Stari družinski fotoaparati na film, opremljeni s samosprožilcem, skrbno postavljeni na prevelik stativ. Fotokabine, v tujih mestih bolj množično zastopane kot v Ljubljani. Fotomati, v Ljubljani zastopani na tržnici in na železniški postaji. Prve spletne kamere, za prve forumske avatarje in prve profilke na mesindžerju. Poceni digitalci, za bolj družabne priložnosti. Potem telefoni s fotografskimi lečami, za vedno in povsod. Pa telefoni z lečami na sprednji strani, za boljšo uporabniško izkušnjo. In nenazadnje selfie palice, za simbolno ponazoritev razvoja fenomena, ki je v zadnjem času postal ključni gradnik človeške izkušnje.
Fotografski avtoportret je v digitalni dobi navidez enostaven kulturni artefakt, v resnici pa je nanj pripeta cela kopica različnih implikacij. Da bi jih opazili in razumeli, se moramo premakniti onkraj koncepta preprostega selfieja, o katerem se sicer nenehno govori, redko pa se o njem razmišlja. To mi je postalo jasno, ko sem se lotil pisanja magisterija in v navalu navdušenja nad samim seboj storil napako. Vsakemu, ki je imel pet minut časa, sem povedal o svoji nenadni zagnanosti in temi naloge, on pa je v zameno bleknil: »Aha, selfie! Kaj pa je o tem za pisat?«
Kar precej, v bistvu. Že preprost popis tehnoloških pripomočkov v prvem odstavku razkriva dinamičnost fenomena, še več zanimivih razmislekov pa se ponudi ob pogledu vzdolž diahrone in sinhrone osi njegovega širšega konteksta. Trenutno stanje fotografskega avtoportreta je dobra iztočnica za ponovno razmišljanje o problemu, s katerim se fotografija sooča vse od svojih začetkov, ko so jo prvi ortodoksneži označili za manj vredno preslikavanje realnosti, pri katerem levji delež posla opravita lepota fizičnega sveta ali v najboljšem primeru kvaliteta aparata. Če se ob ideji, da je fotografija preprosti mimezis, ki je v primerjavi z umetniškimi potegi čopiča ničvreden, ponavadi namrgodimo, bi bilo smiselno, da tudi ugled fotografskega avtoportreta v digitalni dobi vsaj prevprašamo. S tem mislim, da je treba ugotoviti, ali je v dominantnem diskurzu tak avtoportret resnično zveden le na najmanjši skupni imenovalec, v tem primeru selfie, potem pa razložiti, če in v katerih aspektih je to sporno.
Zanimivo je razmišljati tudi o vzrokih za sunkovit kvantitativni porast fotografskih avtoportretov v kontekstu vsakdanjega življenja. Dostopna in uporabniku prijazna tehnologija je nedvomno eden izmed glavnih vzrokov, a to še ne pomeni, da ti niso hkrati tudi kulturnega, družbenega in psihičnega izvora. Med njimi je najbolj popularen in očiten tisti, ki se navezuje na narcizem, še zdaleč pa ni edini. Pri avtoportretiranju gre tudi za osvajanje prostora, trenutka in konec koncev sebe. Gre za ustvarjanje dogodka v mnogoterosti potencialnih situacij. Oziroma, kot je zapisala Susan Sontag v svoji kultni knjigi O fotografiji: fotografija ni več le rezultat interakcije med fotografom in dogodkom. Nasprotno, fotografiranje je samo po sebi polnopraven dogodek, hkrati pa se želja po fotografiranju preobraža v nekakšno prisilo.
Kaj pa posledice? Sontagova je o fotografiji govorila tudi kot o antitezi gibljivim slikam, predvsem v smislu, da je fotografija kot skrbno kuriran košček časa močnejša od nefiltriranega toka televizije ali filma. Poplava selfiejev tako na nek način pod vprašaj postavlja eno od ključnih izkustvenih dimenzij celotnega polja. Po drugi strani pa ravno s tem odmikom od skrbnega selekcioniranja še močneje kot prej vpliva na proces redefiniranja lepega in grdega ter relevantnega in trivialnega. Kar pomislimo: bi bili res tako zelo presenečeni, če bi odpotovali 100 let v prihodnost in odkrili selfieje našega časa v knjigah in galerijah, kjer bi s svojo konkretnostjo in partikularnostjo našim zanamcem omogočali presunljiv uvid v neko točno določeno obdobje preteklosti?
Pri razmišljanju o selfieju je smiselno v obzir vzeti tudi fenomen videoposnetkov, posnetih s kamero GoPro, ki si s fotografskim avtoportretom delijo kar nekaj lastnosti. Nenazadnje zaradi širokega kota kamere pogosto vključujejo kadre, v katerih se vidi prav osebo, ki snema. S temi posnetki je tudi nekoliko preprosteje ponazoriti koncept, ki avtoportretiranje povezuje s kiborgizacijo. Naj razložim: v zadnjih letih so z nameščanjem na čelade, smučarske palice, cepine, nahrbtnike in čevlje GoProji na nek način postali del človeških teles, kajne? No, na podoben način lahko tudi selfie palice in pametne telefone razumemo kot bolj ali manj neločljive podaljške naših udov, tako kiborgizirano samopodobo kot nekaj, kar zbuja dvome o lastni človeškosti, fotografski avtoportret pa kot tisto, kar nase prevzame breme dokaza. Z njim se vedno znova prepričamo, da še imamo človeški obraz.
Pa vendar selfie ni le nekaj, s čimer preverjamo, kdo smo, kakšen videz imamo in kako nas vidijo drugi. Fotografski avtoportret ima v digitalni dobi tudi precej bolj utilitarno vlogo. Čeprav se nekateri s tem težko sprijaznijo, je v zadnjih letih kar zajeten kos naših življenj zasedla pisna komunikacija preko interneta. Pa vendar je, medtem ko o njej še vedno govorimo kot o nekakšni noviteti, taka komunikacija na nek način tudi že zastarela. Spletna komunikacija se namreč že nekaj časa v bistvu vrti okrog fotografij. Jenna Wortham je tako v časopisu The New York Times zadela žebljico na glavico, ko je ugotovila, da vizualna komunikacija pogosto uspešneje sporoča naša občutja, reakcije in razpoloženja, hkrati pa v digitalni svet zopet vnaša določen občutek medčloveške povezanosti. Drži tudi njena ugotovitev, da sta nas Skype in Snapchat še bolj navadila na naše podobe, celo do te mere, da se nam nenehno slikanje samih sebe zdi popolnoma normalno početje oziroma da niti ne razmišljamo o njegovih konotacijah.
Selfie je nedvomno tipičen pojav za čas, v katerem živimo. Je le eden izmed simptomov kulture, ki je osnovana na ekstrovertiranosti, a jo istočasno tudi jedko kritizira, kulture torej, ki samo sebe hkrati perpetuira in sovraži. Selfieji se namreč v poplavi družabnih omrežij in ostalih strani, ki zahtevajo profilne fotografije, od nas tako rekoč pričakujejo, hkrati pa je na nek način fotografsko avtoportretiranje v 21. stoletju postalo nekaj, česar se vsak kvazi normalen človek skorajda sramuje. Glede na to, da je selfie iz mladinskih sfer že prikapljal v domeno odraslih (in to slavnih odraslih, kar spomnite se na Ellen in njen avtoportret na oskarjih), bo stigma verjetno počasi zbledela, sebek (slovenski izraz za selfie, ki sem ga zavoljo dramskega loka hranil za sam konec članka) pa bo še naprej predstavljal trenutno manifestacijo fotografske prakse, ki je osnovana na fascinaciji nad lastno podobo. Zanimivo bo videti, ali bo ta oblika fotografskega avtoportreta realizirala svoj potencial, ki tiči v heterogenosti in mnogoterosti podob, ali pa bo prav s svojo vseprisotnostjo še bolj banalizirala človeško (samo)percepcijo, hkrati pa še poglobila debato med legitimnimi in nelegitimnimi oblikami umetniškega izražanja.
