Kaj imajo skupnega kitajski Šenzen, severnokorejska prestolnica Pjongjang, Mjanmar in Jeruzalem? Če povprašate med zagretimi stripofili, je odgovor preprost. Guya Delisla, kanadskega Francoza, rojenega leta 1966 v Quebecu, ki je v omenjena geografska območja situiral svoje stripovske izdelke in si z njimi pridobil mednarodni renome. Njegovi štirje stripi – Pyongyang: A Journey in North Korea (Pjongjang: Potovanje v Severno Korejo); Shenzhen: A Travelogue from China (Šenzen: Potopis s Kitajske); Burma Chronicles (Burmanske kronike) in Jerusalem: Chronicles from the Holy City (Jeruzalem: Kronike iz svetega mesta), zaenkrat še neprevedeni v slovenščino, vendar dostopni v bolje založenih slovenskih knjigarnah, so nekonvencionalni vodniki po pregovorno neturističnih destinacijah, kamor v večini primerov nikoli ne stopi noga povprečnih popotnikov.
Delisle je na poti iz dveh razlogov. Prvi je njegova služba animatorja, zaradi katere potuje po azijskih mestih (Šenzen, Pjongjang) in nadzoruje delo animacijskih studijev, ki za zahodne naročnike – zaradi nižjih stroškov delovne sile – izdelujejo vmesne ilustracije za animacije. Drugi vzrok je poklic njegove soproge Nadège, aktivistke, zaposlene pri Zdravnikih brez meja, ki jo Delisle z naraščajem spremlja v Mjanmar in Jeruzalem.
Za njegove stripe je značilen sproščen odnos do zgodbe in dojemanja postavk potopisa. Odpoveduje se togi pragmatičnosti ali didaktičnosti, bralcev ne bombardira z natančnimi faktografskimi podatki, ampak se odloči za induktivno prikazovanje: tako s pomočjo poudarjeno subjektivnega pripovedovanja o lastnih izkušnjah in problemih spopadanja z vsakdanjimi rituali, kot so nakupovanje, prometni zamaški, preživljanje prostega časa, varstvo za otroke, slika širši spekter okolja, v katerem se nahaja. Za dodatno skiciranje poskrbi še s hitrimi krokiji, ki zarišejo občo politično, ekonomsko, zgodovinsko ali kulturno situacijo posamezne države. Poleg tega so fragmenti razvrščeni po kronološkem redu in ne tematski bližini ali kavzalni logiki, kar je nenazadnje ena izmed tipik potopisa. Kompozicijska ohlapnost, odsotnost osrednjega dogodka in razdrobljenost oziroma epizodična členitev pa rezultirajo v tem, da je mogoče kot edino povezovalno nit razumeti Delislejev vsakdan, ki ga seveda uokvirja dežela, v kateri se trenutno nahaja.
V vlogi glavnega protagonista je Guy Delisle prikupen, nekoliko naiven posameznik, predvsem pa odkritosrčen in radoveden, kar ga včasih privede do življenjsko nevarnih situacij. Kadar le more, pobegne iz svoje hotelske sobe ali najetega stanovanja in se odpravi na izlete po atraktivnih ali čisto dolgočasnih krajih, ob tem pa mu ne primanjkuje duhovitih opazk. Njegovemu uspehu so v največji meri botrovali prav humor, sarkazem in ironija, ki v podtonu spremljajo zahtevne teme. Prav to avtorja loči od njegovih resnejših kolegov, kot sta npr. Joe Sacco (Varovano območje Goražde) in super uspešna Marjane Satrapi (Perzepolis).
Kljub dodani vrednosti, ki jo prinaša smeh, pa supremat vseeno pritiče humanistični intenciji – in sicer dejstvu, da so stripi neneme priče dogajanju v nedemokratičnih državah. V delu Pyongyang: A Journey in North Korea Delisle tako predstavi sladko-kisli zgodbarski konglomerat o bivanju v državi z ekstremno preštudirano in najbolj celovito politično propagando na svetu, ki jo je formirala demonska diktatura. Stopnjo boleče zaslepljenosti civilistov odlično ilustrira odgovor severnokorejskega tolmača na Delislovo vprašanje – češ, kako da v glavnem mestu Severne Koreje ni videl nobenega invalida. Neoporečni državljan mu ponosno razloži, da se vsi severnokorejski otroci rodijo pametni in močni. V leta 2007 izdanem stripu Burma Chronicles lahko bralec prebira pronicljivo in pretresljivo »insidersko« zgodbo o vsakdanu, ki ga nadzirajo voditelji, katerih edini cilj je oboroževanje, medtem ko njihovi »podložniki« na svoji koži dnevno okušajo kršenje človekovih pravic. V Mjanmaru in kasneje v Jeruzalemu je omenjena tudi nemoč humanitarnih organizacij, ki jim oblasti preprečujejo dostop na krizna ozemlja …
Ob očitnem aktivističnem sporočilu Delislovih stripov je povedna tudi risarska tehnika, ki jo sestavljajo minimalistične in enostavne linije. Preprostost risbe prispeva k lucidnosti posredovanega, metaforično gledano pa lahko odsotnost barv razumemo kot preslikavo nedemokratične in vse prej kot rožnate atmosfere v obravnavanih destinacijah. Tehnična in vsebinska dovršenost tako Delisla delata za striparja, čigar opus ne bi smel manjkati na knjižni polici nobenega strastnega stripofila. Še posebej tistega, ki mu je mar …
