Ko želi Slovenec ali vsaj Ljubljančan sogovorniku opisati vlogo ali položaj beograjske Knez Mihajlove, dunajske Kärtner Strasse ali istanbulske Istiklal Caddesi, ponavadi reče: »To je približno tako kot naša Čopova.« Potem je jasno vse. Ni avenija, ni bulevar, tudi ni nujno najbolj glamurozna v mestu, se ji je pa težko izogniti. Z vrha ljubljanske Čopove se navzgor vidi do tivolskega gradu, navzdol pa do Tromostovja, Frančiškanov in Prešernovega trga, na tej poziciji predstavlja del dober kilometer pretežno peš cone v središču mesta. Umeščena med poslopje poslovalnice pošte, ki velja za glavno, čeprav je glavna pošta v resnici od nekdaj čisto drugje, in Prešernov trg, je Čopova ena prvih ulic, po katerih se mladina zapodi, ko sme sama v mesto. Nekoč sta po njej potekala celo avtomobilski in tramvajski promet, danes je rezervirana za pešce, čeprav jim ne povsem legalno družbo delajo tudi številni kolesarji.
Po ulici so razvrščene trgovine s hitro modo, kavarne, pekarne, v pasaži, ki pelje na vzporedno Nazorjevo, je Mestno gledališče ljubljansko, zaradi česar je na ulici pogosto mogoče srečati znanega igralca ali igralko. Vonj sveta ulici dajeta eden ali dva ponudnika eksotične hrane, ob njej sta dve knjigarni, prvi McDonald’s v mestu, na Čopovi je tudi najbrž najvišja koncentracija trgovin z obutvijo na tekoči meter v mestu, nekaj glamurja pa ji da trgovina s še kar dragimi urami ob izteku na Prešernov trg. Vrh tega se lahko na začetek ulice, poimenovane po Prešernovem sodobniku Matiji Čopu, od nekdaj iz malone vsakega dela mesta pripelješ z mestnim avtobusom, kar je nedvomno bonus.
Čopova je očitno fotogenična; televizijci jo imajo zelo radi, ko iščejo utrip mesta, le redko je prazna in tiha. Prikladna je tudi kot kulisa za film, ki želi Ljubljani dati pečat urbanosti, Jane Kavčič je ob Bavarskem dvoru, Bratovševi ploščadi in Ajdovščini prav na Čopovo poslal Matjaža Grudna, da je kot Matic tekel po njej z Jakobom. Na skoraj 50 let starem posnetku je med drugim videti trgovino Varteks, ki je danes ni več– na njenem mestu je knjigarna (toliko o tem, da vse drugo izpodriva knjigarne). Če ne zaradi drugega, je bil Varteks na Čopovi znamenit po tem, da je bilo v njem mogoče v osemdesetih kupiti prve leviske v mestu. Čisto temne so bile, nekako ne povsem take, kakršne je Bruce Springsteen kazal na ovitku albuma Born in the USA. Varteksove so imele na robu zadnjega desnega žepa oranžen znak namesto rdečega, bile so made in Yugoslavia, a še vedno so bile leviske. Skratka, Čopova je (bila) z besedami reklame za neko srbsko pivo »svetska al’ naša«.
Nekako je torej logično, da se prvi verz hita Don Mentony Banda s konca osemdesetih glasi »Na Čopov’ sem jo vidu, je ni na zemljevidu, ostal sem brez vseh besed«. Kje drugje pa naj bi človek dobro mrho takole mimogrede uzrl konec osemdesetih kot na Čopovi? Na Fužinah ali Zalogu? V Štepanjskem naselju ali Bizoviku? V Kosezah, BS3 ali Savskem naselju? Tudi lahko, seveda, ampak Džoni Štulić bi svoje lijepe žene, ki prolaze kroz grad, zelo verjetno opazoval prav na Čopovi. Je pač bila in je do neke mere še vedno mestna promenada – danes ne več edina, v času nastanka komada pač.
Prepevu nekaj let starejšega country rock šlagerja Tulsa Time je vokal dal izvirni pevec banda Janez Kovačič, prepesnil pa ga je pokojni Janez Zmazek –Žan. Veljal je za človeka, ki je izrazito gojil svojo ljubljanščino, od tod najbrž uvodni »na Čopov’« in ne »na Čopovi«, kot bi najbrž danes dejala večina Ljubljančanov. Prava ljubljanščina je namreč jezik, ki ga gre počasi primerjati s starima latinščino ali hebrejščino, nekako je izumrla. Težko jo je še slišati v živo. Za njeno izvirno obliko velja poslušati Ježka v njegovih songih ali filmih Vesna in Ne čakaj na maj. Kje se danes še da slišati »a ste vi že kdaj od k’kšne kulture al’ pa umetnost’ šlišal« kot Ježek, ljubiteljski slikar, zabrusi trojici mulcev v Vesni? Jezik je to, v katerem se je reklo »iz njemu« namesto »z njim«, »u žép« namesto »u žêpu«, »stanovanje« je bilo »stanvajne«, »življenje«»žiulejne«, »Kranj« pa »Krajn«. In če je bil nekdo v Kranju, je bil seveda »u Krajn«. Da je Dobra mrha kot izrazito mestni komad, odpet v ljubljanščini, umeščen na Čopovo, je torej precej logična izbira.
Komad je leta 1980 odpel kantri glasbenik Don Williams, ob Don Mentony Bandu so ga preigravali številni, tudi Eric Clapton, Sheryl Crow ali Reba McEntire. Vse dosegljive izvedbe imajo prepoznaven kantri pečat, Zmazek pa ga je nekako prestavil v mesto. V izvirniku gre besedilo refrena »livin’ on Tulsa time«, v pomenu »grem tja, kjer čas teče bolj počasi«. Zmazek ga je prepesnil v »jest grem k’r nazaj sedet«, s čimer nemara aludira na to, da se je pravkar vrnil iz aresta. Izvirnik takšne aluzije ne vsebuje, govori namreč o nekom, ki se je podal v Holivud, ugotovil, da tam v resnici nikogar ne zanima, zato se vrača v Tulso. A pomembno je nekaj drugega. Zaprite oči, zamrmrajte si melodijo, in ko pridete do refrena, zapojte »jest grem k’r nazaj na vas«. Ujame se v melodijo, v ritem, vse štima, danes ponarodelo besedilo bi Zmazek lahko zapeljal tudi v to smer. A ga ni – kar je dobro.
Konec osemdesetih, ko je šla dobra mrha po Čopovi, so namreč mesta že dokončno začeli preplavljati kmetavzi, pridevnik »mestno« ali »meščansko« se je vse bolj izrekalo z zaničevanjem, zajebantski projekt Agropopa se je izrodil, saj so ga ljudje jemali povsem zares, nekje drugje pa sta prostor kitar, bobnov in klasične postave rokenrol zasedbe začela zavzemati turbo harmonika in sintesajzer.
Djordje Balašević je na albumu Bezdan vse skupaj ubesedil v komadu Narodnjaci, rekoč
»Narodnjaci sa našim curama
Narodnjaci u svim strukturama
Od udruženog rada pa do sporta
Narodnjak ante portas, njihov dolazi čas!«
In res je njihov čas nastopil – še prehitro.
Še prehitro so v besedila pop komadov prodrli domači travniki, polja, reke in gozdovi ter ostala ruralna scenografija. Zato je prav, da se je tista mrha sprehodila po Čopovi in ne nemara mimo domačega hleva. Nenazadnje je rokenrol glasba ulice.
