Dati pesniški zbirki dva naslova, je po svoje tvegano dejanje, posebno v časih, ko mora biti vse hitro, kratko, bliskovito, tako da se čim prej »oprime« potencialnega potrošnika. Tudi poezija je – navsezadnje – potrošniški artikel. Gre za zakon dati – vzeti, ponuditi – kupiti. Prav zato se moramo najprej ustaviti pri tem uvodnem »zapletu«. Seveda lirik, kakršen je Grošelj, na poezijo ne gleda kot na nekaj, kar bi bilo treba po vsej sili (pro)dati bralcu, pač pa jo razume v povsem drugih kontekstih: odprtosti, svobodi, neskončnosti; pa naj se slednje sliši še tako klišejsko in romantično. In z romantičnimi prvinami ima ta pesniška zbirka marsikaj opraviti. Dvojnost naslova gre namreč razumeti skozi stari romantični razkol, večno prisoten in mamljiv. Po eni strani gre za vračanje k sinjini, kar je stolp idealov, sanj, prosojnih idej, ki se razpršijo že ob močnejšem mentalnem stiku. Na drugi strani stoji pridevnik neopisljiva, nedosegljiva, torej – ne z besedami ne z akcijo. Iz te dvojnosti se je pletla genealogija te zbirke, ki jo odlikujejo organska gradnja, miniaturni intimistični zapisi, polnokrvni; kot razdvojena zmes tisočerih levitacijskih stanj in vsakdanje prizemljenosti.
Pesniški subjekt se poglablja in lirično uresničuje stanje med kozmičnim (Pa vendar se dvigam …), tj. umetniškim dvigom, inspirativno silo, ki se dviguje nad vse in omogoča pesniku tudi v današnjem, za poezijo precej surovem okolju pisati. Toda obenem se zaveda, da je člen in član predmetne stvarnosti (… iz zamreženih vrtov, običajnih / ulic …), stavb (… slepih hišnih številk), soljudi, kolektiva torej, do katerega, se zdi, na določenih mestih goji psihični vzgib odmika. Kolektivna vprašanja ga utrujajo, razen tistih, ki se tičejo poezije, jezika in umetnosti, zato pa najde uteho v dvojinah raznih vrst, a o tem nekaj vrstic kasneje. Najprej je namreč treba pogledati v drobovje poetike, ki se napaja iz ponavljajoče se sheme, okvira. Povečini gre za prvoosebno perspektivo, vendar ta nikakor ni edina, ampak prvoosebnost včasih presega z dvojinsko lego subjekta (Odpeljala sva se v mesto); z nad- oziroma celo brezosebnim konceptom (Zadržati vzgib očarljive lahkote …) – ali pa preide celo v oddaljeno metafizično tretjeosebnost.
Toda tudi taki odmiki subjekta, ki je mestoma odkrito pesniško senzibilen in deluje kot epicenter vseh mogočih čutnih impulzov, vzniklih v njem, ne zabrisujejo povsem. Priča smo posebnemu kroženju vseh mogočih zvokov (gluhosti sveta), barv (oranžen pas), okusov (… da bi lahko pil nebo, okušal / lastno telo), vonjev (vonj po lesu) in dotikov (otip mrzlih ust) ali celo sinestetičnih koktejlov (… z vonjem po bezgu / in mačjem parjenju, / ki ti oplazi jezik), ki se najprej realizirajo skozi subjektove globlje psihične procese, potem pa jih ta isti subjekt ali včasih njegova podvojena, klonirana različica (Nekdo drug sem, ne da bi opazil …) analizira in zlaga kot lego kocke, v sheme, vzorce in sisteme svojega (našega) razuma.
Če je v emocionalni sferi pesniška sinjina polna, vseprisotna, jasna in dražljiva, je v razumu stanje okrnjeno, neopisljivo, oddaljeno. Kar je bilo na srčni strani zbližano do totala, je v razumski ponovno zbežalo, se oddaljilo, razblinilo in šlo svojo pot. In tako ostane središče subjekt, okrog katerega se menjujejo skoraj filmske projekcije; pesmi se pišejo tako pristno in nezadržno, da se obenem že tiskajo in ponatiskavajo (To bom ponatisnil …); in vse to iz subjekta in v subjekt nazaj. Se pa v taki ciklični zasnovi, na več ravneh nekakšne igre približati – oddaljiti, kaj rado pripeti tudi umanjkanje komunikacijske moči te lirike. Nevarno je, da postanejo sheme preveč intimistične, podobe preveč osebne in za bralca povsem hermetične.
No, prekaljeni pesnik je to dobro vedel in tudi za to našel rešitev: v prej omenjenih dvojinah in v večplastnostih subjektove realnosti. Te se izkazujejo kot občasne fantazme, oddaljeni obrazi, spet drugič kot zelo otipljive oblike. Z ravno dovolj mesenosti in abstrakcije smo tako priča ljubezenski dvojini, ki bi lahko v ustreznem identifikacijskem momentu prerasla celo v vsakega in na vsakega od nas – vsi smo torej v tem širokem območju ljubezni, v vesolju emocij. Še uspešnejši je zato v večplastni subjektovi gradnji resničnosti, ki se tako vendarle nikoli ne vsrka sama vase do te mere, da bi bili priča tihi, jalovi pesniški tožbi, pač pa s konkretizacijami različnih aspektov uspe s pesmijo nagovoriti marsikaterega bralca. Takega, ki ga še vznemirja tista globoka pristna lirika, detajli življenja, ki se nazadnje vendarle z(l)ožijo in razširijo obenem – v stanje vseh nas, ko smo »s črkami v slini, z usti v besedi« ali ko se nam zdi, da je sinoči morda – kako noro in zabavno obenem! – »gozd poskakoval«.
Marko Elsner Grošelj: Vrnitev k sinjini/Neopisljiva bližina. Ljubljana: Društvo 2000, 2014. 91 strani, 10 €.
