Saj veste, kako je z balkonom. Nekateri se zlepa ne morejo ločiti od njega, ker se jim zdi, da ga resnično poznajo; morda celo bolje od svojega partnerja, brez dvoma pa bolje kot samega sebe.
Kadar razmišljajo o ločitvi, razmišljajo o balkonu, o tem, kako bo balkon to sprejel … ne oni, ne ona, ON, balkon je pomemben, ker na njem smo vedno sami … vsaj na njem … enkrat za vselej.
In tako jih veliko ostane skupaj, z balkonom, do konca … kajti to je tista prava ljubezen, ki zlepa ne mine in balkonu je vseeno …
Notri … notri pa je vse po balkonsko … kot vedno … a nič zato, kajti zunaj je vedno nekdo … pod njenim balkonom jo čaka …
Tako kot je zgoraj vedno nekdo, ki gleda dol in te vidi … tako kot je portugalski pesnik Fernando Pessoa, tudi sam večni balkonec, gledal dol in pisal največjo balkonsko pesnitev Trafika …
A lastnik trafike se pojavi na vratih in obstane.
Gledam ga z neugodjem v glavi, neugodno zasukani,
in z neugodjem duše, ki slabo razume.
Umrl bo in jaz bom umrl.
On bo zapustil izvesek, jaz verze.
V nekem trenutku bo umrl tudi izvesek in tudi verzi.
Potem bo v nekem trenutku umrla tudi ulica, kjer je visel izvesek
in jezik, v katerem so bili napisani verzi.
Nazadnje bo umrl ta planet, ki kroži in na katerem se vse to dogaja.
Na drugih satelitih drugih sistemov bo nekaj podobnega ljudem
še naprej delalo stvari, na primer verze, in živelo
pod stvarmi, kot so izveski
vedno neka stvar nasproti drugi,
vedno neka stvar, prav tako nekoristna kot druga,
vedno nemogoče, tako bedasto kot resnično,
vedno skrivnost dna, tako resnična kot sen skrivnosti
površine,
vedno ta ali vedno druga stvar, ali ne eno ne drugo.
Balkon je vedno tam in se ne spreminja, če pa se že, se po navadi na bolje. Edino njega ne ubija rutina, ker je sam že od nekdaj en velik rutiner, takšen, s pedigrejem. In nikogar ne zanima, kako si ga je pridobil, na kakšen način, s kakšnimi sredstvi; balkon ga ima, pa če je še tako majhen. Zato se nikar ne jezite, če vam kdo reče, da ste omejeni kot balkon. Ta že ne ve, kako velik je vaš balkon. Ljubezen do balkona preprosto ostane, tako kot ostanejo pesmi, ki so jih napisali pravi balkonci, recimo F. G. Lorca.
Če umrem,
pustite balkon odprt.
Deček pomarančo je.
(Z balkona ga vidim.)
Kosec žito kosi.
(Z balkona ga slišim.)
Če umrem,
pustite balkon odprt.
(prevedel Peter Levec)
Ali pa pesem srbskega pesnika Matije Bečkovića, ki seveda ni tako balkonsko melanholična, kot Slovo andaluzijskega velikana, a je zato še kako balkonsko neizprosna:
Danas svi znaju da sam
na tebe mislio kad sam
rekao:
»Ona kaže balkonu da
ga voli
I balkon se sruši u tom
času.«
Boštjan Seliškar, pesnik, ki to ni hotel biti, je enkrat zapisal:
Rad imam to žensko. Ko se zjutraj zbudim, stečem na balkon in kričim njeno ime.
In je stekel, predaleč.
Balkon in zanos; pogosto se ne konča dobro.
Govori. Balkoni. Ljudje, ki naivno nasedajo idejam, obljubam, upanju … nekdo povzdigne glas, da ga vsi slišijo in potem se zgodi. Govor z balkona gre predaleč in potem ni več poti nazaj. Balkonu pa je vseeno, in to je pri vsem skupaj še najbolje.
»Poserjem se na pesnike, naj si tiskajo knjige in uživajo, nežno sprijeti v svoje prekletstvo.« Tudi to so besede dobitnika Nobelove nagrade za samoto, kot je nekoč o Seliškarju zapisal njegov veliki prijatelj Aleš Debeljak.
Komu so bile namenjene te besede? Meni? Tudi meni. Gotovo.
Kot opozorilo, da je tam spodaj nekaj več, tudi ko je nič vse in je vse nič. Tega se zaveš šele, ko si dovolj dolgo sam v muzeju in postaneš eksponat, parodija lastne eksistence, tragična satira.
Včasih pomaga. Ne pa vedno.
Roman Balkonci, ki sem ga pisal tako dolgo, da je on začel pisati mene, je nastajal v tem muzeju, za temi zidovi, ki so bili nekoč kasarna, prav takšna kasarna, kot je bila tista v Titogradu, kjer sem prav tako čuval hodnike, na las podobne tem … dve kasarni, dva muzeja; muzej sodobne umetnosti in punk muzej, dve knjigi, združeni v eno, prva, sestavljena iz dnevnikov nekega čuvaja, ki je neuspešno čuval prijatelja in samega sebe, druga, vodmatska, balkonska, domača, s košarkarskim igriščem, na katerem so metali fantje, ki so čakali, kdaj jih bo dovolj, da bodo lahko igrali. Najboljša pozicija, balkon z igriščem tam spodaj in lokalnim bifejem, ki je bil nekoč slaščičarna Dolče vita, ljubkovalno Slašča, v pritličju … Ti boš še vedno govoril prikličje … tako kot boš govoril perelina … in te bo pralo, to igrišče … tudi ko ne bo nikogar, da bi metal na koš in bo poezija zamenjala žogo, poezija in punk …
Balkonci so norci, ki nikoli ne skočijo dol, razen takrat, ko samo skočijo nekam, za hip, po nekaj, z nekom … drugače pa so vedno gor in gledajo dol – zviška. Vsaj enkrat, zviška, na vse, kar je višek, ko pa ni viška, se umaknejo notri in jih ni … dneve, tedne, mesece, nekaterih tudi celo večnost ne – saj zato pa so balkonci … včasih skačemo z nižjih stolpnic, včasih skačemo s spodnjih balkonov … to je balkonski cinizem, pristen, brez haska, čeprav včasih pomaga, vsaj za nekaj trenutek …
Ko greš enkrat na balkon, greš težko z njega.
Si gor in pišeš ali pa samo gledaš nekam, kot je gledal moj stari, ki se je pozimi grel dvakrat; z radiatorjem … in pogledom na toplarniški dimnik, tam nekje za Zeleno jamo … je videl vse? Včasih gotovo … o tem sem prepričan. Tako, kot je Zeleno jamo s svojega vodmatskega balkona gledal Marjan Rožanc, ki je nekega sobotnega dopoldneva skočil dol, z izgovorom, da gre odnesti smeti, potem ga pa ni bilo nazaj do večera. Res, pravi balkonec, s pedigrejem.
Balkoni niso za vsak dan, za sleherno priložnost … z njimi je treba previdno, ker se nagibajo naprej … kot tisti na Topniški, kjer smo z balkona gledali tretjo izmeno Kolinske, ko je ta sredi noči zapuščala tovarno, ker je nekdo poklical, da so tanki že na meji … mi pa smo jim ploskali z balkona, kot ploskajo pravi navijači: »Izađite na balkone da pozdravite šampione!«
Balkoni se sončijo, včasih pa tudi senčijo, tudi ko ni nikogar in so vsi dol, ali gor … balkoni se pogovarjajo z našo samoto, balkoni so žalostni, kadar smo žalostni mi, veseli, ko smo veseli mi … včasih kadijo svojo prvo, včasih zadnjo cigareto … ali pa zgolj čakajo na nas … da se vrnemo … ker balkoni so zvesti do konca.
Veste, kako se počuti tisti, ki predaja svoje srce nekomu, ki ga nima? Počuti se kot prazen balkon, sredi poletja, recimo v Ljubljani, v nedeljo, ko so balkoni še bolj sami in kričijo na redke mimoidoče … ali pa v soboto dopoldan, ko se obisk družinskega balkona konča s skokom v edini prepad.
Jože Javoršek, eden največjih Balkoncev, kar jih je dalo naše mesto, je zapisal: »V Ljubljani pa je gledanje sploh sumljivo in sploh izredno otežkočeno. Konvencionalnost je bila uzakonjena najbrž že urbe condita. Zato bi bilo to mesto čisto lahko glavno mesto slepcev.«
In res, ko se ozremo na balkone našega mesta, ki so tako nemarno prazni, pomislim na Javorška in njegove besede.
(Govor je bil prvič prebran z balkona v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani, kjer je bil tudi napisan večji del romana Balkonci.)
