Prav kmalu, 3. junija, bo minilo okroglo stoletje od smrti enega najvznemirljivejših svetovnih pisateljev: Franz Kafka (1883–1924) se med nas vrača z zajetno izdajo, ki bo na približno tisoč straneh povezala vse njegove zgodbe in najrazličnejše krajše zapise, pri Beletrini izdane že v okviru pisateljevega izbranega dela v enajstih knjigah, nanizanih v letih 2008–2012. Tokratna izdaja prinaša še spremna zapisa prevajalca Štefana Vevarja in urednice Tine Vrščaj. Med mnogimi mojstrovinami seveda ne bo manjkala niti parabola Vor dem Gesetz, ki smo jo v prevodu Herberta Grüna spoznali kot Pred vrati postave. Med čakanjem na zajeten paket vam jo danes ponujamo v svežem Vevarjevem prevodu. Začutite, kako je čakati Pred zakonom:
Pred zakonom stoji vratar. K temu vratarju pride moški z dežele in ga prosi, naj ga pusti vstopiti. Toda vratar reče, da mu tega zdaj ne more dovoliti. Moški razmisli in nato vpraša, ali bo torej smel vstopiti pozneje. »Mogoče,« reče vratar, »zdaj pa ne gre.« Ker so vrata v zakon odprta kot zmeraj, vratar pa stopi na stran, se moški skloni, da bi skozi vrata videl v notranjost. Ko to opazi vratar, se posmeje in reče: »Če te že tako mika, pa vseeno poskusi priti noter, čeprav sem ti to prepovedal. Vendar si zapomni: mogočen sem. In samo najnižji sem med vsemi vratarji. V vsaki od dvoran, ki si sledijo po vrsti, stoji po eden in vsak je mogočnejši od prejšnjega. Že samo pogleda na tretjega med njimi denimo ne prenesem niti sam.« Takih težav se moški z dežele ni nadejal; zakon mora vendar biti zmeraj dostopen vsakomur, pomisli, a ko si potem natančneje ogleda vratarja v njegovem krznenem plašču, njegov veliki koničasti nos, dolgo in tanko črno tatarsko brado, se odloči, da bo vseeno raje počakal, dokler ne dobi dovoljenja, da sme vstopiti. Vratar mu da pručko in mu pokaže, naj se usede k steni ob vratih. Tam sedi dneve in leta. Velikokrat poskusi, da bi ga spustili noter, in utruja vratarja s svojimi željami. Vratar ga pogosteje malce zaslišuje, sprašuje ga po njegovi domovini in še po marsičem, vendar gre za rutinska vprašanja, kakršna postavljajo veliki gospodje, za konec pa mu zmeraj znova pove, da ga še ne more spustiti noter. Moški, ki se je bogato opremil za svojo pot, uporabi vse, tudi najdragocenejše, da bi vratarja podkupil. Ta sicer vse sprejme, a pri tem reče: »Vzel bom samo zato, da ne boš mislil, da nisi zares poskusil vsega.« Vsa ta dolga leta moški domala neprestano opazuje vratarja. Pri tem pozabi na druge vratarje, v tem prvem vidi zdaj edino oviro, da ne more stopiti v zakon. Preklinja nesrečno naključje, prva leta brezobzirno in na glas, pozneje, ko se postara, si le še mrmra v brk. Pootroči se, in ker po dolgoletnem preučevanju vratarja pozna tudi bolhe na njegovem krznenem ovratniku, prosi tudi bolhe, naj mu pomagajo in vratarja pregovorijo. Naposled mu opeša vid in ne ve, ali je zares temneje okoli njega ali ga samo slepijo oči. Zato pa zdaj v temi razloči sij, ki neugasljivo žarči iz notranjosti zakona. Potem ne živi več dolgo. Pred smrtjo se mu vse izkušnje dolgih let v glavi strnejo v vprašanje, ki ga vratarju doslej še ni postavil. Ker ne more več zravnati svojega odrevenelega telesa, mu pomigne, naj pride bliže. Vratar se mora globoko skloniti k njemu, kajti razlika v velikosti se je zelo spremenila moškemu v škodo. »Kaj pa bi zdaj še rad vedel?« vpraša vratar, »ti pa res ne poznaš mere.« »Vse vendar žeja po zakonu,« reče moški, »kako je mogoče, da v vseh teh letih razen mene nihče ni prosil za to, da bi ga spustili noter?« Vratar spozna, da je moški že na koncu, in da bi njegov opešani sluh še razbral, kaj govori, ga nahruli: »Tu ni mogel vstopiti nihče drug, ta vhod je bil določen samo zate. Zdaj grem in ga zaklenem.«
Prevedel Štefan Vevar
