Svoje prijateljice lahko preštejem na prste ene roke. Včasih so glamurozne, včasih pa ne. V ponedeljek zjutraj jim je težko vstati in še težje delati, do srede pa na novo odkrijejo svet ličil, BB kreme in popoldanske rekreacije. Svojim prijateljicam rada kuham, ker jih to razveseli. Skupaj pijemo čaj in se pogovarjamo o čustvih, oblekah in prihodnosti. Ko napočijo avanturistični časi, torej poletje, se odpravimo na izlet. Tudi v hribe in na morje gremo. Kadar imam herpes ali še posebej veliko mozoljev, jih pred svojimi prijateljicami ne skrivam. Najbolj sproščena in najbolj sama sebi podobna sem v družbi ene izmed njih, ki ji z največjo radostjo nataknem naziv najboljše prijateljice #bff. Z njo počnem vse, kar nam je s prijatelji početi. Z najinim prijateljstvom ravnava kot z zasebno zadevo. To ne pomeni, da vanj ne pripuščava drugih ljudi, pač pa le, da nimava potrebe po tem, da bi ga povnanjali: svojega prijateljstva ne obešava na družabna omrežja in ga ne krasiva s cvetličnimi heštegi, prav tako pa ga ne fotografirava, ne prikazujeva in ga ne predstavljava. To je najina odločitev, prav nič boljša ali slabša od odločitev, ki bi jih sprejele drugačne prijateljice. Pomembno je, da se imava radi in se spoštujeva.
Čeprav sva samo dve, bi se tudi jaz in moja #bff lahko imenovali #girlsquad. Hešteg, ki je osvojil družbena omrežja, povzema nove čase za ženska prijateljstva. Teh odslej ni več mogoče pospraviti pod predsodke rivalstva, maščevalnosti, zavisti ali celo škodoželjnosti. Prijateljice iz #girlsquad – najbolj razvpita reprezentanca prijateljic so zagotovo tiste okoli Taylor Swift – se v svojih življenjskih, emancipatornih, lepotnih, emocionalnih in kariernih projektih spodbujajo, se posameznih in skupnih uspehov veselijo ter jih nagrajujejo. Prijateljstvo med dekleti in ženskami ima prednost pred drugimi vrstami razmerij, recimo ljubezenskimi – če se je prijateljstvo med ženskami zaradi novega fanta ali dekleta v preteklosti (pred, recimo, desetletjem) lahko razkrojilo, bo danes vsaki novi fant ali vsako novo dekle zgolj neki novi fant ali neko novo dekle, ki se v prijateljsko matično celico ne more zadelati. Prijateljstvo med ženskami je sveto; najprej zato, ker smo svete ženske same, pa tudi zato, ker je za razliko od tradicionalne romance prijateljstvo tisti demokratični odnos, ki nas ne more prisiliti v določene (arhaične) spolne vloge in ki je ekonomsko, seksualno in profesionalno manj zapleten. Sodobna ženska prijateljice potrebuje tudi zato, da se svoje postane družbene vloge osvobodi scela in se v tem, kar je in, kar bi lahko postala, povsem sprosti. Pred svojimi prijateljicami ženski ni treba nastopati kot takšna ali drugačna oziroma, natančneje, prijateljice se med seboj ne merijo z istimi vatli, s katerimi jih kot ženske posameznice meri svet. Zavezništvo med ženskami tako danes velja za sredstvo opolnomočenja: ko se Taylor Swift in njenih devet/deset/enajst najboljših prijateljic postavi na oder, nam sporočajo, da so one tiste, ki bodo zavladale svetu (#squadgoals), in da se zato, dragi zavistneži, ne počutijo prav nič krive.
Obdobje, ko sta se popularna kultura in paternalistična umetnost ženskim zavezništvom posmehovala, je menda nepreklicno mimo. Pojav #girlsquad, torej, ni le antropološki, porok za to sta prav popularna kultura in dobra umetnost. Tukaj upoštevam vse od zloščene Tay navzgor: razburljivega najnovejšega Mad Maxa, v katerem žensko zavezništvo reši svet pred pogoltnostjo in neumnostjo moških, nadaljevanko Girls, v kateri so dekleta ljudje v polnem razmahu besede, nadaljevanko Orange is the New Black, ki dekleta in žene poveže celo onstran zakona, film Queen of Earth, ki raziskuje podpodje prijateljskih čustev in navezanosti ter naposled še skrivnostno in genialno (skrivnostno genialno?) italijansko pisateljico Eleno Ferrante, ki je ženskemu prijateljstvu posvetila svojo t. i. neapeljsko tetralogijo. Pod soncem je za tematizacijo prijateljstev med historično »drugim« spolom čedalje več prostora in zanimanja. Najbrž zato, ker smo se debelih in brezposelnih očetov ter nevrotičnih, a vedno brezhibno urejenih deklet iz komičnih nanizank in nizke literature, predanih iskanju popolnega partnerja, globinsko naveličali. Pa tudi zato, ker je raziskovanje ženskih prijateljstev dober ključ za vstop v žensko duševnost, ki – ne boste verjeli – ni dvodimenzionalna. Začuda je to vedel Flaubert, pa je veliko avtorjev za njim na to čedno dejstvo rado pozabilo. Največ škode so ženski duševnosti in prijateljstvom povzročile kar ženske same, ko se še niso zavedale, kako zelo se potrebujejo.
Nekje med vsemi čudovitimi dejstvi vzpona ženskega zavezništva, glede katerega je nespodobno biti ciničen, je morda vseeno prostor za pomisleke. Čeprav sem besedilo začela v dopuščajočem tonu, se sprašujem, zakaj ne mine dan, da na družabnih omrežjih ne bi naletela na prizore iz življenja katerega izmed #girlsquad in zakaj me ob tem vsakokrat preplavi žalost. Da mi ne le Taylor Swift, od katere se bleščavost in zloščenost pričakujeta po črki zvezdništva, pač pa tudi moje »resnične« znanke rade servirajo prizore nežnega prijateljskega domicila, opremljenega s popolnimi frizurami in manikurami, me kot humanistko, ki se najraje od vsega vadi v resničnosti, pravzaprav boli. Ogled najstniške romantične komedije v enakih pižamah, zapakiran v Instagramov filter, izmenjevanje fotografij zlomljenih nohtov preko snapchata, serija fotografij bruncha z italijanskega kmečkega turizma (!) … ti prikazi, na katerih je vedno vse brezhibno in fajn, me sprašujejo zoprna vprašanja o tem, zakaj sem na sobotni dopoldan sama (in zakaj, hudiča, nisem v Italiji?), zakaj svojim prijateljicam ne pošiljam fotografij zlomljenih nohtov in nazadnje, kakšna ženska pa sem. Ti prikazi me kot potrošnico vedno znova izigrajo, skozme napeljejo hrepenenje po brezhibnem prijateljskem odnosu – brezhibno, seveda, pomeni tudi, da smo zaveznice brezmadežno lepe, lepše, najlepše –, za katerega vem, da ne obstaja. Čeprav sem izjemno vesela, da smo ženske prešle na novo emancipatorno stopnjo, ne razumem, zakaj moramo to početi kot kopica raztresenih srednješolk, ki z objavo fotografij na eni strani terja potrditev za prijateljsko vsebino, ki jo domnevno že živi, na drugi pa prijateljstvo prej oglašuje kot portretira. Kajti, pomnimo, oglas prikazuje lepoto in srečo, da bi jo prodal, portret prikazuje človeka, da bi nam ga zares približal, da bi se počutili manj sami. In, da, kadar pregledujem oglase srečnih ženskih prijateljstev, se počutim samo še bolj osamljeno, saj na ravnini fotografije in treh heštegov ni prostora za resničnost, za vse, kar domuje med povsem empatičnim in povsem sovražnim.
Čeprav sem, torej, vesela, da smo ženske prešle pregovorno rivalstvo in spotike, karavane #girlsquad ne bom podprla vse dotlej, dokler se ta ne bo izpolnila z vsebinami, v katerih se kot ženska lahko prepoznam: s popolnostjo nimam in nočem imeti nobenega opravka. Izjemno zadovoljna sem, da se skupaj s svojo #bff lahko valjam po postelji, ne da bi to postalo dokument najinega prijateljstva. Zadovoljna sem, da se lahko izjočeva in izgovoriva vse, kar je nujno izgovoriti in ob tem samo midve veva, kako široka in močna je najina lojalnost. Ne gre za to, da bi me motilo, kako radi svojo intimo razmetavamo na internetu, pač pa za to, da me moti, kako tisto, kar pod naslovom »intima« razmetavamo, to sploh ni. Če že igramo igro, jo igrajmo do konca. Naj #girlsquad postane serija fotografij objokanih, prepotenih, #ireallywokeuplikethis, lačnih, sitnih, zadihano radostnih žensk. Naj #girlsquad postanemo vse ženske, ob vseh urah dneva in ob vsakršni svetlobi. Kolikor vem, kakovostnega ženskega prijateljstva nekaj čudaških fotografij še nikoli ni zmotilo.