Zabavno, kako so lahko nekatere knjige nenadoma, v čisto drugačnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah, znova povsem na mestu. Žal redkokdaj ha-ha zabavno – in tudi aktualnost Gladu Knuta Hamsuna (1859–1952) zbuja prej vse drugo kot smeh. Roman norveškega pisatelja, ki je bil z izvirnim naslovom Slut izdan leta 1890 (in prvič preveden v slovenščino že leta 1925, poslovenil ga je Fran Albreht), je – tu se ni kaj vrteti okrog vrele kaše – na trenutke skorajda mučno branje. Neimenovani prvoosebni pripovedovalec skuša v izdihljajih 19. stoletja v Kristianiji, današnjem Oslu, preživeti s pisanjem, zaradi česar tolče preklemansko revščino. Na začetku je težava predvsem v tem, da mu njegovo pisanje bodisi zavračajo bodisi je drastično podplačano, a vse težje razmere mu začnejo sploh onemogočati delo – ne more se zbrati, misli mu bezljajo, postaja paranoičen, blodi in blede, potem nima niti za svinčnik, nima za svečo, zebe ga …, predvsem pa ga muči stalno prazni želodec. Kot zapiše Janez Pipan v izčrpni spremni besedi (ki je odlična, le kakšni literarnovedni termini niso ravno najbolj ustrezno rabljeni); lakota v romanu »ni samo stanje telesa, socialna okoliščina ali položaj eksistence […], temveč tudi fenomen, ki ga pripovedovalec analitično opazuje, anatomsko raziskuje in ironično komentira na svojem lastnem primeru (telesu)«. Opisi, kako ga lakota votli oziroma prazni, spreminja v le še lupino človeka, ne le fizično, ampak tudi psihično, družbeno in eksistencialno, so detajlirani, doživeti in milo rečeno pretresljivi. Človeško in literarno. Posebno, ko po prvih dveh delih že ugotovimo, da se bodo stvari ciklično ponavljale: da se bodo vedno bolj začasni trenutki odrešitve kmalu sesuli v cestni prah, samo krogi se bodo vedno bolj ožili, bolj kot bo protagonist vrtal proti dnu; potem postane branje še toliko težje, napito z občutkom neizbežnega.
Skratka, ta hoja po robu preživetja, ko se je treba boriti ne le proti zunanjim okoliščinam, temveč tudi sam s sabo; to je današnja prekerščina. Ko opravljaš že itak zahtevno delo, a moraš ogromno sil usmeriti najprej v to, da si sploh zmožen delati. Da se ob nizkih, nerednih in pregovorno zamujajočih honorarjih sploh zmoreš zbrati in misliti še na kaj drugega kot na to, kdaj bo kakšno nakazilo. In ko ta trud postaja vse bolj namenjen samemu sebi, ne več delo samo, ampak trud za delo: »Samo vztrajati je treba! In če je treba samo vztrajati, sem jaz pravi človek.« Če sam težko rečem, da bi bil ravno lačen, ker mi je z nekaj sreče in naključij vedno uspevalo ravno še nekako živeti iz rok v usta; pa si izredno težko predstavljam, kako preživijo nekateri moji kolegi. O tem gotovo ni lahko govoriti, danes nič lažje kot včasih. Pripovedovalec Gladu tako precejšno mero svoje energije zapravi za to, da bi druge prepričal, da ne potrebuje njihove pomoči, da je vse v redu; za divje fabuliranje, s katerim skuša prepričati tako sebe kot svojo okolico oziroma kar naključne meščane, s katerimi se zaplete v pogovor. V ozadju njegovega (prozornega) prikrivanja in laži ter izmišljevanja novih identitet je ves čas zavedanje tega, da je revščina nekaj nečloveškega, nekaj, kar človeka razlasti vseh človeških lastnosti. Tako je eden od najglobljih in najtrših padcev prizor, ko si pri mesarju izprosi kost »za psa«, v katero, skrit pred očmi, zagrize sam – v lakoti je degradiran na žival. (Pri tem mi na misel pridejo še vedno žive pripovedi o slovenskih gastarbajterjih, ki so si v Nemčiji kupovali pasje konzerve.)
Lakota pripovedovalca tako počasi preoblikuje iz modernega subjekta proti (ne)subjektu modernizma – ga desubjektivizira. Glad Knuta Hamsuna je namreč nekako na startni poziciji modernega oziroma kar modernističnega romana. V preteklosti so njegov status sicer nekoliko preveličali, saj lahko z nekaj zdrave distance že ugotovimo, da je bil proces oblikovanja modernizma dolgotrajen in večsmeren ter da ni šlo za noben nenaden in radikalen »prelom«, kot so to prikazovali raziskovalci, zlasti pod vplivom umetniških manifestov in drugih avtokanonizirajočih tekstov. Nekatera zbližanja s tokom zavesti in omenjeno strukturo modernističnega (ne)subjekta se sicer pojavijo, a ne veliko izraziteje kot pri nekaterih drugih avtorjih, ki jih imamo danes za protomoderniste. Hamsunova proza na določenih točkah spominja na našega Cankarja, posebno na začetku, ko je pripovedovalec še cel moralist in idealist, ki se čuti nekako vzvišenega nad revščino, v katero tone. Mimogrede, sam o Hamsunovih nacističnih afinitetah ne bom izgubljal besed, ker lahko o tem berete skoraj v sleherni recenziji romana, poleg tega je ta zgodba, za tiste, ki jih zanima, z vseh možnih vidikov razdelana v spremni besedi. Toda v tej vzvišenosti nad kolegi proletarci in revščino, v tem občutku samoumevne superiornosti in zgroženosti nad lastnimi okoliščinami in soljudmi ni težko post festum razbrati Hamsunovega političnega prepričanja – kot je v vsakem umetniku, ki se ima za neupravičeno nerazumljenega in po krivici spregledanega genija, vedno že cel kos fašista.
A pustimo torej to ob strani. Glad je predvsem roman atmosfere, s čimer ne mislim le na psihosomatska občutja, ki vam jih bo vzbudilo branje pripovedovalčeve bede in šavsajočega gladu. Pripovedovalec je flaneur in Kristianija, z vsemi svojimi ulicami, hišami, ovinki in meščani, je njegova druga koža. Človek bi skorajda pričakoval, da bo romanu na začetku priložen zemljevid – kot v sodobnih fantazijskih pustolovščinah. Kristianija deluje istočasno s svojo fizično prezenco in svojo fantomskostjo, kakor ga vidimo skozi pripovedovalčeve oči. Z Modrijanove založbe so se na Facebooku šalili, kako da bom med branjem neprestano lačen; a roman me je v enaki meri povsem prestavil na Norveško v zatonu 19. stoletja. Ko sem se predramil iz zamaknjenosti branja, sem pogosto potreboval nekaj sekund, da sem ugotovil, kako da zunaj ni snega, mraza in teme. Pa sem knjigo bral sredi poletja, v senci brajd na viseči mreži, ob hladnem pivu in v družbi vsaj ene mačke. In prvo sekundo ali dve sem si potem večkrat oddahnil, ker nič od tega ni bilo res. A tisto, kar je v tej knjigi res, je stvarnost, ki človeka čaka, ko poletni meseci izzvenijo in rezerve na računu skopnijo. Ko je treba spet na rob furat sizifa.
Knut Hamsun: Glad. Prevedla Marija Zlatnar Moe. Ljubljana: Modrijan, 2016. 224 strani, 17,90 €.
