Naslov nima kakšne posebne intrigarske pretenzije, je zgolj eno prvih vprašanj, ki se postavi ob prebiranju knjige oziroma knjižice pesmi Vodenjaki Vena Tauferja, izdani ali, ker prvič izšla famoznega leta 1986, raje znova izdani pri precej frišnem založništvu, ptujskem Zavodu Itadakimasu in njegovi knjižni zbirki Poetovina. Preden se ga nekoliko podrobneje lotim, je treba omenit minimalistično ličen knjižični izgled, z vodenjaško plavo premalana gladka belina, fino zreliefirana in predvsem brez nepotrebne marketingarske navlake, brezumne bombastičnosti, s kakršno je opremljeno toliko dandanašnjih knjig. Ne, zgolj naslovnica, osnovne informacije, pesmi in spremno besedilo.
S slednjim bomo tudi nadaljevali, zanemarjajoč čisto osnovno, na številu knjig, dosežkih, nagradah, funkcijah itd. predstavitev avtorja, ki je vemo eden markantnejših povojnih slovenskih poetov. Pomenljivejša je sama predstavitev zbirke oziroma avtoprestavitev, se pravi, je njen avtor pesnik sam, ob čemer se morda postavlja vprašanje, zakaj sploh začeti tu, zakaj ne preprosto prebrati pesmi in o njih zapisati kakršno že recenzirajočo sodbo. Predvsem, ker je knjiga celota svojih delov, in če nek načeloma nepoglaviten segment, v našem primeru avtopoetska razgrnitev, precej podrobno in še stilistično vrhunsko opredeli knjižno vsebino, ji očrta koordinate ter usmeri v dokaj določen tok, velja to pri prebiranju in pisanju o knjigi pač upoštevat.
Vsak tekst ima kontekst, naš celo avtorsko nedvoumno določenega, in tule ga bomo na hitro povzeli. Vodenjaki so pesnikovo poimenovanje nenavadnih bitij, ki jih je imel priložnost opazovati na neki razstavi, in sicer nekaj tisoč let starih čudnih skulptur pol rib pol ljudi s široko odprtimi očmi ter težko nemostjo. Slednje poveže s katastrofalnim razvojem sveta, nekaj naravnih katastrof, zaradi katerih je izumrlo nepreštevno število bitij ter nemara tudi bližajoče se zdajšnje, slejkoprej posledice človekovega brutalnega poseganja v naravni red. Tu seveda ne more mimo nekaterih pavšalnih vzrokov, kakršnih smo sicer vajeni slišati med ljudstvom in njegovimi prijatelji, npr. kapitalistični pohlep kot glavni razlog za globalno segrevanje, zaradi katerega lahko izbruhne ledena doba etc. Dalje piše, kako skuša vsemu temu, tj. neizbežnemu naravnemu propadanju, dati pesniški glas, črnogledost skuša tudi preseči z določenimi prijemi, npr. pobegom v naravo in gozd ali ničejansko vitalnostjo. Slednjič poda tudi nekaj čisto formalnih fintic, kako mu je denimo slovenska ljudska poezija omogočila izražat te katastrofične vodenjaške barve ali pretanjenejšo pesniško postopkovno analizo, lupljenje jezika do strženov, fundamentov pomena …
Vidimo, hote nehote bodo pesmi ob takem spremnem tekstu prebrane skoz zelo določno optiko. Pesnikov precej intimen vpogled v lastno ustvarjanje, kar spomni na ono šolsko prvo paradigmo raziskovanja literature, tj. kako da so avtorjevi privat doživljaji in psihologije vplivali na samo delo. S tem načeloma ni nič narobe, če kaj, bi nemara marsikateremu današnjemu tekstu, predvsem poezijskemu, koristil še kak posebej naveden kontekst, podobno kot ima zemljevid legendo, kakorkoli že, pa se vse to lahko zvede na: ali poezija rabi umeščanje same sebe? Tule ne bomo probavali preveč modrovat, zato v konkretnejši obliki, četudi se da z marsičem v telem konkretnem posebnem zaobjeti tudi ono splošnejše: ali Vodenjaki Vena Tauferja rabijo umeščat sami sebe.
Da in ne. Navkljub, kot rečeno, lepo spisani pesniški avtopoetiki, velikim besedam in domiselnim metaforam, zanimivim razmišljanjem itn., je po mojem spremne besede pričujoče vrste preveč oz. samim pesmim pred njo ne dela pretirane usluge. Resda bi brez nje nemara ne pomislil na nekakšne izkopanine grotesknih kipcev iz davnine, toda za kaj takega bi bil dovolj zgolj kratek, suhoparen, jedrnat, posvetilu podoben, mimogrede, knjiga je posvečena staršema, pripis najnujnejšega. Brez nadaljnih razmišljanj, izpeljav, naštevanj postaj lastnega ustvarjanja, kako so se ob zretju teh hipnotičnih bitij pesmi izpisovale kar same itn. itd. Tako bi pesmi v knjižici dihale samosvojejše, svobodnejše, mnogo širše od vse kvalificirajočih razširjanj. Že zato, ker bi tako ves ta prostor lahko porabil za tekst o samih pesmih. In zato se bomo zdaj, kolikor je še placa, posvetili izključno njim.
Ker imajo res svoj poseben način, verzno tkivo, dikcijo, ki je nekaj drugega ali raje drugačnega od tega, kakršne jih kaže avtorjev opisni tekst. Minimalistične kot knjižni dizajn, ni velikih začetnic, ločil, utesnjujoče slovnice, vodenjaki kapajo neprekinljivo. Istoveten vsemu temu je izraz, ljudsko pesnenje odmeva ob popreproščenem izjavljanju, le da je slednje anonimnejše, nedoločno in spolzko, kot ribje obličje. Deljena je na šest bolj ali manj kratkih segmentov, kateri vsak nosi nek vodenjaški smisel ali nesmisel, od jezika do spomenikov. Zdaj »voda / nič ne reče / sveti skoz naše dupline / skoz ušesa prst posluša / skoz naša usta / trava steguje jezike« zdaj »skoz oglati kristal / se bo lomila / prerokba kroga / v motne in ravne vode / obzorja«.
Taka kristalna topost in amfibijska nemoč veje iz večine pesmi in širi njihov poetični domet do brezen v oceanskih globinah, ko še takšna kataklizma ne zmore utopiti poezijinega jezika. Ker jezika prespolzko, ne da se ga oprijeti in pridržati in iztisnit do molka. Zaradi tega so te pesmi tudi širnejše od ne vem kakšnega izumiranja in množičnega uničevanja v spremni besedi, tudi vsakršna prilika o njihovem nastanku jim je nedorasla. Kar bi jim obpesemskega lahko šlo vštric, je npr. nadaljno pesniško kolobarjenje, kajti ravno mali verzi puščajo nesluten vodenjaško ustvarjajoč potencial, ali tehtna misleča analiza. To pa sta že konteksta, ki, obratno kot avtorjev pojasnevalni tekst napram pesmim v naši knjižici, presegata tale tekst.
Veno Taufer: Vodenjaki. Ptuj: Zavod Itadakimasu, 2014. 87 strani, 14 €.
