Piše se 2. november 2014, dan je enako sončen kot leto poprej, ko je oktobra 2013 v Podgorici, glavnem mestu Črne gore, potekala prva parada ponosa. Od takrat je minilo celo leto in nastopil je čas za novo parado. Policija je znova staknila svoje modre glave in modre glave so znova sklenile, da je »taktika petih prstanov« popolna taktika za zaščito udeležencev parade, v kar so se prepričali že lani, tako kot se je izkazalo, da je 1500 metrov bulvarja med starim hotelom Črna gora, zdaj hotelom Hilton, in starim vladnim poslopjem, idealna pot za povorko. Načrt je bil torej enak kot lani, le da so tokrat zaprli tudi širše središče mesta. Druga parada ponosa v Podgorici se je začela ob 11. uri, kakih dvesto ljudi – ščitilo jih je nekaj tisoč policistov, razporejenih v pet varnostnih pasov – je prispelo na cilj, opravili so govore, priredili koncert in se na koncu razporedili v marice, ki so jih odpeljale v neznane smeri. Toda v nasprotju z lanskim letom tokrat ni bila razbita niti ena izložba, nihče ni vrgel kamna v policijo, videti ni bilo niti enega samega huligana, nogometnega navijača ali jeznega mladoletnika. Kako je to mogoče? Je trdo črnogorsko heteroseksualno prebivalstvo nenadoma postalo strpno? So vandali, navijači in smrkavci v letu dni evoluirali v mirne svetovljane, v ljudi, ki verjamejo, da ima vsakdo pravico, da ljubi in da je ljubljen, ne glede na spol tistih, ki se ljubijo? To so vprašanja, ki sem si jih zastavljal med branjem poročil s parade.
Za odgovor na eno od teh vprašanj se je treba vrniti v ne prav oddaljeno preteklost. Zgodovina parad ponosa na območju nekdanje SFRJ je kratka in boleča. Zelo boleča. Za dekle, ki jo je na nemara že pozabljeni paradi ponosa na Knez Mihajlovi ulici v Beogradu neznan tip brcnil v glavo, medtem ko ga je policist mirno opazoval, je morda še vedno boleča. Morda je še vedno boleča tudi za tipa, po katerem so na taisti paradi in na taisti ulici teptali s čevlji. Zgodovina parade ponosa je morda boleča tudi za katerega od tistih, ki so jih ljudje pred nekaj leti na paradi ponosa v Splitu obmetavali z vsem, kar jim je prišlo pod roke.
Toda čas je opravil svoje. V Srbiji so štiri leta razmišljali, ali naj parada ponosa sploh bo, no, letos je parada vendarle bila, le da so tokrat prebutali samo brata srbskega premiera in brata beograjskega župana, pa ne zato, ker sta bila na paradi ponosa, ampak zato, ker sta se hotela prebiti skozi policijsko blokado, ki je ščitila parado. Podobno je bilo tudi lani v Podgorici. O paradi ponosa se je govorilo že leta, potem pa je leta 2013 policija sedla za mizo, staknila svoje modre glave in na zemljevidu Črne gore povlekla kratko ravno črto. Določila je pot prve parade ponosa v Podgorici. Šlo je za 1500 metrov med hotelom Hilton in starim vladnim poslopjem in nazaj. Nato se je konec oktobra povorka parade ponosa podala na pot, udeležencem pa se ni zgodilo nič. Sprehajali so se, se pogovarjali in družili ter na mostu razpeli veliko zastavo v mavričnih barvah. Drži, policijskemu spremstvu ni bilo lahko. Sploh policistom, ki so sestavljali zunanji prstan. Vandali, navijači podgoriškega nogometnega kluba, ki se, da bo ironija še večja, imenuje Budućnost, torej Prihodnost, in kopica nakurčenih mladoletnih ali komaj polnoletnih fantov je s kamenjem obmetavala policiste, razbijala izložbe, klopi in nasploh vse, kar se ji je znašlo na poti, jesenski zrak tega oktobrskega dne pa je bil zamegljen od solzivca. Toda vseeno, parada ponosa se je končala, policija pa je udeležence, da bi jih zaščitila, z maricami odpeljala v neznane smeri – in res, nič se jim ni zgodilo, nekateri deli mesta so bili sesuti, policija pa je napovedala aretacije. Lani sem živel v Podgorici; spomnim se dima in vonja po solzivcu sredi sončnega dne. To je bila prva parada ponosa v mojem rodnem mestu in druga v Črni gori.
Prvi poskus parade ponosa je potekal poleti istega leta 2013, in sicer v Budvi, mestu, ki mu v Črni gori pravijo metropola turizma. To je bila slabo obiskana parada. Bolje rečeno, bila je odlično obiskana, če upoštevamo ogromno število ljudi, ki so se zbrali z željo, da pretepejo in spravijo v morje tistih dvajset ljudi, ki so na paradi ponosa zahtevali svoje pravice. Na tej paradi policija očitno ni bila dobro organizirana. Ni še zasnovala svoje genialne »taktike petih prstanov«. Zaradi tega se je heteroseksualno prebivalstvo metropole turizma uspešno zakadilo v povorko, to čudno skupino ljudi, ki spermijev in jajčnih celic ne uporablja za razmnoževanje, kot to počne večinsko pravoslavno prebivalstvo Črne gore, zaradi česar so znervirani heteroseksualci udeležence parade ponosa obmetavali z inventarjem okoliških kafičev, s steklenicami in kamni, obenem pa so celotno parado odrivali s sprehajališča proti morju in jih na koncu v resnici porinili v morje. Natančneje, teh dvajset udeležencev parade je skočilo z obale v čoln, saj ni bilo možnosti, da bi se izvlekli po kopnem. Heteroseksualci so ostali na obali – »osvobodili« so heteroseksualno kopno, so vsi srečni klicali. In tako srečni so z obale v značilno črnogorskem analnem diskurzu svojemu imaginarnemu sovražniku pedru sporočili: »Če se vrneš, ti bom jebal fotra.«, »Nabil te bom na kurac.« itn.
Zadnja parada, tretja po vrsti v Črni gori in druga v Podgorici, je potekala na začetku tega meseca, 2. novembra 2014, sam pa sem dogajanje spremljal iz Berlina, kamor sem prispel decembra lani. In nisem vedel, ali me kdo zajebava. Parada v Podgorici je spet potekala, toda to, kar je bilo novo in v kar nisem verjel, je bil mir, ki je vladal zunaj policijskih zaščitnih prstanov. Na letošnji paradi zrak v Podgorici ni začinil niti en solzivec, pendrek se ni dotaknil niti enega hrbta, zavarovalnici ni bilo treba plačati niti za eno samo razbito izložbo. V mestu je vladal popoln mir. In tako sem med živim prenosom parade pritiskal osveži ter se spraševal, kako da nihče ne napada policije in ne razbija mesta. Saj ne bi bilo treba sesuti ravno izložbe, lahko pa bi vsaj klopco v parku.
Zatem sem naletel na novico, da je policija tistega dne prijela enainosemdeset oseb, saj je izvedela, da imajo kije, molotovke, bokserje in podobno robo, še deset oseb pa je policija povabila na informativni pogovor, ki je trajal natanko toliko časa kot parada. Nato sem sam zase počasi začel reševati enačbo letošnje parade v glavnem mestu Črne gore. Glavna neznanka moje enačbe je bilo Nasilje, ki je letos umanjkalo. Kje je bilo nasilje 2. novembra letos? Kaže, da je bilo na policiji – del Nasilja so pripeljali zaradi kijev in drugih pripomočkov, del pa preventivno, da bi ga odstranili z ulic. In tako je na ulicah nenadoma zavladal mir. Ne samo na 1500 metrih poti parade ponosa, temveč tudi zunaj petih policijskih prstanov. Družina prstanov je odlično opravila delo, je po paradi ponosa sporočil Gospodar prstanov, minister za notranje zadeve.
Ko sem izvedel za število preventivno prijetih tistega dne, sem dojel, da je 2. novembra 2014 v Podgorici poleg parade ponosa potekala tudi policijska parada, tiha demonstracija moči in mogočnosti obveščevalne službe v neki majhni državi. Seveda je nenadoma vse delovalo, kot je treba. Policija je vključila svoje stroje, obveščevalnega, fizičnega in vse druge, preverila seznam svojih najljubših huliganov in jih zaprosila, naj tega dne, skupaj s pravoslavnimi verniki, ostanejo doma. Nekatere je prijela, ker niso upoštevali nasveta, nekatere je preventivno povabila na kavo in pogovor na policijski postaji. Če tej obveščevalni uigranosti dodamo še Družino prstanov, se 1500 metrov asfalta v Podgorici v pol ure spremeni v najsvobodnejši asfalt na svetu, parada ponosa je razglašena za uspešno, veleposlanice in veleposlaniki, različne organizacije in številni drugi nam čestitajo, šef delegacije EU v Črni gori, Mitja Drobnić, pa se na Twitterju policiji in črnogorski vladi zahvaljuje za uspeh parade.
In vendar, kljub čestitkam – ali prav zaradi njih – ne morem verjeti, da je mogoče parado, sestavljeno iz dvesto ljudi, ki jih ščiti pet prstanov, sestavljenih iz nekaj tisoč ljudi, razumeti kot velik uspeh, tako kot tudi 1500 metrov ni mogoče razumeti kot svobodno ozemlje. Kajti, v kakšni zvezi je to s stvarnostjo Črne gore, ki v vsej svoji zgodovini premore dva javno deklarirana homoseksualca, od katerih je eden po večletnem trpinčenju zaprosil za azil v Kanadi in ga tudi dobil, drugi pa v Podgorici nosi natalijo, GPS-zapestnico, prek katere informacija o pričakovanem fizičnem napadu nanj hitro in zlahka doseže policijo in celo organizacijo Civil Rights Defenders na Švedskem?
Prav ta človek – ime mu je Stevan Milivojević in je direktor organizacije LGBT Forum Progres – človek z zapestnico natalija, je kljub evforiji zaradi svobodnega sprehoda na paradi ponosa spomnil na to, da je svoboda relativna in da pomeni vse tisto, kar se bo dogajalo naprej že jutri, ko ne bo policistov in njihovih prstanov. Prav je imel. Že naslednjega dne se je vse vrnilo na stare tire. Neki utrujeni homoseksualec ali lezbijka je po napornem delovnem dnevu in še enem dnevu prikrivanja svoje seksualnosti spet v svoji sobi, za povrh brez zapestnice natalija, in če ga bo zvečer nekdo v Podgorici sesul, signal o pretepanju zagotovo ne bo prispel daleč, nikakor pa ne do Švedske. Možnost, da bi se po glavnem mestu Črne gore, pa čeprav zgolj čez en sam most, sprehodil držeč se za roke z istospolnim partnerjem ali partnerko, je še naprej zelo majhna, tako kot tudi možnost, da so vsi, ki so lani razbijali mesto, na hitro postali strpni.<0}
Bojim se, da niso, verjetno so enako besni, vendar so se tokrat bali obveščevalne sposobnosti policije in Družine prstanov. Nič drugega. Bojim se, da je letošnja parada uspeh samo v primerjavi s predhodnimi balkanskimi paradami ponosa, ko so policisti pomagali huliganom, da so lahko bolje pretepli udeležence. Takega uspeha si Gospodarji policijskih prstanov v Črni gori in regiji tudi želijo: da se vsi udeleženci parade ponosa vrnejo v svoje stare sobe, obenem pa se jim ne zgodi nič na dan, ko jih policija ščiti za fotografiranje z veleposlaniki. To vsekakor ni uspešna parada, saj ni uspešna v razmerju do človekove pravico do sreče. Prav te pravice pa ni prav lahko uresničiti, če ozemlje za istospolno ljubezen v glavnih mestih regije danes ne meri niti jebenih 50 od tistih 1500 prehojenih 2. novembra v Podgorici. Danes je ta ljubezen v Črni gori to, kar je bila tudi prej: tveganje v preriji, med divjimi živalmi in brez Družine prstanov – v najboljšem primeru z GPS-zapestnico.
Letošnja parada v Podgorici je bila uspešna, nihče ni bil pretepen in nič ni bilo polomljeno, tudi to moram poudariti, da ne bom prevelik pesimist. In vendar se mi nekako dozdeva, da je tako v mojem rojstnem mestu kot tudi v številnih mestih v regiji kozarec LGBT še naprej na pol prazen, če že ni razbit. Letošnja parada me je po svoje prestrašila celo bolj kot prejšnja, saj mi je pokazala vso sposobnost policije in dokazala, da taista policija taiste sposobnosti ne uporablja za prave stvari v običajnem življenju, ko ni vsepovsod kamer. Kajti če lahko policija – domnevam, da ob pomoči svojih ovaduhov – odkrije vse, ki so nameravali na paradi narediti sranje in jih ob tej priložnosti prime, to pomeni, da bi lahko ob pomoči taistih ovaduhov brez težav prijela tudi tiste, ki so denimo v zadnjem letu dni devetnajstkrat naredili sranje in trpinčili edinega nosilca natalije v Črni gori, zaradi česar so mu to zapestnico tudi nadeli, ali pa tiste, ki so še v časih pred zapestnico natalija prvega javno deklariranega homoseksualca v Črni gori pregnali vse do Kanade. To tudi pomeni, da policija, ki vnaprej izve za slehernega huligana, ki v sobi scmari koktajl molotov, da bi ga vrgel na pedre, menda ve tudi za huligana, ki kupi veliko količino eksploziva, da bi ga nastavil pod okno urednika dnevnika, za katerega sem delal v Črni gori, ali pa za huligane, ki so pretepli nekaj črnogorskih novinarjev. V tem primeru bi lahko Družina prstanov z razdelanim sistemom, s katerim je dosegla, da na letošnji paradi ponosa ni bila razbita niti ena sama izložba, preprečila tudi vse to. Toda policija tega vendarle ne počne. Pravzaprav je to ne zanima.
Če je tako, to pomeni, da nekdo nekje (oblast, tožilci, Gospodar prstanov) odloča o tem, kako učinkovita naj bo policija, te odločitve pa so največkrat v škodo tistih, ki bi jih država morala ščititi, ne samo na ozemlju v dolžini 1500 metrov, temveč na območju, na katerem se živi življenje, in to ne zgolj enkrat na leto, ko vsi gledajo. In dokler nekdo iz Družine prstanov ne bo odločil drugače, bo število svobodnih LGBT oseb v Črni gori še nekaj časa stagniralo, njihova svoboda izražanja pa bo omejena na pot parade ponosa, torej od hotela Hilton do nekdanjega vladnega poslopja in nazaj – nato pa v svoje sobe.
Prevedla Aleksandra Rekar
