Ko sem pred kakšnimi dvajsetimi leti prvič spet srečal Nikolaja, blokovskega soseda iz otroštva, mi je omenil, kako sem se mu takrat, v začetku sedemdesetih, zdel odštekan otrok. (Nikolaj je kakšnih pet let starejši.) Hodil sem okrog bloka z malim črtastim zvezkom in se hvalil, da bom napisal knjigo. Hvala bogu, takrat te zaradi česa takega še niso tepli, vsaj ne okrog tistih blokov na Jamovi. (Fužin še niti ni bilo.)
S tem lažje datiram nastanek te prve knjige: z Jamove smo se preselili malo pred začetkom drugega razreda, torej sem v tisti zvežčič čečkal nekje pri sedmih letih. Spomnim se, da sem z njim težil tudi vrstnikom okrog peskovnika v novem naselju. Debelo so me gledali in me z iskreno mešanico čudenja in ogorčenja spraševali: »Zakaj?« Zvežčiča na žalost nimam več in iz njega se spomnim samo drobcev.
Zgodba se je dogajala v džungli, glavni junak je bil Sweyn Towrrey. (Že takrat sem vedel, da pustolovščine po džunglah ne pritičejo niti Janezu niti Juanu ali Xin Chau; primerno je edino približno angleško zveneče ime z veliko Y-i, W-ji in RR-ji. Obenem pa mora biti čim bolj nerealno, da te ne bo mogel nihče tožiti.) Spomnim se še, da sem v njem prvič zgrozil mamo, ko sem ji ponosno pokazal zvezek in je po načelnem odobravanju mojih ambicij prebrala, kako junaki naletijo na črnca, ki jim stika po taboru. »Sweyn Towrrey mu je poslal kroglo v srce«. Tega stavka se res spomnim (o tem rasizmu več malo kasneje). Zaman sem ji razlagal, da se tako pač piše, da tako mora biti; bila je trdovratna, da si ljudje tega med sabo ne bi smeli delati. Potem se spomnim še enega prizora: junaki so v podzemski jami odkrili ponikalnico mehurčkaste mineralne vode. Tudi tu so potem kmalu naleteli na črnske divjake in jih s streljanjem nagnali, da so skočili v tisto mineralno vodo, da si rešijo golo življenje. »Pošteno jih je opeklo.« Ta privoščljivi stavek je bil posledica sklepanja, da če radenska v ustih žge, mora biti še toliko hujše, če cel skočiš vanjo. Takrat mi še ni bil blizu koncept fact-checkinga, ki se mi zdi danes temelj avtorske etike; menda sem se enostavno bal preveriti in si za poskus politi radensko po roki.
Kaj je torej sedemletnega mulca napeljalo k temu, da bi pisal knjige? Svojega razumem, ker pač opazuje mene, kako brezplodno zijam v računalnik, pa ga nazadnje vseeno nekako nahranim … A moj oče je bil farmakolog, mama medicinska sestra, brat pa je šel na elektro. Če na razvoj otrokovega zanimanja vplivata okolje ali genetika, sem najbrž mutant. Ne spomnim se, da bi me impresionirale kakšne konkretne slikanice. Res so mi, čim sem nekje pri petih letih začel brati, kupovali stripe Toma in Jerryja – in ti so bili takrat v hrvaščini. Tisto hrvaščino sem takrat nekako mimogrede razvozlal na osnovi slik, včasih vprašal, kaj pomeni kakšna beseda; torej sem se hrvaško naučil iz branja. In povzročil sem ogorčenje pri svoji prekmurski omami, ko sem povedal, da bi morali Slovenci »govoriti hrvaško, ampak bi rekli, da je to slovensko«. S tem drugim sem hotel povedati, da se mi beseda »hrvaško« čisto zvočno zdi grda (»hrrr«, »hrrrv« …), beseda »slovensko« pa je lepa, poetična, sliši se nekako »sveže« (ne vem, kako bi to boljše razložil; pač nek čuden občutek jezikovne sinestezije, ki me daje, odkar pomnim). Tisto prvo pa je bilo pač značilen simptom fascinacije nad jezikom, ki ga ne znaš najbolje, ampak ti je malo načel kožo in se zaradi tega potujitvenega efekta v njem vse sliši nekako bolj kul, magično, seksi. Se pravi: tisto, kar bi sicer rad povedal, je mogoče malo brez veze (če že ne ravno idiotsko), v tujem jeziku pa se to zastre, bedastoče ne opaziš več, ker se preseli v strip Toma in Jerryja ali pa v komad Chucka Berryja. Dosti čisto odraslih slovenskih pevcev ne more prek tega efekta in se »lažje izraža v angleščini«, ker so jim zato globoke misli bolj nesmešne. (Tisto, da naj bi angleščina pomagala prodreti na svetovni trg, je namreč bedarija. Drugače se moja otroka ne bi tako zavzeto trudila v portugalščini peti Ai se eu te pego.) Seveda tudi jaz svoj vsakdanji govor še danes bogato posipam s frazami v hrvaščini in angleščini, ampak bolj citatno, komično. Takrat pa moja no-bullshit familija nad mojim čisto resno mišljenim neoilirskim kozmopolitizmom ni bila navdušena.
Drži sicer, da je moja mama rada brala. Tudi meni. Kot otrok sem bil nagnjen k anginam, vsako zimo sem imel najmanj dve – in ko sem cele dneve ležal v postelji, se človek stripov s Tomom in Jerryjem naveliča. (Takrat v otroških sobah še ni bilo televizorjev in interneta. Bili so težki časi.) Mama mi je med neko posebno dolgotrajno angino brala V puščavi in goščavi. Zgodba me je tako potegnila, da sem vztrajal, da mi bere in bere, dokler ni imela zadosti: »Saj znaš zdaj že sam brati, a ne? Izvoli si jo.« In pustila me je samega v postelji z debelo, staro, oguljeno knjigo brez ilustracij. Do konca angine sem jo pogoltnil celo in še danes sem ji hvaležen. Je pa res, da je bil Henryk Sienkiewicz z eno od najbolj rasističnih mladinskih knjig (zločinski, hinavski Arabci, nehvaležni za kulturo, ki jim jo prinašajo Evropejci) verjetno povod, da sem v svoji prvi knjigi s Sweynom Towrreyjem tako navdušeno pobijal črnce. Ja, fantazija je čudna reč. Pripoved te mimogrede potegne marsikam, kjer nisi mislil, da se boš znašel, in bo trajalo, preden si natančno ogledaš okoliški teren.
Požiral sem stripe iz Politikinega Zabavnika in vsaj eden od njih je naredil name (malo nesrečen) formativni vtis. V nekem stripu je butler padel čez preprogo, se ponesreči ves zavil vanjo in lezel po parketu kot nekakšna gosenica. Njegov kraljevi gospodar ga je zagledal, zakričal: »Kakšna strašna golazen! Gotovo je zelo nevarna!« in tekel po šibrovko, s katero ga je lovil po palači. Zaljubil sem se v skrivnostno besedo »golazen« (še sploh potem, ko sem zvedel tudi za rimajočo besedo »prikazen«). Rad sem skakal okrog ljudi in kričal: »Golazen! Prikazen!« S tem početjem sem dobil samo enega simpatizerja (trideset let pozneje je postal predsednik nadzornega sveta neke velike zavarovalnice), skupaj sva nadlegovala mimoidoče, si prislužila vzdevka Golazen in Prikazen ter dosti ur prebila v risanju najstrašnejših golazni in prikazni. V spomin na to navado sem svoji prvi otroški seriji (ki naj bi začela izhajati v začetku 2018) dal naslov »Trio Golaznikus«.
A v glavnem: ta moja nagnjenja do knjige so bila del tega, da sem se začel med vrstniki, ki so me debelo gledali: »Zakaj?« – počutiti kot čudak. To ni bil edini razlog. Zadnji kolektivni igri, ki sem ju še kar maral, sta bili zemljo krast in ristanc. Nogomet mi je vzbujal nejasno grozo, košarka paniko pred pretiranim dotikanjem, plezanje po vrvi pa željo po smrti. Od nekdaj sem bil socialno nespreten. Reakcije vrstnikov so se mi zdele čudne, neintuitivne. (Malo z nelagodjem opažam, kako mi devetletni sin danes opisuje obnašanje sošolcev na podoben način, kot sem ga doživljal jaz. Jaz sem kasneje za svojo asocialnost krivil starše, ker me stalno bolehnega niso vključevali v vrtec in so najemali študentske varuške, tako da nisem bil tako vajen mulčevskih hierarhij, divjanja, komunikacije z vrstniki. A očitno to ni bil usodni vpliv: tudi nekdo, ki je že z drugim letom začel hoditi v vrtec in čisto uživa v divjanju, se zna nazadnje svoji učiteljici predstaviti, da je »čuden«, ker »ima čudne navade«.) Čisto preveč sem navzoče rad nadlegoval s prikaznimi in golaznimi. Že v zgodnjih razredih osnovne šole sem dobil očala. Pograbilo me je zanimanje za kemijo: požiral sem kemijske učbenike pet let starejšega brata in težil sosedom, da skupaj delamo poskuse v mojem laboratoriju (oče mi je iz službe prinašal kemikalije, nekoč celo ciankalij). V šolski knjižnici sem ukradel knjigo o kristalografiji in obiskovalcem težil s svojo zbirko mineralov in herbarijem. Prijateljev pravzaprav nisem imel; bil sem pač razredni nerd.
Vsekakor spodbuda, da se začnem zatekati v izmišljene svetove in to sem v kakšnem četrtem razredu začel intenzivno početi. In kateri svetovi so bolj izmišljeni, fantastični, oddaljeni kot – vesoljski.
Navdušil sem se nad znanstveno fantastiko. Bral sem vse, kar mi je prišlo pod roke: zgodbe v Politikinem Zabavniku, Planet treh sonc Vladimirja Babule, Asimova, pozneje Lema … Nekje v kakšnem četrtem razredu sem menda napisal prvi del (z naslovom Carbonyum, 10. planet) serije, ki sem jo pisal vsaj še dve leti. Šit, kam so izginili vsi ti papirji? Najprej so bili napisani na roko, malo kasneje – ko sem svoje prve prihranke od žepnine zložil skupaj za nakup majhnega pisalnega stroja – pa tudi zgledno natipkani. Vse še zmeraj ostaja samo v moji glavi, pa čeprav samo kot majhni koščki. V glavnem, leta 2431 (pozor na to razporeditev števk!) je neki Andrej Skubic (kakšno naključje!) slučajno gledal skozi teleskop in zagledal nekaj, kar so dotlej še praktično vsi zgrešili: nov planet. Fora je bila v tem, da ta planet (poimenovan Carbonyum) kroži okrog Sonca točno nasproti Zemlje, tako da se zmeraj skriva za Soncem. Ne spomnim se, kako je temu genialnemu Andreju uspelo, da ga je uzrl, ampak spomnim se, da je že mesec dni kasneje proti temu planetu že letela raketa Združenih držav Evrope (sic!), na katere krovu so bili Andrej, moja dolgoletna (nikoli izpovedana in danes žal že pokojna) osnovnošolska ljubezen Irena, verjetno še kakšen sošolec, predvsem pa pestra vseevropska ekipa. Veliko Britanijo je zastopal Hamish Hamilton (ime je dobil po nekem dirkaškem stripu v Zabavniku, bolj kul imena ni), potem se spomnim nekega Heinricha (ker je učiteljica spoznavanja narave, ki sem jo posilil z branjem svojih spisov, z dvignjenimi obrvmi vprašala: »Zakaj pa Heinrich?«; skoraj prepričan sem, da mu nisem dal priimka Himmler), Albanijo pa je zastopal možakar s priimkom Shqipërisë. Niti predstavljal si nisem, da bi lahko albanski priimek snel od kakšnega mestnega slaščičarja: o Albancih sem vedel samo to, kar sem prebral v Velikem družinskem atlasu, kjer je pisalo, da je Albanija skrivnostna država – in nič ne more biti bolj skrivnostnega od q-jev in umlautov na ë.
V glavnem, mednarodna ekipa na planetu Carbonyum sreča tehnološko visoko napredna bitja, ki imajo namesto rok lovke s kleščami (in nekaj časa porabijo za razpravo o relativnih prednostih gibljivih lovk s kleščami in človeških zglobnih rok s prsti). Mimogrede najdejo še neko zmrznjeno Zemljanko (čisto slučajno mojo takratno poletno simpatijo z morja Majo, o kateri več kasneje), ki je planet samostojno odkrila in obiskala že prej, jo uspešno odmrznejo, potem pa še odločilno pripomorejo pri reševanju Carbonyuma pred napadom nekih čisto tretjih vesoljcev.
Tisti dve leti, ko sem pisal nadaljevanja Carbonyuma, sem praktično živel s to zgodbo, ki sem si jo upal komaj komu pokazati (ekipa je v nadaljevanju obiskala še Magellanove oblake – samo en planet, potem šla nazaj in izbojevala marsikakšno bitko). Mama se je sicer še zmeraj zmrdovala: »V tvojih zgodbah ni človeško življenje nič vredno.« Pač, v vsaki vesoljski bitki je bilo nujno eliminirati kakšno žrtev. Sicer tako kot v Odpisanih nekako enega našega na sto vesoljcev, ampak pri meni so naši umirali brez dramatične glasbe in pompa; pravzaprav so vsi drugi sploh niso opazili, da eden manjka. Po mamini pripombi je bila najradikalnejša čustvena izboljšava, kar sem jih zmogel, ko je umrl tisti Heinrich. Vesoljci so mu razstrelili drobovje in potem je bilo nekako takole (po spominu): »’Bežimo!’ je vzkliknil Andrej. Stekli so proti izhodu, le Matej je okleval. ‘Ampak … Ubogi Heinrich …’ ‘Beži!’ je zatulila Maja. Matej je stekel in vrata za njimi so se zaprla.« In to je bilo to. Nihče od Heinrichovih prijateljev se ni nikoli več spomnil Heinricha in sumljivega vtisa, ki ga je naredil na mojo učiteljico spoznavanja narave.
Ubogi Heinrich. Ampak še težje je bilo drugim; tistim, skozi katere sem si s pisanjem vedno novih delov dejansko začel ustvarjati osebni odnos z liki. Glavni razlog, da sem zares živel s to zgodbo (ne samo, da sem jo pisal tem nekje od desetega do dvanajstega leta), je bil neki drug: vanjo sem poleg vseh tistih fantastičnih Angležev, Nemcev, Albancev, Poljakov in drugih državljanov ZDE lahko vpletal žive ljudi – vrstnike, in sicer sošolce, sosede ali obraze s televizije, ki so mi bili nekako neznansko kul, ampak hkrati tako daleč, tako slabo razumljivi in jaz razumljiv njim. Skupaj smo lahko vsaj na tak način zaplesali nek vznemirljiv, usoden ples. Mimogrede, v teh zgodbah ni bilo nobenega namiga na seks, šlatanje, lubčkanje ali vsaj simpatije, čeprav so bila to leta, ko nas je to začelo zanimati; samo raziskovali smo tuje planete in kljubovali sevanjem, gravitacijskim pojavom, birokraciji vesoljske agencije in sovražnim vesoljcem. Ampak to zmeraj pogosteje z liki, ki so me tako ali drugače vznemirjali.
Povedal sem, da sta že v prvem delu serije nastopali moja dolgoletna ljubezen Irena in bolj sezonska simpatija Maja (v zgodbi med njima ni bilo nobene napetosti, čisto zadoščalo mi je, da sta obe nekako v bližini literarnega Andreja). Z nekim posebnim srhom pa sem vključeval zgoraj omenjene »obraze s televizije«. Ne filmskih likov, že izdelanih junakov iz ZF filmov ali mladinskih nadaljevank: vsake toliko časa sem se dejansko zaljubil v obraz. Recimo, gledal sem neko brezvezno ameriško verzijo Heidi in se mi je bogve zakaj zdela neznansko lepapunca, ki je igrala Klaro. Sedel sem čisto blizu televizije in pozorno zijal v napise po koncu: še danes vem, da je bilo igralki ime Zufeïka (pozor na to čudovito črko ï). V trenutku se je znašla v moji zgodbi. Hotel sem samo punco z njenim obrazom; vse drugo o njej sem si hotel izmisliti sam. (Mimogrede, zdajle sem še zaradi fact-checkinga poguglat ime te Zufeïke. Ugotovil sem, da ji je bilo v resnici ime Zuleika Robson. Ah, tisti črno-beli televizorji z obupno resolucijo.) Kar se mi zdi še bolj zanimivo, pri tem nisem delal razlik med moškimi in ženskami: zaljubljal sem se v luštkane punce in fante z zaslona in si jih ne glede na žanr izvirnika prisvajal v vesoljsko zgodbo (»priključil« sem si recimo tudi igralca iz nekega slovenskega mladinskega filma). Kaže, da sem imel svojo biseksualno fazo, čeprav je šlo predvsem za neko željo po druženju in »iskrenem tovarištvu«, bondingu. Z ženskimi in moškimi liki. A mislim, da je bil v zraku neke vrste eros. Do teh likov sem – za razliko od potrošnih Heinricha, Hamisha in Shqipërisëja – čutil neko nežnost: potrebo, da jih izpostavljam strašnim nevarnostim, tudi bolečinam, a (ponavadi) z junaško rešitvijo kolegov. Ni šlo toliko za pomoč pri ustvarjanju tistega »spoštovanja do človeškega življenja«, ki ga je tako pogrešala moja mama, čeprav je s tem sčasoma nastajalo prav to. Šlo je za potrebo, da se dotaknem nekaterih ljudi, ki so se mi zdeli čudoviti, vsaj v trenutku, ko jih junaški lik Andrej reši iz težkega sranja in muk (v katere jih je prikladno spravil precej manj junaški »pisatelj« Andrej). Dejansko se jim je »pisatelj« Andrej na ta način približal na način, ki ga v vsakdanjem življenju ni obvladal in ga še danes ne.
Pisanje je zame postajal način, kako se izraziti, ustvariti v besedah (teh čudovitih besedah, od katerih ima vsaka neko vizualno obliko, nek okus) nekaj boljšega, kot zmore izreči nek introvertiran, očalast, rejen fant, ki v vsakdanjem pogovoru premore kvečjemu kako duhovito pripombo, da bi njegov jalovi molk izzvenel vsaj malo skrivnostno. Ki to enako še dandanes počenja na Facebooku. Pisava je čudovita stvar: v njej lahko ustvariš veliko zgodbo. Zgodbo, v kateri lahko preizkusiš, koliko si človek in koliko imaš vezi s soljudmi. S katero ustvarjaš vezi s soljudmi. Ki ne slišijo kričanja vesolja, mineralov, prikazni in golazni, tvoje ljubezni do njih; a vseeno jih vanj postaviš kot junake, ki bodo to morda zaslišali in se čudili skupaj s tabo.
Morda se zadnji odstavek sliši nekam pompozno. Ne morem si pomagati, pišem pod vtisom edinega ohranjenega odlomka iz te ZF-serije, ki mi ga je pred tedni uspelo izbrskati iz predalov na podstrešju očetove hiše. Nedokončani zvežček se bere zelo banalno, v meni pa še danes vsak stavek nekaj zdrami. (Od občutkov zadrege prek sramu do krohota; ampak čutim ga, uf, zelo.) V A5-zvezek z naslovom Nadaljevanje knjige: Canuianriko 1 sem pisal verjetno na počitnicah med petim in šestim razredom, povečini v šotoru; na morju smo bili spet z druščino, v kateri sta bila tudi Prikazen in Maja, ki se je za potrebe tega dela znova vrnila v zgodbo (nekaj delov je manjkala, ker se med letom nisva videvala in sem nekako izgubil čustveno navezo). Zvezek je ostal nedokončan, ker sem se z njim menda dokončno naveličal ubadati s to druščino. Tisto poletje je bilo zame nekako emocionalno neprijetno in vsega sem imel dovolj. Ampak no, tu je kratek odlomek iz tistega zvezka:
Vahino je osuplo obmolknil. Nekaj črnega, težkega je s peklenskim bobnenjem šinilo mimo rakete.
»Verjetno je bilo potniško letalo!« se je zarežal Smith, ko je predmet izginil v daljavi. Vendar je bil njegov glas prikrito živčen.
»Ne, to pa že ne. Tu in s tako hitrostjo nikakor.«
»Kaj pa potem?«
Tisti trenutek se je zabliskalo. Indikator sevanja je počrnel in le antiradiacijski šipi so se imeli zahvaliti, da jih silovito sevanje ni upepelilo. Strahoten grom je preglasil vse drugo. Na obali v daljavi je zažarela ognjena krogla, ki se je bliskovito dvigala. V višini nekaj kilometrov se je razkadila v žarečo gobo. Sijala je v beli, oranžni in rdeči, včasih pa tudi modri in zeleni. Iz nje so sikali bliski. Čez nekaj trenutkov je nekaj nevidnega treščilo v dvatisočtonsko raketo iz volframovega karbida in jo odpihnilo kot papirnato letalo.
»Strahota! je zakričal Smith. »Kaj je to?«
Če ne bi bili privezani z varnostnimi pasovi, bi jih pometalo po celi sobi.
»To mora biti jedrska eksplozija! je odvrnila Maja. »Najbrž se je ofenziva že začela!«
Odpela si je varnostni pas in negotovo vstala.
»Ne počni neumnosti, vidiš, da nas premetava kot orehovo lupino v oceanu! Polomila se boš!« je zakričal Ray.
»Treba je priti do podvojitvene plošče! Čimprej moramo iz dosega sevanja!« je odvrnila. Tisti trenutek se je raketa dotaknila vode z bokom pri hitrosti 1872 km/h. Treščilo je, kot bi ustrelil s topom. Majo, ki edina ni bila privezana, je spodneslo in poletela je proti steni. Z glavo je butnila v šipo, ki se je zdrobila. Odneslo jo je ven in v zadnjem trenutku se je z levico ujela za rob stekla. Ostri rob se ji je zažrl v prste.
»Jaaoooh!« je zastokala. »Hitro naj nekdo vklopi podvojitveni motor, potem pa me potegnite noter!«
Tedaj je raketa drugič udaril v vodo. Tokrat je imela »le« 200 km/h, zato je izginila pod gladino. Majo je skoraj odtrgalo od okna, silovit vodni pritisk jo je potegnil stran, da ji je ostro steklo skoraj odrezalo prste. Krčevito je stiskala zobe, ko se je premagovala, da ne bi izpustila peklenske bolečine povzročajoče šipe. Voda je vdrla v notranjost in prinesla še njo za seboj. Raketa je kot kamen padala proti dnu. Ray je tako sunkovito vstal, da je pretrgal varnostni pas. V naslednjem trenutku je stal pri podvojitveni plošči in pritiskal na gumbe. Trajalo je nekaj sekund, preden so motorji silovito zagrmeli in je raketa šinila proti površini. Voda je brizgnila v višave, ko je raketa predrla površino in se dvignila iz vode. Srhljiva goba v daljavi je že potemnela in bobnenje je bilo tišje. Raketa je s strahovito hitrostjo zdrvela proti sredini oceana.
»Ofenziva na Skorrogan se je začela!« je pretreseno zamrmral Vahino. »Zirkon je porušen. Kaj zdaj?«
»Katero je drugo najpomembnejše mesto na Skorroganu?« je še precej mirno vprašal Smith.
»Cariz ali pa Vrong. Težko je reči. Zakaj?«
»Da bi šli tja!« je pojasnila Maja in si ogledovala svoje razsekane prste.
»Pokaži rano!« je dejal Andrej in stopil bliže.
»Nič hudega, do poroke bo vse dobro. Kaj zdaj? Gremo?«
»Mislim, da bi bilo to najpametneje. Ampak od eksplozije smo bili oddaljeni 18.000 m, na celo površino je torej prišlo 200.000 m. Stroji lahko odpvedo!«
»Cariz je bližji in je 200 km od tu. Stroji bodo že zdržali.«
»2000 km? To je četrt ure. Stroji pa so od sevanja počrneli. Največ deset minut.«
»Predlagaš kaj boljšega? Ne? Potem gremo. Tudi med našim klepetom se stroji trošijo.«
Raketa je naglo pospešila in zdrvela proti obzorju.
Mislim, da si ta odlomek zasluži nekaj analize, da ponazorim svoje zgornje poante; ampak zdi se mi, da sem doslej že dovolj izčrpal potrpežljivost bralcev te kolumne. Bom nadaljeval naslednjič.