Franz K. z nožem globoko v srcu še živi

Z nožem, zasajenim globoko v srce in tam dvakrat obrnjenim, ugašajočih oči v zapuščenem kamnolomu vidi samo še, kako ga krvnika gledata umirati. »Kakor pes,« je rekel, bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.

Sloviti konec njegovega romana Proces za Kafko k sreči ne velja. Ne sramota, preživela ga je slava. Danes, 3. junija, mineva okroglo stoletje od njegove smrti.

»Kjer se ljudje spreminjajo v žuželke«

V Pragi živeči in nemško pišoči Jud ni bil mračen, kakor utegne biti prepričan, kdor le površno pomni kaj malega o njegovem delu. Ne, bil je očarljiv in duhovit, ostrega uma, neizprosno samokritičen, pozoren poslušalec in opazovalec, vegetarijanec in abstinent, večni zaročenec … Vneto je telovadil, tudi pozimi spal pri odprtem oknu, pusto delo v zavarovalnici – ki je vsekakor oblikovalo tako njegov pogled na svet kakor literaturo – pa je strogo ločeval od pisanja umetnosti. Marsikaj od tega pokaže tudi avstrijsko-nemška televizijska nadaljevanka Kafka, ki jo te dni spremljamo na slovenski nacionalki; pisatelja igra Joel Basman, režijo je podpisal David Schalko, scenarij – v katerem živahno prepleta pisateljevo življenje in njegovo delo – pa je prispeval tudi slovenskim bralcem dobro znani pisatelj Daniel Kehlmann, v prevodu imamo njegove romane Jaz in Kaminski, Izmera sveta in Slava: roman v devetih zgodbah.

Tako v nadaljevanki kakor v Kafkovem življenju ima eno ključnih vlog avtoritarni oče, ki mu pisatelj, obtežen z večnim občutkom krivde in s pomanjkanjem samozavesti, v razvpitem in nikoli odposlanem Pismu očetu podrobno pojasnjuje, zakaj se ga boji: ker je mogočen in uspešen, ker je otroke vzgajal z ironijo, jih poniževal, zaznamoval za vse življenje, sina resda »samo« enkrat udaril, a mu zato neštetokrat grozil, kar je še huje: »Bilo je, kakor da bi čakal, da me obesijo. Če te zares obesijo, si mrtev in je vsega konec. Če pa si priča vsem pripravam za obešanje in šele v trenutku, ko že imaš zanko okrog vratu, izveš, da so Te pomilostili, lahko potem vse življenje trpiš posledice.«

Franz Kafka, 3. julija 1883 rojen v Pragi, v dvonadstropni hiši, ki ne stoji več, zna s preprostim, okleščenim, na prvi pogled suhoparnim slogom ter z nenavadnimi, skrivnostnimi, pogosto temačnimi, nemalokrat bizarnimi podobami in zgodbami, polnimi namigov, medbesedilnih navezav in črnega humorja, seči globoko. Tudi – in morda zlasti – v mladega človeka. Ni nas malo, ki nas je očaral, osupnil, zasvojil v srednješolskih letih. Pa na voljo nismo imeli bohotnega svežnja vse njegove kratke proze, kakršen je pravkar izšel pri Beletrini in ki ga je minulo sredo v Modri sobi na Filozofski fakulteti v Ljubljani pospremil simpozij Kafka za vse čase. Da pisatelj, ki te zadene zgodaj, ostane s tabo in v tebi vse življenje, se je izkazalo že med uvodnimi pozdravi, vse prej kot formalno protokolarnimi.

»Iz svoje mladosti se spomnim, s kakšnim zanimanjem in zanosom smo brali Proces in Grad in Ameriko … in kako težko je bilo dobiti nove izdaje Kafke,« je zbrane nagovorila dekanja prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar. In že takoj imenovala ključni knjigi: zbirko novel in črtic Splet norosti in bolečine, ki je leta 1961 izšla v prevodu Herberta Grüna in s spremno besedo Bratka Krefta, leta 1985 pa si je kakor mnogi hitro priskrbela še Babilonski rov, prav tako v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izdan v prevodu Lada Kralja in Jožeta Udoviča, s spremno besedo Tineta Hribarja, ki je poskrbel tudi za izbor. »S Kafko so se nam odpirali novi svetovi, tudi notranji, kjer stvari oživijo in se ljudje spreminjajo v žuželke,« je prikimala dekanja, ki si želi, da bi Kafko brali tudi mladi tukaj in zdaj: »Naj izvejo, da preobrazba ni nujno le digitalna. In da je Gregor Samsa še vedno med nami. Vsi smo Gregor Samsa.«

Kakor kaže, mladi še segajo po Kafki, ga iščejo, je nadaljeval Aleš Šteger, programski direktor Beletrine. Spomnil je na velik in odmeven založniški podvig. Pri Beletrini je v letih 2008–2012 izšel izbor Kafkovih del v enajstih knjigah: dnevniški zapisi v prevodu Toma Virka, pisateljeva ljubezenska pisma Felice Bauer in Mileni Jesenski v prevodih Amalije Maček in Anje Naglič, ponatis romana Amerika v prevodu Janeza Gradišnika … in kot osrednje seveda novele, črtice in drugi krajši prozni zapisi, ki jih je prevedel Štefan Vevar in ki se zdaj prvič bratijo znotraj enih samih platnic, na tisoč straneh Zbrane kratke proze. Po bogati knjigi zdaj lahko sežejo vsi, ki so minula leta klicali na založbo in spraševali po že razprodanih enajstih zvezkih izbranega dela. »Še zdaj včasih zvonijo telefoni, ljudje sprašujejo, ali je še kje mogoče dobiti to … V našem telefonskem studiu pravijo, da pot do Kafke iščejo predvsem mladi,« je svetlo sklenil Šteger. »Kafka je postal tudi popkulturni fenomen. Pred petnajstimi leti smo ob izdajanju knjig dali natisniti tudi majčke s Kafkovo mislijo, da je knjiga ‘sekira za zamrznjeno morje v nas’.«

»Naš dnevni svet v postoterjeni jakosti in važnosti, da se nas polašča groza«

Prvo knjigo Kafkovih črtic in novel smo dobili leta 1961, a pisatelja so nekateri pri nas poznali že precej prej, pravzaprav kar zgodaj, je povedal prof. dr. Tone Smolej, predstojnik oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, ki je simpozij pripravil s programsko skupino Literarnoprimerjalne in literarnoteoretske raziskave v sodelovanju z Beletrino. Smolej je segel vse do leta 1931, ko je Miran Jarc v katoliškem Domu in svetu objavil članek, preprosto naslovljen Franz Kafka. V njem je omenil, da Kafko nekateri prištevajo k ekspresionistom, ter opozoril: »Toliko je ekspresionist, kolikor je vendar vsa umetnost ekspresionistična – izrazna v tem pomenu, da je izraz odgovor človeka, ki čuti vezanost (re-ligia) med seboj in višjim v kozmosu, odgovor človekov na vsiljeno mu zagonetno zapoved od vekomaj.« Jarc več vrstic nameni Gradu in Procesu, omeni roman Amerika, krajše pripovedi Gradba kitajskega zidu, K vprašanju zakonov, Mestni grb, Most, Raziskavanja nekega psa … »V Kafkovih povestih ne srečavamo kakih izmišljenih pokrajin, dantejevskih rovov, tudi nas ne presenečajo okultne prikazni, ki jih poznamo v delih Meyrinkov, Poejev, Hoffmanov, nego naš dnevni svet v postoterjeni jakosti in važnosti, da se nas polašča groza pred njim. Svet zaprašenih, temačnih uradov, pisaren in čakalnic, kjer vladajo neizprosni, zagonetno molčeči ali pa varljivo zgovorni, zlohotni uradniki vseh vrst, načelniki, pisarji, odvetniki, sluge, vratarji. Vsi brezosebni, slepi v službi nevidnega poglavarja.«

Jarc je tovrstni svet dobro poznal, absolvent romanistike, ki študija ni dokončal, se je namreč zaposlil kot bančni uradnik, svoj spis o Kafki pa je sklenil s spoznanjem: »Kljub fragmentarnosti Kafkove literarne zapuščine in kljub prezgodnji smrti tega velikega tvorca (pa saj je slednjič smrt prav tako že davno določen zaključek, ki spada k delu slehernega človeka), stoji Kafka vendarle med tistimi redkimi pesniki, ki so odkrili nov svet in našli za svojo izpoved nov izraz.«

Res, Kafka je poseben, zelo poseben, so soglašali že ob uvodnih akordih simpozija. »Vsak zares velik pisatelj, vsaka zares velika pisateljica je nekaj posebnega. Je, kot tudi radi rečemo, razred zase. Toda tudi med temi posebneži se najdejo taki, ki so celo v taki druščini nekaj posebnega,« je uvodoma ugotavljal prof. dr. Tomo Virk. In se vprašal, v čem je izjemna posebnost Kafke, ki ga z občudovanjem in spoštovanjem berejo stari in mladi, literarno izobraženi in le občasni bralci, kaj v njegovem delu je tako privlačnega in izzivalnega, da ga tako zelo občudujejo drugi pisateljski posebneži, Borges, García Márquez, Nabokov, pa tudi najuglednejši teoretiki in filozofi: Benjamin, Deleuze in Guattari, Derrida, Agamben, Hribar, Žižek … »Na površni prvi pogled pravzaprav nič. Kafkov jezik ni videti posebej bogat, prej asketski. Tudi njegovi zapleti so daleč od kompleksnosti zapletov kakega Dostojevskega ali George Eliot. Presenetljivo veliko jih je, tako se vsaj zdi, celo delanih po isti shemi, na primer tako kot ruske pravljice v znani Proppovi analizi. Recimo: Neki zemljemerec pride v neko vas, ker so mu v gradu, ki vlada tej vasi, naročili izmero – a naročila ne more izpolniti, saj do naročnika preprosto ne more priti. Ali: Moški z dežele želi do zakona, a pred vrati zakona oziroma postave stoji vratar, ki ga ne pusti naprej, tako da človek do zakona preprosto ne more priti. Ali: Bančni uslužbenec Josef K. je obtožen, a ne ve, česa. Prizadeva si za vpogled v obtožnico, na vse načine poskuša od sodišča dobiti podatke, a do obtožnice preprosto ne more priti. Ali: Cesar podložniku s smrtne postelje po slu pošlje poročilo, a zaradi neskončnega množenja ovir sporočilo do naslovnika preprosto ne more priti.«

Preprostost je zgolj navidezna, tovrstne pripovedi so prav zaradi skoposti in shematičnosti pomensko neizčrpne in univerzalne, poudarja Virk. »Prej shematizirano in za Kafko značilno sižejsko jedro romanov Grad in Proces ter parabol Pred zakonom in Cesarsko sporočilo je popolnoma ustrezno in brez nasilja mogoče razlagati z različnimi interpretativnimi ključi: kažejo lahko človekovo nemoč pred presegajočo ga usodo; kažejo lahko nedostopne globine našega nezavednega; kažejo lahko na nedosegljivost prvotnega jezika, polnega, od poimenovanih reči še neodcepljenega jezika Boga, o katerem govori Benjamin, ko razpreda o nalogi prevajalca; kažejo lahko odsotnost skritega, nedosegljivega Boga; kažejo lahko nemoč v svet vržene eksistence, da bi v tem svetu in svoji vrženosti vanj našla kak smisel; kažejo lahko transcendenco lacanovskega Zakona; kažejo lahko človekovo izročenost na milost in nemilost birokratskemu aparatu, ki je vsemogočen in zaradi svoje brezosebne anonimnosti prav tako nedosegljiv in na sprevržen način transcendenten; za današnjega razlagalca pa utegnejo kazati – morda le s prav rahlim pogledom v prihodnost – tudi nemoč pred drugačnim, bolj dobesednim aparatom umetne inteligence, ki s svojega nedostopnega poveljniškega mesta po svoji nepredvidljivi logiki uravnava bitje in žitje človeških kreatur.«

Ta literatura je zavezana težnji po absolutnem, po presežnem, po absolutno drugem in drugačnem, zato pa nedosegljivem in tudi neizgovorljivem, še ugotavlja Virk. Največja literatura tega, o čemer pravzaprav govori, nikoli ne izreče, ne izgovori, temveč kaže: »S čarobno sugestivnostjo svoje na videz preproste besede Kafka doseže, da se nam to nedosegljivo prikaže, manifestira. Kafkova proza je tako ravno kot največja umetnost svojevrstna epifanija tega, kar presega čase. To pa potem ni več samo Kafka za vse čase. To je brezčasni Kafka.«

»Broda, ki je pozabi iztrgal Kafko, je zadela pozaba«

Pa je bil svet stoletje tega res na robu brezna, v katero bi skorajda zgrmel brezčasni Kafka, vanj celo skočil po svoji volji?! Štiridesetletni tuberkulozni bolnik je namreč med umiranjem v sanatoriju v Klosterneuburgu pri Dunaju prijatelju Maxu Brodu naročil, naj njegove rokopise sežge. Pa je mislil resno, se je vprašal prof. dr. Vid Snoj: »Kafka je za življenja objavil zelo malo, noveli Sodba in Preobrazba ter nekaj zgodb, nekatere tudi knjižno. Toda to bi bilo zagotovo premalo za svetovno slavo. Kafkovo ime ne bi prišlo v prislov. Kadar bi se kdo ob kakem brezdušnem administratorju zakona znašel kriv pred zakonom brez umljivega razloga, kakor v mori, ne bi rekel, to je kafkovsko.«

Max Brod (1884–1968), v času svoje in Kafkove mladosti občudovan kot čudežni otrok, najuspešnejši judovskonemški pisec iz Prage v svoji generaciji, ne slovi po svojih dvajsetih romanih, temveč zlasti po Kafkovi biografiji iz leta 1937, predlani smo jo v Virkovem prevodu dobili pri LUD Literatura. »Posmrtna slava je doletela Kafko po Brodovi zaslugi,« poudarja Snoj. »Broda, ki je pozabi iztrgal Kafko, je zadela pozaba. Pomnjen je le še zaradi Kafke, ki za življenja kot pisec ni imel imena in je njegovo pisanje cenila zgolj peščica. Kafka je postal največje delo Brodovega življenja.«

Marca 1939 je Brod prijateljevo zapuščino še drugič rešil pred ognjenimi zublji. Z angleškim vizumom za Palestino in s kovčkom, polnim Kafkovih rokopisov, je sedel na zadnji vlak iz Prage, tik preden je mesto zasedla nemška vojska. Brod in Felix Weltch, takisto Kafkov prijatelj, sta skupaj z ženama med zadnjimi prečkala mejo. Iz Konstance ob Črnem morju so z ladjo krenili proti Tel Avivu. Tam je Brod zagnano nadaljeval svoje poslanstvo, urejal Kafkova besedila in upravičil sloves »največjega postumnega urednika 20. stoletja«, kakor ga imenuje Benjamin Balint, pisec knjige Kafkov zadnji proces, posvečene živahni štoriji o Kafkovi zapuščini v Izraelu, ki jo je povzel tudi Snoj. Opozoril je, da je Brod ločeval med rokopisi v svoji posesti in tistimi, ki so bili njegova last; med slednjimi so bili rokopis Procesa in še nekaj drugih, ki mu jih je podaril Kafka sam, ter seveda pisma, ki mu jih je poslal prijatelj. Z rokopisi se nikoli ni skušal materialno okoristiti. Vso Kafkovo zapuščino je kmalu po prihodu v Palestino zaradi negotovih razmer deponiral v sefu Schockenove založbe v Jeruzalemu: »Edini ključ naj bi imel on sam, vendar je zviti založnik, preden mu ga je izročil, naredil duplikat. Ker je Palestina iz angleškega protektorata po drugi svetovni vojni postala država Izrael in ker je bila ta država, tudi ko je orožje mirovalo, v vojnem stanju, v katerem je bil ves čas na vidiku izbruh nove vojne in z njim uničenje, je Schocken sredi petdesetih let dal znaten del Kafkove zapuščine preseliti v bančni trezor v Zürichu. Potem ko je izdajateljske pravice za nemško izdajo Kafke prodal založbi Fischer, je ob soglasju Kafkovih dedičev približno dve tretjini rokopisov iz švicarskega trezorja dobila Bodleiana v Oxfordu. To so bili rokopisi, ki so bili prej le v Brodovi posesti, ne pa tudi tisti, ki so bili njegova lastnina, in tisti, ki jih je imel pri sebi zaradi svojega uredniškega in razlagalskega dela. V Oxford jih je z osebnim avtomobilom odpeljal Malcolm Pasley, ki je pozneje sestavil mednarodni uredniški odbor in zagnal kritično izdajo Kafkovih del pri založbi Fischer v Nemčiji.«

Brod, po izobrazbi pravnik, si je vseskozi prizadeval, da bi Kafko ustrezno spravil v javnost, a je obenem sprožil privatizacijo dela njegove zapuščine. Kafkove rokopise v svoji lasti je z darilnima pismoma in oporokami zapustil tajnici in zaupnici Esther Hoffe. »Verjetno je v pričakovanju, da bo ravnala enako kot on, v volilu zapisal, naj njegova literarna zapuščina s Kafkovimi rokopisi vred po njeni smrti pripade kaki ustrezni javni ustanovi doma ali na tujem, če tega ne bi že prej uredila ona sama,« je vijugavo zgodbo nadaljeval Snoj. A volilo je izpodbijala Hebrejska univerzitetna knjižnica, prva na Brodovem seznamu javnih ustanov. Okrožno sodišče v Tel Avivu pa je leta 1974 pritrdilo Brodu in razsodilo v korist Esther Hoffe, češ da v času svojega življenja lahko ravna z Brodovo zapuščino in s Kafkovimi rokopisi kot s svojo lastnino. Leta 1988 je rokopis Procesa dala na dražbo pri Sothebyju v Londonu, za 900.000 funtov ga je kupil lastnik majhnega antikvariata na jugu Zvezne republike Nemčije, skrivaj povezan z resničnim kupcem, Nemškim literarnim arhivom v Marbachu.

Esther Hoffe, ki je umrla leta 2007, je Kafkove rokopise, ki jih ni prodala, z darilnim pismom podarila hčerama – neskladno z Brodovim volilom, a vsaj delno skladno z razsodbo sodišča, pripominja Snoj: »Poglavitno vprašanje je zato postalo, ali je Kafkove rokopise res dobila kot dar, s katerim bi lahko svobodno razpolagala oziroma ga podarila naprej, ali pa so ostali del Brodove zapuščine in bi morali skladno z njegovim volilom pripasti javni ustanovi.« Leta 2008 je sodišče razsodilo, da Kafkovi rokopisi iz Brodove zapuščine ne pripadajo Esther Hoffe oziroma njenima dedinjama. Po pritožbi hčera je zadevo leta 2012 obravnavalo družinsko sodišče v Tel Avivu in zavrnitev pritožbe zelo zanimivo argumentiralo: dar ni izvršen, če prejemniku ni bil izročen. In ker Esther Hoffe daru ni prejela, ni postal njena lastnina ali lastnina njenih hčera. Brod ji je resda nameraval podariti Kafkove rokopise, a so ostali v njegovi zapuščini, v trezorjih v Izraelu oziroma v Švici. »Razsodbena argumentacija je prava pravniška umetnija. Iz nje izhaja, da dar, ki ne pride do tistega, kateremu je bil namenjen, ni dar. Kot da bi bil obstoj daru odvisen od izpolnitve ali neizpolnitve darovalčevega namena,« je marsikomu v predavalnici nasmeh na obraz izvabil Snoj. Kakorkoli že, Kafkove rokopise je prejela Hebrejska univerzitetna knjižnica, in to zastonj, medtem ko je bil Nemški literarni arhiv zanje pripravljen drago plačati.

Morda o tem sploh ne bi pisali in brali, morda za Kafko danes sploh ne bi vedeli, če bi pisatelj za izvršiteljico svoje poslednje volje izbral mlado Doro Diamant, s katero je preživel svojega zadnjega pol leta življenja. Na njegovo prošnjo je zažgala nekaj rokopisov, bržkone bi tudi druge. Pa je vendarle izbral Maxa Broda, ki je prijatelju že leta 1921 odvrnil, da ne bo sežgal njegove zapuščine, nasprotno, Kafki je zmeraj znova iz rok trgal rokopise, jih objavljal, ga spodbujal k pisanju … Umirajoči pisatelj ni mislil resno, je vztrajal Brod in navrgel, da je že sam Kafka objavil nekaj svojih zgodb. Pa tudi sicer bi se Brod odločil, kakor se je, saj Kafkov opus premore »najčudovitejše zaklade«. Skratka, četudi bi izdal zvestobo prijatelju, bi v izdajstvu ohranil zvestobo njegovemu delu. Ob morebitnem tehtanju Kafka prijatelj versus Kafka pisec bi vedno zmagal slednji. Pisatelj. Umetnik.

»Proces proti junaku tradicionalnega romana«

Kafka se vsakič znova izmakne sleherni interpretaciji, ki »bi hotela priti do konca, ki bi hotela biti tista prava in pravilna in dokončna«, prav tako se izmakne tudi poskusom literarnozgodovinske umestitve v ta ali tisti tok ali smer, je nadaljevala prof. dr. Vanesa Matajc. Kafkova besedila so uvrščali v modernizem, v ekspresionizem, v eksistencializem, celo v magični realizem … Vsi ti poskusi resda osvetljujejo pisateljevo delo, a vsakič znova obstanejo »pred vrati«, ne da bi lahko prestopili prag, je z znano kafkovsko prispodobo povzela Vanesa Matajc. In kot odličen primerek ubeseditve tega spoznanja navedla svežo spremno besedo k Zbrani kratki prozi, v kateri pisateljica in urednica na Beletrini Tina Vrščaj »perfektno literarno-esejsko uprizori literarnozgodovinsko nemogočo trdno opredeljivost Kafkovega opusa«.

Zanimivo, spremna beseda ni napisana v pretekliku, kakor bi pričakovali stoletje po pisateljevi smrti, marveč predvsem v prihodnjiku – Tina Vrščaj premišljuje, kaj vse bo moral storiti, kdor se bo lotil »temeljite študije o Kafki«, kako bo moral pregledati nešteto že objavljenih študij … »Zbrati bo treba spoznanja vseh učenjakinj in strokovnjakov, profesoric pa tudi študentov, ki so kdaj pisali o njem. Kajti tudi med študentsko mislijo se najde kdaj kak izvrsten preblisk. Stotine strani pregledaš, preden ga najdeš. Ko pa ga najdeš, ga ne smeš zanemariti in trud se je izplačal.« Zatem bo treba vnovič »doživeto prebrati« vse pisatelje in pisateljice, na katere je vplival Kafka … in tako v neskončnost. Kako se izteče tale obsesivno vestni načrt, tule ne bomo razkrivali, bi pokvarili bralni užitek. No, navrzimo le, da vse skupaj prej ali slej v roke dobi pisarniški uradnik. Itak.

Med tistimi ključnimi študijami, ki jih bo na tej trnovi poti treba spet preučiti, je seveda tudi legendarna slovenska: Kafkove romane Amerika, Proces in Grad je v obsežni spremni besedi k izdaji slednjega v epohalni zbirki Sto romanov leta 1967 interpretiral prof. dr. Dušan Pirjevec, jih vpel v zgodovino evropskega romana. Med drugim je dognal, da je Proces »pravzaprav proces proti junaku tradicionalnega romana, proti človeku kot svobodnemu subjektu spreminjevalske akcije«. Prav ta subjekt je spoznan za krivega in usmrčen, kakor je na koncu Kafkovega Procesa glavni »junak« Josef K. »Poginil je kot pes in sam se je tega zavedal,« piše Pirjevec, »medtem ko je junak tradicionalnega romana umiral, če že ne kot junak, pa vsaj kot tragično bitje. Tradicionalni junak je bil ponos sveta, Josef K. pa je njegova sramota.«

Vanesa Matajc se je pomudila še pri nekaj natančnih bralcih Kafke, zlasti pri zraven sedečem Virku, ki je leta 1998 v spremni besedi k ponatisu romana Proces v zbirki Veliki večni romani pri Mladinski knjigi posebno pozornost posvetil sloviti paraboli Pred zakonom. Kafka jo je vtkal v roman Proces, tam o njej razpravljata Josef K. in duhovnik … in pokaže se, ugotavlja Virk, odsotnost edine, obče veljavne, objektivne resnice.

Predlani smo pri LUD Literatura v prevodu Jerneja Županiča dobili tudi monografijo Trije sinovi: Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda, v kateri Daniel L. Medin poudarja odtujenost, ki sije iz Kafkovega pisanja, »nič, sanje, lebdenje«, spoznanje, da »trdna tla ne manjkajo samo zunaj, temveč tudi znotraj«, kjer zevajo »brezna jaza«. Kafkov vpliv je močen in zelo razvejan, Vanesa Matajc ga je preletela vse do pisateljev in pisateljic naše dobe, do Harukija Murakamija z romanom Kafka na obali in zlasti turškega nobelovca Orhana Pamuka z »eksplicitno medbesedilnim« romanom Sneg. In sklenila z orisom hipotetične možnosti, da v Kafkovih romanih razberemo postopek podobesedenja, literalizacije nekaterih zanj značilnih tropov – kar je sicer pogost postopek v poznejšem magičnem realizmu. Postopek uprostorjenja v potujeni realnosti, po kateri se giblje junak, »nam vliva občutek, da se gibljemo po fantastičnem svetu«. A ne gibljemo se naprej, k dokončnemu spoznanju … Ne, praga ne prestopimo, nikoli in nikdar.

»Potomci vidijo posameznika bolj pravično od sodobnikov«

»Kafka je res posebnež, zagonetnež, čudak, tiha voda med literati,« je krog na simpoziju sklenil dr. Štefan Vevar, eden naših najpomembnejših in najizvrstnejših prevajalcev iz nemščine, tudi avtor dragocene monografije Vrvohodska umetnost prevajanja (Cankarjeva založba, 2013). V pogovoru s prof. dr. Martino Ožbot Currie z oddelka za romanske jezike in književnosti je odprl okno v Kafkovo »klinično diagnostiko«, v okleščen, asketski jezik: »Stavki so zelo preprosti, skoraj šolsko pravilni. Ampak ta proza je posejana z nevralgičnimi pomenskimi vozli, ki bralce skrivnostno vežejo nase, ki so neke sorte žarišča identifikacije. Prav zaradi napetosti med obojim je Kafka tako močen, tako subtilno privlačen.«

Vseh teh odtenkov se mora prevajalec zavedati, jih upoštevati, zatem pa poskrbeti, da prevod ne zveni kot »zgolj prevod«, temveč kot polnokrvna literatura, poudarja Vevar. V spremnem zapisu k Zbrani kratki prozi bralcu približa, kako se njegovi prevodi Kafkovih krajših proznih del razlikujejo od starejših, za katere sta poskrbela Herbert Grün in Lado Kralj; s pomočjo primerjav Vevar ilustrira različne prevajalske poetike, ki z različnim odnosom do hierarhije prevodnih zahtev pripeljejo do zelo različnih, legitimnih prevodnih izidov. Naj pove kar prevajalec sam, prisluhnite mu:

Na koncu – ki to seveda ni, kajti pri Kafki o koncu ne moremo govoriti – no, ob stoti obletnici njegove smrti samo še prepišimo, kar si je pisatelj leta 1920 zabeležil v svoj zvežčič: »Potomci vidijo posameznika bolj pravično od sodobnikov. Vzrok je v tem, da je mrtev. Človek razvije svoje lastnosti šele po smrti, šele takrat, ko je sam. Da je mrtev, je za posameznika kot sobotni večer za dimnikarja. S telesa si opere saje. Pokaže se, kdo je komu bolj škodil, sodobniki njemu ali on sodobnikom. V drugem primeru je bil velik človek.«