dragi profesor, bom v Sloveniji? Ob petkih vzela v roke Mladino in vsako drugo sredo Poglede, šla sedet v lokale z dobro glasbo, gledala skozi velika okna in ob tem, ker se nekaterih ugotovitev nikoli ne naveličam, že stotič ugotovila, da je Ljubljana lepa na isti način, kot so lepi tisti rahlo postarani filmi, ki enako prijajo ob vseh delih leta. Še ni dovolj, dragi profesor? Ob vikendih bom lahko šla domov, preklinjala Maribor in njegovo vzdušje, podobno zamašeni kanalizaciji, se stokrat spomnila Jančarjevega Severnega sija, a vendar tu in tam zašla na Poštno, tu in tam v KGB, se izgubljala med otočki, kjer zdaj bolj kot kaj drugega obujam spomine na srednješolsko obdobje, zašla v Čajnico, ki se je med vsemi visokozvenečimi lokacijami, na katerih bi lahko ponujale toploto in vzdušje, usidrala ravno tu, sredi Slovenske ulice, smešno stisnjena med anonimne sosednje lokale in grde izložbe, Čajnica, kjer smo se začeli pogovarjati o stvareh, o katerih se pogovarjamo še danes, kjer smo začeli marsikaj, kar še traja in bo trajalo. Osebne zgodbe. Del dneva, ki mi je najbolj pri srcu. Šla bi skozi mestni park, in če bi bil dan jasen, bi si privoščila še ovinek na Piramido ali Kalvarijo. To so razgledi, ki jih moje oči poznajo na pamet, a jih vseeno ob vsakem sončnem vikendu v Mariboru vdano zbiram. Take stvari, dragi profesor, »bom v Sloveniji«.
Drugi znanci, sodelavci staršev in daljni sorodniki, skratka vsi poznavalci univerzitetnega sistema širom Evrope, so na lep in iskren način veseli zame (kar se mi zdi osupljivo, ko so vendar le – znanci): »Kaj boš študirala v Ljubljani, nima smisla, služb tako ni, treba je it v tujino, po dobro izobrazbo in ostati kar tam.« Vem, da so mnogi med njimi resnično dobronamerni. Da so veseli, ker imajo občutek, da iti pomeni najti pot v življenju. Vendar njihove izjave implicirajo dve radikalno napačni tezi.
Prvič, da je študij v Ljubljani slab. De facto ne obstaja študij per se (oprostite za dva latinizma v enem stavku). Obstaja samo način, kako posameznik študira. Lahko, v Ljubljani, v Stockholmu ali pa v Timbuktuju, poišče kratke, barvne in lepo podčrtane zapiske čitljivo pišočih kolegic, za bolj poglobljeno razumevanje pa preleti Wikipedijo ali kakšno Šinkovim Čist simpl Kresnicam podobno verzijo izvlečkov povzetkov. Žalostno? Resnično? Če je posameznik ob tem malce iznajdljiv ali malce pismen, lahko izpit opravi s solidno ali celo dobro oceno. Seveda pa lahko, v Ljubljani, v Stockholmu ali pa v Timbuktuju, prebereš članke in knjige, se jeziš, ker niti v sanjah ni mogoče predelati vsega s seznamov obvezne in priporočene literature, najdeš aspekte, ki so zanimivi, smiselni ali celo resnično bistveni, odkriješ bloge, kjer se ljudje ozki in relativno obskurni temi, ki jo študiraš, posvečajo z vso predanostjo in zavzetostjo. Kako kvalitetno posameznik študira – kar v humanistiki in družboslovju pomeni, kako natančno in koliko relevantne literature prebere – ni povezano z geografsko dolžino in širino, z letnico nastanka univerze in še manj, bog pomagaj!, z mestom, ki ga univerza dosega na raznih famoznih lestvicah akademske odličnost. Doma, v Minsku in v Oxfordu vsi beremo iste besede slavnih stricev s svojega področja študija. Vem, da je pedagoška in strokovna usposobljenost profesorjev, da študentom nakažejo smer, opozorijo na pasti in čeri branja in razumevanja, pomemben faktor. In da je na nekaterih univerzah delovno okolje bolj in na drugih manj stimulativno. Vendar hej! Saj nismo v vrtcu, da bi potrebovali animatorje, da nas pretentajo v branje Maussa, ker je »ful ful fajn.« In nismo v fitnesu, kjer bi potrebovali opogumljajočo energično glasbo iz žanra »da, ti to zmoreš!«, da ne bi omagali. Na faksu smo. Naj dodam, da mi v Ljubljani nihče med profesorji ni nikoli odrekel nasveta. Če so se le pojavili na svojih govorilnih urah, so bili vsi, brez izjeme, vedno pripravljeni prisluhniti študentom, jim pomagati po svojih močeh, jim svetovati glede literature, glede projektov, glede kontaktov. V Stockholmu pa sem v prvem mesecu dvakrat slišala: »Ne, tega pa ne, za to nisem plačan.« Tudi to je obraz famozne Skandinavije, ki jo slovenski novinarji in ljubiteljski snovalci javnega mnenja tako radi nekritično dajejo za zgled.
Drugi problem dobronamernih nasvetov raznih mrzlih stricev in tet se skriva v »pa kar tam ostani« momentu. Seveda – pri nas služb ni in tudi če ti nekako uspe, da se kam pririneš, bo delo najverjetneje dolgočasno in slabo plačano. Ampak hej! Sploh veste, kaj mi svetujete? Svetujete izseljenstvo. Svetujete, da si delo in življenje poiščem nekje drugje. Ampak jaz življenje že imam. Nočem si iskati novega, nočem praznovati rojstnih dnevov na Skypu ali z ljudmi, ki mi nikoli ne bodo zares blizu. Rada bi se, po letu, dveh, ko se začasno naveličam sveta, vrnila v prikupno neresnost Ljubljane, se ob prostih poletnih popoldnevih vozila v Bohinj, si mogoče omislila psa, ki bo ubogal na »sedi« in ne »sit down«. Take stvari. Pobožne in prav nič moderne želje, da bi lahko živela in delala tam, kjer se mi zdi, da sem doma.
Poglejte si velika evropska letališča v času božiča – ljudje z vseh koncev in krajev, ljudje z visokimi izobrazbami, zavidljivimi službami, prostornimi stanovanji v sijočih evropskih prestolnicah – plačujejo letalske karte, ki so v tem času prav perverzno predrage in se prerivajo v dolgih vrstah, ker so letališča v drugi polovici decembra nabito polna izseljencev s torbami, polnimi daril. Vzdušje je posebno, skoraj sveto. Kamorkoli že letijo, Bombaj, Singapur, Buenos Aires, Skopje, Lagos – vseeno je, enako je. Naključni pogledi so polni razumevanja in nežnosti. Nekaj, kar za trenutek poveže na tisoče tistih, ki bi božič radi praznovali doma.
Zato se naslednjič, dragi znanci in bivši učitelji in žlahta, ugriznite v jezik. Dvakrat premislite. Ali pa se najprej sami izselite. Potem pa me povabite k sebi. V famozno tujino
