Če se človek ukvarja s poezijo, kar seveda pomeni, da poezijo predvsem bere in občasno tudi kaj napiše, je, ko naleti na Prešerna, popolnoma presenečen, če ne celo šokiran. Kajti takrat ugotovi in se vedno znova prepričuje, kako so njegov duh, spomin in um dobesedno prepredeni s poezijo tega pesnika. Kot da bi v njem obstajala nevidna mreža, v kateri so se skozi leta, ta čas je bil bolj ali manj omejen z obdobjem šolanja (osnovna in srednja šola), nabrali in ulovili Prešernovi verzi in včasih kompletne pesmi, ki delujejo kot nezaveden tovor, kakor del ledene gore, katere večina je skrita pod gladino.
Ob ponovnem srečanju s to poezijo pa ta nezavedni tovor oživi, se začne premikati in izplava na zrak in na dnevno svetlobo, in to v točno isti obliki in z istim zvenom, kot ga je imel takrat, ko so bralca s to poezijo hranili. To pa nikakor niso bili obroki, ki bi jih dobival po slamici, ampak velike in poštene porcije. Porcije, primerne za lakoto in napore fizičnih delavcev. Tako velike, da je imel bralec včasih občutek, da se je prenajedel. Da bo počil.
Oblika in zven sta ista, bistveno drugačna pa je postala vsebinska plast te poezije. Pravzaprav je ista, kot je bila, le bralec se je spremenil, saj je v teku let postal človeško dovolj zrel, da se ga Prešernova poezija – kljub zastarelemu pesniškemu idiomu, ki se odraža v arhaičnem jeziku, za uporabo katerega današnja mladina potrebuje skoraj tolmača in posrednika, in občasnemu metaforičnemu kiču (Jure Detela) – lahko šele zares dotakne, ga naseli v celoti.
Mnogo pametnih glav se je ukvarjalo s Prešernom. Nekatera razmišljanja so bila prebojna; prebojna, dokler so ostala na splošni ravni, kjer se teorija počuti izjemno domače, recimo spodnje Pirjevčevo. Ta je vzpostavil dve strukturi: prešernovsko in murnovsko. Prešernovska nekako v grobem pomeni, da je poezija edina samozavest slovenskega naroda in da ta struktura slovenske poezije prevzame nadomestno vlogo zgodovinsko neuresničenega naroda, ki ni mogel razviti lastnih državnih institucij. Slovenstvo je črpalo preživetveno moč ravno iz te strukture. Povedano drugače, moč je črpalo iz drobne knjižice poezije. (Pa poskušaj to danes razložiti poblaznelim kapitalistom in potrošnikom in politikom in anonimnim spletnim komentatorjem.)
Potem je tu Kosova romantična subjektiviteta – ki je sama sebi edini izvor, edini temelj in merilo, zato je največkrat v nasprotju z vsem, kar jo lahko omejuje ali ogroža, zlasti s tako imenovano stvarnostjo. To je osrednja os, okrog katere se vrti slovenska poezija in to v obe smeri, kot pritrjevanje in tudi kot nasprotovanje. In še Kosova enigmatična ugotovitev o pesnikovem »ribniškem doživetju«, ki naj bi ga zaznamovalo za vse življenje. Pravzaprav se še danes ne ve, kaj naj bi to bilo. Verjetno spolna zloraba. Mogoče pedofilija.
Tudi sam sem se kot mlad pesnik trudil k vsemu skupaj pristaviti majhen in čisto svoj piskrček in sem pisal o levjem deležu in medvedji uslugi, ki naj bi ju Prešeren »podaril« svojim naslednikom: slovenskim pesnikom. Levji delež je nekako takšen: Prešeren je naredil epoho, pojavil se je praktično od nikoder in je slovensko poezijo dvignil na raven evropske. In medvedja usluga: Prešeren je bil zgrešena človeška eksistenca, danes bi rekli, da je bil – luzer. In pesniki so bili in so še vedno v nekakšni splošni zavesti označeni za luzerje. (Danes se je tej oznaki pridružila še oznaka prisesanca. Vampirja, ki parazitira na davkoplačevalskem denarju.)
In kako se mi pri petinpetdesetih letih »dogaja« Prešeren? Zagotovo se je v procesu branja in raziskovanja, ki pa sta oba povezana s procesom staranja, moj odnos do njega, do ničelne točke, do prvega oznanjevalca diktature laškega enajsterca, če se malo pošalim in temu tako rečem, spremenil – ali pa se spreminja. Je drugačen, kot je bil včasih. Ob prvih srečanjih. Ki so bila seveda drugačna srečanja.
Bil sem na krepkih obrokih Prešerna. V meni je cela mreža njegovih verzov in pesmi, za katere sploh nisem vedel, da so tam, in seveda nisem slutil, da je mreža tako prostorna in tako raztegljiva. V Prešerna me je »uvedel« oče. Oče, ki ga nikoli nisem videl s knjigo v roki. Oče, ki mi je s prizvokom dramatičnosti v glasu občasno deklamiral »Pod oknom« (samo prvo kitico). Kot odrasel človek pa sem ponotranjil linijo, ki se vleče in poteka nekako takole: »Kam?« (najboljša, ko jo zapoje Tomaž Pengov) – »O vrba« (najbolj smešna, ko jo Ivan Volarič – Feo prevede v nemščino) – »Memento mori« – kakšna »Gazela« – »Uvod h Krstu pri Savici« (kot otrok sem ga deklamiral z isto strastjo in gorečnostjo kot Gregorčičevo »Soči«) – »Kar je, beži« (Prešernov izlet v metafiziko).
Pesem, s katero se lahko danes, v tem hipu, na srednje mračen marčevski dan, po znameniti analogiji Juana Ramóna Jiméneza, ki pravi, da »imajo pesmi svojo uro, svoj dan in svoj vek«, najbolj identificiram, je čisto obče mesto – lajna: »O Vrba«.
O Vrba, srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
da b’ uka žeja me iz tvojga sveta
speljala ne bila, goljfiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup preobrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta
ne bil viharjev notranjih b’ igrača!
Zvesto srce in delovno ročico
za doto, ki je nima miljonarka.
bi bil dobil z izvoljeno devico;
mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed varoval – svet Marka.
Sonet. Pravila. Prilagoditev oblike pesniku, ne pesnika obliki. Shema je splošno znana in je dokazovala gibkost jezika in jo tudi dokazala. Slovenskega jezika. Seveda pa imam očitke in zamere. Bolezen. Če se temu lahko tako reče. Recimo srce kot obče mesto in z njim vsa simbolika, ki jo srce nosi s sabo. Mogoče je šlo v tistem času za visoko konvencijo, ki ni nikogar motila, a danes učinkuje skoraj kot kič. Potem je tu tisto, kar pri Prešernu najbolj cenim: zdrava pamet in ozemljenost. Pa preoblečena uporaba svetopisemskega motiva; kača in izgon iz raja. Predvsem pa mi je na vsebinski ravni jasna ta teritorialna izkoreninjenost, ko ni več nikjer doma, izkoreninjenost, ki je hkrati tudi iztrganost iz življenja, in precej jasno mi je tudi tisto spraševanje o tem, kaj bi se zgodilo, če ne bi naredil tega in bi naredil nekaj drugega. V našem primeru, če ne bi odšel, ampak bi ostal. Je važna ambicija ali sreča? Iti v svet ali ostati doma? Poražen si lahko tu ali pa tudi tam. In kamorkoli greš, vzameš sebe s sabo. Si ne ubežiš. A pesnik mora ohranjati iluzijo. Kajti ob temnih urah je ta iluzija prepotrebna in mora obstajati, pa čeprav se veže na nekaj, kar je zgolj v ugibanju in kar bo za vedno ostalo v ugibanju, pa vendar lahko postane obljuba sreče; ki je hkrati ozemljenost in tudi izpolnjenost, je tisto, za kar si poezija v svojem jedru neprestano prizadeva in kar išče, to pa je nekakšna metafizična celovitost. Po tej celovitosti naj bi seveda stremel tudi človek.
Zgornja linija Prešernovih pesmi, ki sem jo omenil, je ponotranjena. Toda nekatera vprašanja v zvezi z doktorjem še vedno ostajajo odprta, glasijo pa se: »In kje je na mojem privatnem zemljevidu slovenske poezije zares Prešeren? Kje je temeljni kamen? Tisti, ki se mu vedno doda etiketa največji, ne da bi se sploh pomislilo, da bi jo lahko nosil kdo drug? Je tudi v drugih kulturah tako? Ali ničelna točka, prva realizacija, ki sega po popolnosti, avtomatično pomeni tudi najvišji doseg? So inovatorji, tole je zdaj velika poenostavitev, vedno pomembnejši in že s tem, da so inovatorji, naseljujejo višja področja Parnasa od tistih, ki pridejo za njimi, ki pridejo, da bi krepili razvoj, če razvoj v umetnosti sploh obstaja? Je Homer avtomatično največji grški pesnik? Dante italijanski? Mickiewicz poljski? Shakespeare angleški? Goethe nemški? Puškin ruski? Whitman ameriški?«
In odgovori. Ali pa mogoče nadaljnji sklop ugibanj: Prešeren je svojevrsten fenomen. Je tam, v mojem duhu in v mojem umu, toda kot da ga sploh ni. Kljub nevidni mreži, ki jo nosim v sebi in v katero so ujeti njegovi verzi in njegove pesmi. Do domače poezije, natančneje, do domačih pesnikov, še natančneje, do nekaterih pesmi nekaterih domačih pesnikov, imam odnos, ki bi ga lahko imenoval – aktiven. Dialoški. Pa ni važno, ali gre za besno nasprotovanje ali umirjeno prikimavanje. Priznavanje sorodnosti.
Moj odnos do Prešerna pa ni bil nikoli takšen. Mogoče bo kdaj takšen. Bil je pasiven. In je ostal nekako pasiven. Prešeren je zasidran v moji zavesti kot silhueta, ki stoji na neki poldistanci in je zaradi samoumevnosti, zaradi veličine, ki ji je bila vedno avtomatično pripisana, nisem nikoli zares opazil. Bila je pač tam. Kakor drevo ali velika skala sredi polja. In nekako se mi dozdeva, da moj primer ni osamljen primer. Da nas je več. Seveda pod pogojem, da se v čisto določenih trenutkih naših življenj zavemo, da je v nas nekakšna nevidna mreža, v katero so se pred davnim časom, skupaj s kopico nepotrebne navlake, ujele tudi neke svetleče tvorbe človeškega duha, ki se imenujejo verzi in pesmi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
