Gaja Kos: »Branje nam odpira glave in duha, nas dela bolj človeške«

»Otrok, ki bere, pridobiva širši pogled in širino duha, razvija občutljivost do sveta okoli sebe, empatijo, skratka, branje ga lahko oblikuje v pozornega, radovednega in sočutnega posameznika,« pravi dr. Gaja Kos, nova predsednica Društva Bralna značka Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Literarna kritičarka, urednica, pisateljica in prevajalka se je širjenju branja v družbi posvetila že veliko pred začetkom predsedovanja društvu. Doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije na temo Slovenski mladinski problemski roman je ena vidnejših ustvarjalk in strokovnjakinj na področju mladinske in otroške književnosti. Obenem pri založbi Miš ureja izvirno slovensko leposlovje za otroke in mladino, pri LUD Literatura soureja zbirko prevodne kratke proze Stopinje, objavlja literarne kritike v Dialogih, Delovih Književnih listih, Literaturi, Sodobnosti ter na platformah AirBeletrina in www.literatura.si, za kar je leta 2010 prejela Stritarjevo nagrado.

S Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki se posveča sistematičnemu vrednotenju domače in tuje mladinske književnosti, kot zunanja strokovna sodelavka sodeluje pri pripravi Priročnikov za branje kakovostnih mladinskih knjig. Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov in nadzornega odbora Slovenske sekcije IBBY, redno pa objavlja tudi strokovne in znanstvene članke s področja mladinske književnosti. Knjige piše predvsem za otroke, kritike pa za odrasle, občasno tudi kaj prevede. Med njenimi najpopularnejšimi zbirkami so seveda Grdavši in Obisk, napisala je še knjige Migiji Migajo, Mišja zabava, Skokica in smeh, Mufek, sreča in pamet … in prejela znak zlata hruška, bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove s knjigo Nočni obisk, trikrat za nagrado desetnica, uvrstili so jo na seznam Belih vran …

Prvi sestanek upravnega odbora bralne značke z vami na čelu je že mimo – kakšna je zapuščina prejšnjega predsednika Marka Kravosa in kako se počutite v novi vlogi?

»Mislim, da je Bralna značka v dobri kondiciji, deluje po utečenih planih in se hkrati zazira v prihodnost in išče nove možnosti nagovarjanja bralcev in promoviranja branja. Seveda ob prevzemu te vloge čutim veliko odgovornost, a me hkrati pomirja dejstvo, da upravni in programski odbor Bralne značke sestavljajo izkušeni, modri ljudje, ki so tudi neusahljiv vir vedno novih idej. Tudi sama jih imam seveda nekaj, nekatere med njimi že počasi spravljamo v svet.«

Od kod je prišla zamisel za bralno značko in ali obstajajo podobne prakse v tujini?

»O dodatnem, obšolskem spodbujanju branja po češkem vzoru je v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja razmišljal profesor slovenščine Stanko Kotnik, podprl ga je pisatelj in ravnatelj osnovne šole na Prevaljah Leopold Suhodolčan. Ideja je v končni obliki zaživela v šolskem letu 1960/61.  Ker so bili to časi, ko so otroci radi zbirali značke, sta si tudi sama kot ‘nagrado’ zamislila značke – rodila se je Prežihova značka, pri kateri je tedaj sodelovalo nekaj koroških občin. Bila je predhodnica današnje Bralne značke. Bralna značka kot vseslovensko gibanje je v mednarodnem prostoru precejšen unikum; predstavitve delovanja Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS na konferencah in kongresih v tujini vselej požanje precej čudenja in navdušenja.«

Se izbor knjig spreminja od šole do šole? In do katere mere imajo pri tem besedo tudi otroci sami?

»Bralna značka poteka od šole do šole precej različno. Mentorjem ponudimo smernice. Kako jih udejanjajo v praksi, pa je dejansko zelo odvisno od posameznega mentorja. Tudi na tem mestu moram poudariti, da so prav oni steber Bralne značke in da smo jim izjemno hvaležni za povezovanje knjig in bralcev ter širjenje navdušenja nad knjigami in branjem med mladimi. Mentorjem in otrokom so na voljo različni seznami knjig, ki pa so vselej priporočilni; niso torej obvezni, so pa lahko v pomoč. Otroci seveda lahko izbirajo knjige po lastni želji.«

Ali pri izboru sledite literarnim trendom?

»Vodilo seznamov, ki jih je moč najti tudi na spletni strani Bralne značke, je predvsem kakovost, znotraj kakovostnega nabora pa zajemajo raznovrstna dela, po starostnih skupinah, temah, žanrih … Ne ustreza vsakemu bralcu vsaka knjiga, zato je prav, da vsak najde obliko in vsebino, ki mu leži in ga veseli. Na ta način ga bo ena knjiga vodila k drugi in otrok bo vse bolj postajal bralec, če bo vse po sreči, bralec za vse življenje, kar je tudi osnovno prizadevanje Bralne značke. A kot že rečeno – seznami so lahko v pomoč, nikakor pa niso zavezujoči.«

Ob tem bi se bilo morda pametno navezati na problematika šolskega kurikuluma. Seznami knjig, ki so predvidene v okviru književnosti za osnovne in srednje šole, skozi desetletja vztrajno sledijo rahlo zastarelim idejam »zahtevne« literature že za najmlajše, namesto da bi izbirali dosegljivo, otrokom zanimivo čtivo, ki jih bo navdušilo za književnost in jih sčasoma približalo tudi težjemu branju.

»Z vidika spodbujanja navduševanja nad branjem – seveda temeljni cilj pouka književnosti ni le to – bi si želela več vključevanja sodobnih mladinskih avtorjev oziroma sodobnih besedil, ki po mojem lahko učinkoviteje nagovorijo sodobnega otroka in ga navdušujejo za nadaljnje branje. Tudi pogled v kurikulum za srednje šole, kjer je sicer Bralna značka manj prisotna, pokaže, da za branje srednješolcev sploh ni predvidena mladinska literatura, pač pa le literatura za odrasle. Je že prav, da začnejo brati tudi to, a je škoda, da vsaj deloma sistemsko ne spodbujajo tudi branja denimo mladinskih romanov, ki so lahko vrhunski in so z izborom likov, tem in jezika prav posebej pisani na kožo mladostnikom. Ker vsi otroci žal ne pridejo v stik s knjigami v družinskem okolju, je izbor kakovostnih, a privlačnih knjig v vrtcu in pri šolskem pouku bistvenega pomena pri grajenju pozitivnega odnosa do knjig in branja.«

Mednarodna statistika pravi, da še nikoli ni bilo prodanih toliko knjig kot zdaj, v Sloveniji pa redno poslušamo, da branje upada. Kako se s tem soočate vi, predvsem kar zadeva bralne navade otrok, ki zaključujejo osnovno šolo?

»Kaže se nam, da pričnemo bralce ‘izgubljati’ že na prehodu iz petega v šesti razred, kar sovpada s prehodom iz razrednega na predmetni pouk. Morda je to deloma povezano z drugačno dinamiko izvajanja Bralne značke, morda z večjimi šolskimi in obšolskimi zahtevami, morda z dejstvom, da ima pri tej starosti vse več otrok svoje telefone … Sprašujete o bralcih, ki zaključujejo osnovno šolo – letos je bilo zlatih bralk in bralcev, to so tisti, ki so vseh devet let brali za Bralno značko, nekaj več kot 6000. Kolega je izračunal, da je bilo v zadnjem desetletju zlatih bralk in bralcev med 30 in 40 odstotkov devetošolcev. To niti ni slabo, a želeli bi si, da bi jih bilo še več. Če upoštevamo, da ob vstopu v osnovno šolo za Bralno značko bere večina (sicer se nam je med in po koroni nekoliko znižal tudi odstotek bralnoznačkarjev prvošolcev), je osip vendarle kar velik. Eden od izzivov Bralne značke je torej gotovo tudi to, kako bralce zadržati pri knjigah skozi celotno osnovno šolo, kako torej doseči, da jih v višjih razredih ne bi izgubili. Pri tem kot eno od možnosti vidim sistem starejših bralnoznačkarjev kot ‘gostujočih mentorjev’ mlajšim, s čimer bi lahko izkoristili vrstniški vpliv, pa sistem bolj sprotnega nagrajevanja …«

Ali otroci danes še razumejo figurativni jezik? Nedavna raziskava pismenosti študentov angleškega jezika je namreč pokazala, da manj kot pet odstotkov diplomantov razume besedilo Charlesa Dickensa, ki sloni na metaforah.

»Od učiteljev slovenščine slišim, da to do neke mere drži tudi za slovenske učence. Da manj poznajo pregovore, reke, ustaljene besedne zveze … Točno to pa je tisto, kar lahko usvojijo z branjem, tudi zato je še kako pomembno. Z uporabo vsega naštetega se ohranja širino, bogastvo in večplastnost jezika. Bralci, ki imajo bogat besedni zaklad, znajo tudi spretneje izražati lastna mnenja, ideje, želje … in lahko zato nenazadnje tudi bolje funkcionirajo v družini, družbi vrstnikov in v drugih skupinah. Dobro razviti bralna pismenost in pripovedna spretnost imata lahko veliko bolj daljnosežne posledice, kot se utegne kdo zavedati.«

Od nebralcev pogosto slišimo, da jim branje preprosto ni všeč. Kot trdite, to pomeni zgolj, da niso našli prave knjige. Kljub temu – ali ne bi soglašali, da je branje, četudi ljubiteljsko, miselno zahtevnejša naloga kot na primer gledanje serij, filmov ali pa drsanje po telefonu? Je mogoče, da je ljudem ob vseh ostalih aktivnostih branje preprosto prenaporno?

»Seveda, vsi raziskovalci branja se strinjajo, da je učenje branja naporno, to je dejstvo, a ko ga enkrat usvojimo, nam lahko prinese neslutene užitke. Če bomo otroku knjige priljubili že v predbralnem, predšolskem obdobju in mu zbudili radovednost ter željo po vedno novih zgodbah, bo verjetno tudi bolj motiviran za to, da se bo sam naučil brati. Sam proces učenja bo zanj verjetno manjša muka, vse, kar ga novega in razburljivega čaka med platnicami, pa odlično gonilo. Napora tako niti ne bo pretirano ozavestil. Verjetno bo kmalu občutil tudi, da je čisto nekaj drugega spremljati nekoga – živeti njegovo življenje – več dni kot pa samo uro ali dve. Da je prvo precej bolj intenzivno in razburljivo in zato tudi bolj privlačnejše … Skratka, verjamem, da bo za otroka, ki ima od malih nog rad knjige, učenje branja manjši napor. In branja kasneje kot spretnejši bralec sploh ne bo občutil kot naporno, kar pomeni, da avtomatsko odpade en izgovor proti branju in je verjetnost, da bo knjige povsem zamenjal za zaslone, vendarle manjša.«

Vidite bralno značko bolj kot dosežek ali motivacijo?

»Kot oboje. Ideja Bralne značke je, da motivira otroke za prostočasno branje – tistega, kar jih zanima, tistega, kar jim je všeč, tistega, kar jih kratkočasi, pa naj bodo to stripi, poučne knjige, debelejše ali tanjše knjige … Če ob branju dobijo motivacijo tudi za kako debato ali priporočilo prijateljem ali sošolcem, tem bolje. Branje je lahko samotno početje, lahko pa pripelje tudi do druženja, in ravno v tem je čar prostočasnega branja – bereš, kar ti je všeč, tam in takrat, ko ti ustreza, o prebranem lahko govoriš, lahko pa tudi ne. No, mentorji Bralne značke morajo ‘preveriti’, kaj je otrok prebral, a prav iz navedenih razlogov se sama zelo zavzemam za to, da mentor pri tem pride bralcu čim bolj naproti – če komu ni do pogovora, naj kaj malega napiše, če nekomu ni do pogovora v skupini, naj ima priložnost govoriti le z mentorjem … Po drugi strani je kontinuirano branje zanesljivo tudi dosežek.«

Pravite, da dober bralec pomeni razgledanega, kritičnega posameznika, sposobnega empatije in kritičnosti, pomanjkanje tega pa v sodobnem svetu predstavlja še posebej velik problem. Tudi raziskave kažejo, da bralne navade vplivajo na stanje duha v družbi, na to, ali smo kot družba empatični, inovativni, nenazadnje zadovoljni. V kateri meri prepoznava to naša država in kako se odziva?

»Ob slabih rezultatih raziskav o bralni pismenosti bi pričakovala odločno ukrepanje, recimo močne nacionalne kampanje, ki bi ozaveščale o pomenu družinskega branja, in podobno, kar denimo že počne Nacionalni mesec skupnega branja. V okviru tega bomo letos jeseni v partnerstvu z Bralnim društvom Slovenije, Andragoškim centrom Slovenije in Javno agencijo za knjigo RS lansirali pobudo 10-minutnega vsakodnevnega branja v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter po fakultetah. Želimo si, da bi to postala vseslovenska praksa, ki bi bila sistemsko podprta na način, da bi lahko našla smiselno časovno umestitev v šolskem dnevu. Želela bi si tudi, da bi država kontinuirano podpirala delovanje Bralne značke, institucije, ki si že skoraj 65 let nepretrgoma prizadeva za širjenje bralne kulture in za bralno pismenost, pri čemer pa je povsem odvisna od razpisov in sponzorskih sredstev.«

Poudarjate tudi, da je branje pomembno za razvoj kritičnega in analitičnega mišljenja, sposobnosti predvidevanja in kombinatornih sposobnosti, obenem pa krepi zmožnost koncentracije in sposobnost dolgotrajnejšega osredotočanja, kar je pomembno pri skoraj vsakem poklicu. Zakaj torej ostaja branje domena družboslovcev, statistika kaže celo, da predvsem žensk?

»Na to razen domnev ne znam ponuditi pametnega odgovora, lahko rečem le, da poznam veliko naravoslovcev, ki so redni, če že ne strastni bralci. Mogoče pa moramo optiko obrniti in predpostaviti, da so ravno zato, ker so (bili) bralci, sploh našli pravi poklic zase, bodisi v družboslovju, bodisi v naravoslovju, bodisi kje drugje, poklici in življenjske okoliščine pa jim zdaj pač dopuščajo različno količino časa za branje …«

Kako pomembna se vam zdi taktilnost knjige, njena fizičnost, in kakšno je vaše mnenje o zvočnicah?

»Zelo pomembna. Zame je knjiga tudi neke vrste predmet poželenja. Format, tekstura ovitka, zvok, ki nastane ob obratu strani, vonj po tiskarni, vse to knjigo dela – knjigo. Še posebej mi je pomembno, da knjigo lahko držim v roki, ko gre za slikanice, stripe ali ilustrirane knjige. Sama podobo čisto drugače raziskujem in občudujem na papirju kakor pa na zaslonu. Zvočnice pa pridejo prav ob posebnih priložnostih, ko denimo ne moremo brati, lahko pa bolj ali manj zbrano poslušamo. Dobro interpretirano besedilo v obliki kakovostno posnete zvočnice z ustrezno glasbo, zvočnimi učinki in drugim se mi zdi čisto zanimiv način za konzumiranje zgodb. Sicer ne more nadomestiti poglobljenega branja, a ponudi nekoliko drugačno izkušnjo.«

Na področju leposlovja delujete tako za otroke kot za odrasle, vendar je skupni imenovalec vašega raznolikega dela kljub vsemu otroška in mladinska književnost. Ob tem ste kot enega pomembnih kriterijev za ocenjevanje omenili izvirnost. Kaj slednja pomeni v svetu, kjer naj bi bilo vse že ustvarjeno?

»Ne bi se strinjala, da je bilo že vse ustvarjeno. Kljub bralski kilometrini me vedno znova kaj preseneti, včasih je to pristop, včasih koncept, včasih kaka kombinacija, včasih slog … Mislim, da literarno ustvarjanje, sploh pa kombinacija literarnega in likovnega ustvarjanja, omogoča neskončno igro in raziskovanje. In to cenim, pa četudi gre le za droben vnos svežine v vsakdanjo situacijo, ki nam je sicer še vedno domača, poznana, a prav zaradi avtorjevega premišljenega zasuka, drobne presežne ideje ali česa podobnega hkrati postane nova in zanimiva.«

Če se morda pomudiva pri kompleksnem vprašanju kakovosti: kaj je po vašem mnenju pomembno pri literaturi za otroke in mlade? Žirija Stritarjeve nagrade, ki ste jo prejeli leta 2010, je odločitev utemeljila z vašim širokim poznavanjem domače in tuje literature ter prepoznavanjem razlike »med stereotipi, ki jih premore ta literatura iz komercialnih razlogov, in avtentično lepoto otroške psihologije«. Kaj iščete v dobri literaturi?

»Če naštejem malo povprek: že omenjeno izvirnost, ki se ne kaže nujno na globalni ravni, ampak se lahko skriva v detajlih. Sveže, zanimive teme, pisanje, ki ima moč, da prevprašuje naše lastne poglede, prepričljive junake, odlično / ustrezno delujoč jezik, duhovitost, spretno kompozicijo in dramaturgijo, gibek prevod v primeru prevodne literature, dobro ilustracijo in dobro oblikovanje v primeru kartonk, slikanic, ilustriranih knjig in stripov …«

V svetu dekolonizacije, migracij, gibanj Me Too (Jaz tudi) in Black Lives Matter (Črna življenja štejejo), obenem pa porasta sovražnega govora in spolnega konservatizma ter ksenofobije ima literatura prav posebno mesto v oblikovanju posameznika ter njegovem vstopu v družbo, saj lahko otroci v njej najdejo odgovore, ki jim jih njihovi bližnji morda ne bi znali, ali pa hoteli, dati. Kako lahko to spodbuja bralna značka?

»Že zgolj s povezovanjem otrok s knjigami. Otrok, ki bere, pridobiva širši pogled in širino duha, razvija občutljivost do sveta okoli sebe, empatijo, skratka, branje ga lahko oblikuje v pozornega, radovednega in sočutnega posameznika. In tudi to drži, že nekatere slikanice se lotevajo precej kompleksnih tem in zahtevnih življenjskih preizkušenj ali okoliščin, kaj šele nekateri mladinski romani. Ob njih bralci lahko spoznavajo plati življenja, ki bi jim sicer ostale skrite ali prikrite, hote ali nehote, tako pa se jih zavejo, o njih premišljujejo, so morda bolj pozorni do dogajanja v svoji okolici, razmišljajo o svoji vlogi, o morebitnih rešitvah … Njihov pogled se torej širi, in ko realnost iz knjig vstopi v njihova življenja ali v njihovo bližino, jih morda manj preseneti, šokira in ohromi, k reševanju težav pa lahko pristopijo bolj agilno in konstruktivno. Morda je slišati naivno, a verjamem, da nas branje s tem, ko odpira glave in duha, dela bolj človeške.«

Poudarjate tudi pomen dobre ilustracije, kar sicer pri nas ne bi smel biti problem, glede na veliko izjemnih ilustratork in ilustratorjev. Ali je Mladinska knjiga še zmeraj edina slovenska založba, ki ima zaposlenega likovnega urednika?

»Drži. Vendar pa to ne pomeni, da druge založbe ne bi bile zmožne narediti kakovostne slikanice ali knjige, ki vsebuje tudi likovno vsebino. Res je, da imamo veliko vrhunskih, tudi v tujini opaženih in zaželenih ilustratorjev, kar je pokazala tudi razstava slovenske ilustracije, s katero se je Slovenija v času častnega gostovanja predstavila na knjižnem sejmu v Bologni, a fino je sodelovati tudi z mlajšimi in manj uveljavljenimi, ki jih je potrebno nekoliko bolj usmerjati. V resnici ne glede na staž in starost velja, da najboljše knjige nastanejo ob komunikaciji oziroma izmenjavi idej in mnenj med avtorjem, ilustratorjem, oblikovalcem in urednikom; če se ta zaveda, da mora iz vseh potegniti maksimum in pri tem uporabi nekaj znanja in nekaj občutka, verjamem, da je rezultat lahko vrhunski.«

Kaj menite o konceptu bralne značke za odrasle? Številke namreč kažejo, da pogosto berejo manj kot otroci.

»Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS že dolgo spodbuja medgeneracijsko branje, ki torej vključuje tudi odrasle. Slišim, da ponekod izvajajo branje odraslih po konceptu, ki je podoben Bralni znački, a ne gre za dejavnosti, ki bi jih organiziralo naše društvo. Bralna značka za odrasle, kot jo izvajajo predvsem v splošnih knjižnicah, pa se je res razvila iz Bralne značke in v štartu tudi dobila naše ‘strinjanje’. Seveda je tudi promoviranje in spodbujanje branja med odraslimi pomembno, in mislim, da vsaj ponekod kar uspešno poteka tudi v obliki raznih knjižnih klubov.«

Kot enega ciljev Bralne značke ste omenili ustanovitev platforme, na kateri bi bralnoznačkarji lahko gradili svojo skupnost – kako super bi bilo, če bi se lahko preko nje povezali z ostalimi mladimi po Sloveniji, še posebej na podlagi literarnega okusa?

»Sploh v najstniških letih se mi zdi zelo pomembno, da mladostniki najdejo svoje mesto med vrstniki s podobnimi interesi. V primeru navdušencev nad knjigami in branjem bi bilo to torej nekakšno knjižno pleme. In ker se je danes včasih laže najti na spletu kot v živo, se mi zdi smiselno, da bi po vzoru že obstoječih tujih platform, na katerih se lahko povezujejo bralci, ustvarili eno, prilagojeno domačim bralnoznačkarjem in jim na ta način morda malce olajšali pot do knjižnih sonavdušencev v njihovi bližini.«

Ne sprenevedate se o vplivu tehnologije na človeški vsakdan. Ste morda pomislili na aplikacijo, ki bi, podobno kot Duolingo, štela dneve, ko bi starš ali mladostnik bral vsaj 20 minut na dan, po na primer enem letu pa bi za to prejel nagrado?

»Padla je tudi ideja za aplikacijo, ki bi spodbujala družinsko branje, to se mi zdi izjemno pomembno, prvzaprav skoraj temelj. A tovrstne platforme realno bolj vidim v srednjeročni prihodnosti, ker je nenazadnje povezano tudi z večjimi finančnimi vložki.«

Če preletim naslove v zbirki Stopinje, si lahko mislim, kaj radi berete vi, pa vendarle: kakšno literaturo si želite videti na policah odraslih? In ali je to sploh pomembno?

»Seveda je, a po mojem vendarle manj odločilno kot v primeru otrok, ki se jim okus, sistem vrednot in drugo šele izgrajujejo. Želim si, da bi tudi na policah za odrasle prevladovala kakovost, v najširšem razponu – od bolj hermetične literature do dobrih potopisov … Želim si, da tudi vsak odrasel bralec najde nekaj, kar mu je všeč in ga pritegne in je hkrati dobro napisano. Obenem si želim, da bi manj gojili kult osebnosti, pri čemer imam v mislih, da knjigo prodaja obraz znane osebnosti, ne dobra vsebina.«

Kakšni so izzivi, ki čakajo Bralno značko? Na katero področje se je treba še posebej osredotočiti?

»Takih področij je več. Na prvem mestu je gotovo negovanje odnosa z našimi mentorji. Potem sta tu digitalno in umetna inteligenca, ob čemer bo treba dobro premisliti, kako jo kot orodje pametno uporabiti za promocijo klasičnega branja. Mislim, da je tudi čas za obrat Bralne značke k samim mladim bralcem, prek natečajev in drugih povabil k sodelovanju, pa že omenjeno spodbujanje družinskega branja oziroma ozaveščanje o pomenu branja v vrtcih in osnovnih šolah. Eden od izzivov je tudi, kako obdržati bralce v višjih razredih osnovne šole. Trenutno se, kot sem že povedala, ukvarjamo s pobudo 10-minutnega vsakodnevnega branja, prav tako pa smo tudi sredi priprav na mednarodno konferenco FELA o bralni pismenosti in bralni kulturi z naslovom Literacy. The Door To a Better World (Pismenost. Vrata v boljši svet), ki bo v naši organizaciji potekala prihodnje leto v Ljubljani in na kateri pričakujemo predavatelje in slušatelje z vsega sveta. Dela, skratka, ne bo zmanjkalo.«