Na dan, ko se je pri zajtrku pod kuhinjsko mizo znašla polna kahla, sem se tudi sam odločil, da bom odšel. Hiša me je vse bolj pobijala. Pa ne samo zaradi umazanije, smradu in nagnusne hrane, temveč zaradi občutka zatohlega nesmiselnega razkroja in zaradi občutka, da sem se znašel nekje globoko spodaj v nekakšnem podzemnem kraju, kjer se ljudje plazijo sem ter tja, prav tako kot ščurki, v neskončni zmedi zanikrnih služb in nizkotnih zamer. Najbolj grozna stvar pri ljudeh, kot sta Brookerjeva, je način, kako kar naprej ponavljajo ene in iste stvari. Dajejo ti občutek, kakor da sploh niso pravi ljudje, temveč nekakšni duhovi, ki večno ponavljajo eno in isto jalovo blebetanje. Na koncu me je samopomilovalno govorjenje gospe Brooker – zmeraj iste pritožbe, brez konca in kraja, ki so se zmeraj končale z istim drhtečim jadikovanjem: »Res je hudo, anede?« – navdale celo z večjim gnusom kot njena navada, da si je usta brisala s koščki časopisnega papirja. Toda brezkoristno je trditi, da so ljudje kot Brookerjeva preprosto ogabni, in si jih skušati prepoditi iz glave. Kajti takih je na desetine in stotine tisočev; oni so eden značilnih stranskih produktov sodobnega sveta. Ne moreš jih ne upoštevati, če sprejmeš civilizacijo, ki jih je proizvedla. Kajti to je neizogibni del tega, kar je povzročil industrializem. Kolumb je preplul Atlantik, prvi parni stroji so se tresoč pognali v tek, britanski kareji so trdno stali pred francoskimi topovi pri Waterlooju, enooki malopridneži devetnajstega stoletja so poveličevali Boga in si polnili žepe; in vse to je privedlo do tega – do labirintskih slumov in temnih kuhinjskih pomivalnic z bolehnimi, starajočimi se ljudmi, ki se plazijo krog in krog po njih kot ščurki. Nekakšna dolžnost je to, da občasno pogledamo in poduhamo takšne kraje, zlasti poduhamo, zato da ne bi slučajno pozabili, da obstajajo; čeprav je mogoče bolje, da tam ne ostanemo predolgo.
Vlak me je nosil proč, skozi pošastno pokrajino jalovišč, dimnikov, kupov odpadnega železa, smrdljivih prekopov, potk iz blata premogovih ugaskov, ki so jih križem poteptali odtisi cokel. Bil je marec, kljub temu pa je bilo strašansko mrzlo in povsod so bili kupi počrnelega snega. Ko smo se počasi premikali skozi periferijo mesta, smo se peljali mimo neskončnih vrst majhnih sivih hiš v slumih, ki so ležale pravokotno na železniški nasip. Zadaj za eno od hiš je mlada ženska klečala na kamnih in s palico drezala v svinčeno odtočno cev, ki je bila napeljana od korita v hiši in se je najbrž zamašila. Imel sem dovolj časa, da sem si jo natančno ogledal – vse od njenega vrečevinastega predpasnika in štorastih cokel do rok, ki so ji od mraza pordele. Pogledala je gor, ko je vlak peljal mimo, in bil sem skoraj dovolj blizu, da bi lahko ujel njen pogled. Imela je okrogel, bledikast obraz, običajni izčrpani obraz deklet iz sluma, ki jih zaradi spontanih splavov in garanja pri petindvajsetih kažejo štirideset; in v tisti sekundi, ko sem jo lahko videl, je imela najbolj obupan, brezupen izraz, kar sem jih kdaj videl. Takrat me je prešinilo, da se motimo, ko pravimo, da »zanje to ni tako, kot bi bilo za nas«, in da si ljudje, ki so odraščali v slumih, ne morejo predstavljati ničesar drugega kot slume. Kajti tisto, kar sem videl na njenem obrazu, ni bilo nevedno trpljenje kake živali. Prav dobro je vedela, kaj se dogaja z njo – tako kot jaz je razumela, kako strašna usoda je bila takole v bridkem mrazu klečati na sluzastih kamnih na zadnjem dvorišču v slumu in s palico drezati v smrdljivo odtočno cev. Prav kmalu pa je vlak odpeljal v odprto pokrajino, in ta se je zdela nenavadna, skoraj nenaravna, kot da bi bila odprta pokrajina nekakšen park; zakaj na industrijskih področjih ima človek zmeraj občutek, da sta dim in umazanija neskončna in da pred njima ni varen niti en sam košček zemljine površine. V prenatrpani, umazani deželici, kakršna je naša, se zdi omadeževanost človeku skoraj nekaj samoumevnega. Jalovišča in dimniki se zdijo bolj normalna, bolj verjetna pokrajina kot trava in drevesa, in celo globoko v notranjosti dežele, ko zabodeš vile v tla, napol pričakuješ, da boš dvignil razbito steklenico ali zarjavelo konzervo. Toda tu zunaj je bil sneg neshojen in ležal je tako visoko, da so se videli samo vrhovi kamnitih mejnih ograj, ki so se vili čez hribe kot črne steze. Spomnil sem se, da je D. H. Lawrence, ko je opisoval taisto pokrajino ali pa katero v njeni bližini, rekel, da so se zasneženi hribi kodrali v daljavo »kot mišice«. To ni prispodoba, ki bi prišla na misel meni. Mojemu očesu so se sneg in črni zidovi zdeli bolj podobni beli obleki s poševnimi črnimi našitki.
Čeprav je bila snežna odeja komaj kje prebodena, je sonce žareče sijalo, in izza zaprtih oken na vlaku je bilo slutiti toploto. Po koledarju je bila že pomlad in nekaj ptic je očitno temu tudi verjelo. Prvič v življenju sem na goli zaplati zemlje ob progi videl kopulirati poljski vrani. To sta počeli na tleh, in ne, kot bi sam pričakoval, na drevesu. Način dvorjenja je bil precej nenavaden. Samička je stala z odprtim kljunom, samec pa je hodil okrog nje in jo očitno hranil. Na vlaku sem bil komaj slabe pol ure, pa se mi je pomivalnica Brookerjevih že zdela zelo daleč od praznih pobočij snega, žarečega sonca in velikih lesketajočih se ptic.
Celotna industrijska področja so v resnici eno samo velikansko mesto s približno enakim številom prebivalcev kot širši London, vendar, k sreči, na veliko večji površini; tako da je celo sredi njih še vedno dovolj prostora za zaplate snažnosti in dostojnosti. To je spodbudna misel. Kljub njegovim močnim prizadevanjem se človeštvu še ni posrečilo, da bi se povsod ponečedilo. Zemlja je tako prostrana, in vendar tako prazna, da celo v umazanem srcu civilizacije najdeš polja, kjer je trava zelena, in ne siva; in če bi jih iskal, bi morda celo našel potoke z živimi ribami, ne s konzervami lososa. Kar nekaj časa, morda še kakšnih dvajset minut, se je vlak kotalil skozi odprto pokrajino, preden nas je spet začela zagrinjati civilizacija vil, in potem spet zunanji slumi, in potem jalovišča, bruhajoči dimniki, plavži, prekopi in plinski rezervoarji naslednjega industrijskega mesta.
Prevod: Tina Mahkota
* V zbirki Beletrina Študentske založbe je nedavno izšlo novo delo Georga Orwella, ki nosi naslov Pot v Wigan. V njem Orwell pripoveduje o času, ki ga je preživel med brezposelnim delavstvom v severnoangleških revirjih, kjer je skušal priti do dna revščini in domisliti sistem, ki bi bil do vseh pravičen. Dokopal se je do svoje oblike socializma. Aktualno branje za današnje čase.
Več o knjigi boste izvedeli tudi na pogovornem večeru, ki ga bomo kmalu organizirali. Da Pot v Wigan postavljamo v središče, nam omogoča Javna agencija za knjigo JAK (programska vsebina Z obrobja v središče).
