Po poti ljubezenskega razočaranja Bore Đorđevića
Beograjska zasedba Riblja čorba velja s svojim frontmanom Boro Đorđevićem za eno največjih v zgodovini jugoslovanskega rokenrola. »Dala« mu je še enega jugomegazvezdnika, svojega nekdanjega kitarista Momčila Bajagića Bajago. Gledano z današnjimi očmi je bila zasedba torej že ob svojem nastanku konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja na pol all stars band. Skupina je glasbene kritike, nekoč so bili to strokovno podkovani, dobro brani in vplivni člani resnih uredništev, prepričala že kar z debitantskim albumom Kost u grlu (z njega je še danes mogoče slišati vsaj Ostani đubre do kraja) iz leta 1979, sledila sta albuma Pokvarena mašta i prljave strasti (z večnimi uspešnicami Dva dinara druže, Ostaću slobodan in mačistično Evo ti za taksi) ter z albumom Mrtva priroda (z znamenito naslovnico, na kateri je glava piščanca, ki se je pravkar izvalil, ter serijo uspešnic – Volim, volim, volim žene, Ne veruj ženi koja puši Drinu bez filtera, Pekar, lekar, apotekar in seveda Na zapadu ništa novo z verzom »za ideale ginu budale«, ki je bend spravil v težave).
S prvimi tremi albumi je zasedba prišla do točke, ko ji je, pozor zdaj, alfa in omega takratnega jugorokenrola Goran Bregović »svoje« Bijelo dugme ponujal kot predskupino na načrtovanem velikem beograjskem koncertu, vplivni New Musical Express pa je, kot piše Ivan Ivačković v svojem delu Kako smo propevali, zanjo napisal, da gre za »najpomembnejšo jugoslovansko stvar po Titu«.
Četrti album so izdali konec leta 1982, dve leti in pol po smrti Josipa Broza in v času, ko je Jugoslavija že začela razpadati. Tedaj sleherniku to sicer še ni bilo jasno, a v današnji retrospektivi spomin izriše naraščajoče nemire na Kosovu, neuspeli poskus centralizacije države skozi uvedbo skupnih jeder v izobraževanju in posledični začetek naraščanja nacionalističnih gibanj, ki so vrhunec dosegla z vzponom Slobodana Miloševića na čelo srbske partije. Album je zasedba naslovila Buvlja pijaca (Bolšji trg) in je pri kritikih in občinstvu naletel na mešan odziv. Zgoraj omenjeni koncert ob koncu promocijske turneje je bil manjši uspeh od pričakovanega (in Bregović je bil najbrž zadovoljen, da se za nastop niso uspeli dogovoriti), prodaja albuma pa se je ustavila pri danes sicer nepredstavljivih 280.000 primerkih. Za primerjavo, Mrtve prirode so prodali približno pol milijona izvodov. Na Buvlji pijaci je sicer najti več uspešnic, od zafrkantske Kako je lepo biti glup prek družbenokritične Pravila, pravila, nedržavotvorne Slušaj sine, obriši sline do ljubezensko resignirane U dva će čistaći odneti đubre. A biser tega albuma na poslušalca čaka čisto na koncu.
Gre za pesem Dobro jutro, v kateri se Bora Đorđević po velikih uspešnicah Dva dinara druže in Ostani đubre do kraja znova predstavi kot tisti občutljivi, prizadeti moški, povsem drugačen od samozadovoljnega tipa, ki v pesmi Evo ti za taksi po seksu partnerki priporoča »utrujen sem, ljubica, tu imaš za taksi, pojdi domov, da tvojih ne bo skrbelo« (Čekam da se digneš i pokupiš stvari, u meni još samo praznina postoji, umoran sam dušo, evo ti za taksi, hajde pođi kući, brinut će se tvoji).
Ne, tokrat je tisti, ki bo »dobil za taksi«, on. Emocionalno igro vodi Ona, ob konjaku, ki sta ga na njeno željo pila sinoči, je odigral le vlogo »prigrizka« (Cele noći ti si forsirala konjak, jutro kvari sinoć započete veze, zorom si me šutnula ko poslednji dronjak, ja sam ti uz piće došao k’o meze). Pesem je ob svojem izidu predstavljala nekaj novega v glasbenem izrazu Riblje čorbe ki je vendarle veljala za hard rock band, v tej pesmi pa je slišati nežna godala, ptičje žgolenje in podobno. Malce nerokersko.
Besedilo pesmi se začne na nebu nad cerkvijo svetega Marka, kjer je vzšlo sonce (Svanulo je iznad crkve svetog Marka …) in se konča pred nekdanjo poslovalnico Jata, danes Serbian Airlines (Otresaš sa suknje lišće i prašinu, stružem s pantalona ostatke od blata, polako i sigurno bežiš u tišinu, čekaju te dole taksisti kod JAT-a).
Kje se je torej dogajala dramica, iz katere je mačo Bora izšel užaloščen, prizadet in izrabljen? Vse skupaj je v središču Beograda, v resnici nedaleč od poslopja parlamenta oziroma nekdanje zvezne skupščine ter Pionirskega parka nasproti nje. Slovenski turist v Beogradu bo do mikrolokacije lahko prišel po vsaj dveh poteh. Če se znajde pred skupščino, naj s pogledom poišče monumentalno poslopje, na katerega pročelju z velikimi ciriličnimi črkami piše »pošta«. Mimo nje naj se po Bulevarju kralja Aleksandra poda nekaj sto metrov daleč in na njegovi levi se mu bo prek Trga svetega Marka kmalu odprl pogled na istoimensko cerkev, ki so jo zgradili v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ob njej je park, iz katerega so se v pesmi pari vlekli proti domu (kući su se vukli parovi iz parka, šta smo mogli mi smo jedno drugom dali), na vogalu pa je danes moderno urejena poslovalnica srbske nacionalne letalske družbe. Ob njej je najti še bar, ki z ničemer ne daje vedeti, da sta pa mogoče prav v njem ljubimca iz pesmi Dobro jutro naročila tisti prvi konjak (če je pred 40 leti, ko je pesem izšla, sploh obstajal). Pač nek bar, ki ponuja moderne pijače in zdravo hrano, verjetno se vsaj kombuchi in avokadu na dvesto načinov ne da izogniti.
Druga (in prijetnejša) pot, po kateri se slovenski turisti pogosto gibljejo, je tista od Terazij in hotela Moskva proti Slaviji oziroma Vračarju, kjer stoji še ena cerkev, svetega Save, namreč. Če bo obiskovalca mikalo zaviti na pot ljubezenskih razočaranj Bore Đorđevića, naj se po poti od Terazij odpravi po levi strani ceste Kralja Milana. Pot ga bo vodila mimo Novega dvora, kjer ima zdaj prostore srbski predsednik (nemara koristen podatek je, da se po Novem dvoru z ulice odcepi ulica Andrićev venac, na vrhu katere je opaziti kip Iva Andrića, v neposredni bližini pa je v njegovem nekdanjem stanovanju urejen muzej, vreden ogleda), potem pa naj počasi začne oprezati za trgovino, kjer ponujajo izdelke v barvah Crvene zvezde. Dresi, zastavice, obeske za ključe in podobna roba. Trgovina je seveda nepomembna, a že nekaj metrov za njo se namreč pravokotno na Kralja Milana začne blago vzpenjati Resavska ulica. Obraščena je z drevjem in zelo prijetna, na njenem vrhu pa se bo odprl pogled na cerkev svetega Marka.
In potem mestnemu pohajaču ostane le, da si, stoječ na križišču, v glavi zavrti pesem Dobro jutro in si vse skupaj le predstavlja.
Mimogrede, nobenega od albumov, o katerih je tekla beseda, ni najti na aplikaciji Apple music, Riblja čorba je zastopana le z drugorazrednimi kompilacijami in za silo poslušljivimi live albumi.
Uporabniki aplikacije Spotify bodo imeli več sreče. Neodpustljivo.
