Neko noč, že star, bolan, povsem brez sperme, in res brez potrebe, da se stvari kakorkoli še poslabšajo, znova zaslišim zvoke.
Prepričan sem, da seksata v Zenabini sobi, tule zraven moje.
Sprašujem se, ali si ne domišljam. Vendar dvomim. To niso zvoki, ki bi jih že kdaj slišal v tem velikem, odprtem stanovanju. Nikoli ne zapiram vrat – za vsak primer, če bi moral ponoči poklicati svojo Zee.
Obmirujem in se koncentriram, dokler nisem prepričan, da ni niti delirij niti šus po elesdeju. Šepeti, vzdihi in nato vzkriki. Zvenijo, kot da je ona.
Lahko bi bil tudi on. Moj prijatelj.
Sleherni dan lahko pričakujem, da me bo pobralo. Misel na smrt mi pomaga živeti in me ohranja zvedavega. Vidim bolj slabo in na eno uho sem naglušen, zlasti kadar je okrog mene več ljudi ali če jim ne vidim obraza. Vendar ob jutrih, ko Zee zdrsne v spanec, ležim vznak in poslušam. Naša londonska večstanovanjska hiša je pravcati svet. Slišim dvigalo zunaj na hodniku, ropot odpiranja in zapiranja jeklenih vrat, iztrgane besede pogovora v veži, televizorje, radie. Ponoči poslušam lisice, pijance, policijske sirene, obupane klice na pomoč, skrivno življenje zidov in ženin vibrator, ki brenči kot brivnik.
Zjutraj slišim ptice. Na drevesu nasproti poseda deseterica zelenih skobčevk, ki jih z Zee zavzeto spremljava. Nedaleč stran nekaj gradijo. Ta predel, Victorio, stalno obnavljajo. Ne bom učakal njegove nove podobe. Ljubši mi je bil čadasto črni, bolj zanemarjeni London, nekaj plemenitega je bilo v njegovem povojnem brezupu. Norce so pospravili v norišnice, a razumni so v svojih pisarnah še na slabšem. Ta novi svet se zdi banalen in izčrpan. Preveč denarja je v Londonu. Predolgo že živimo.
Radostno sem užival svoje usihanje in izginjanje. Nakar me doleti tole.
Resnica je vselej presenetljiva: tako napenjam ušesa, da mi utripajo veke. Usta imam suha. Moji kolki so uničeni in noge zanič. S trudom obrnem telo malce proti vratom in se potegnem preko vzmetnice.
Roka se stegne proti luči, zbijem kavno skodelico na tla. Pade s truščem, kot bi kladivo udarilo po ponvi.
Ne ganem se.
Zee mi očita, da sem nezaupljiv mož, skeptičen, nejeveren, da raje vidim zadeve s slabše strani; želje se mi mešajo z boleznijo. Res je, preživljam se s svojo domišljijo, in domišljija je najnevarnejši kraj na svetu.
A če niso sosedje pred kratkim ravno priselili prašičev k sebi – kar ni najbolj verjetno, saj so Arabci –, potem so tole človeški glasovi.
Zadržim dih in bolščim v šibko luč v hodniku. Pomislim, kako mi je – še prejšnji teden – Zee česala lase, me čohala po bradi, masirala s kokosovim oljem. Gladila mi je prsni koš in mi natirala uhlje. Mi sezula tople uggice, da mi je lahko prebožala noge in nožne prste, ko sem se zleknil vznak s termometrom med žnabli.
Nevidni, ne pa tudi neslišni, zvoki ne potihnejo. Ostajam buden tableti navkljub. Zee se je hotela prepričati na lastne oči, da sem jo zares pogoltnil. Pred tem je bila nadvse prijazna, nedvomno iz nelagodja, saj zadnje čase ne kaže več tolikšne topline. Vodo mi je prinesel Eddie, stal je za njo med vrati in se smehljal, nemi sostorilec.
Rekel sem: »Lahko noč, Eddie. Kako se boš vrnil v Soho? Ali je nemara prepozno? Boš prespal na zofi? Ti kar izvoli, seveda!«
Gledal sem ju. Pazila sta, da se ob moji velikodušni ponudbi nista spogledala. Pametno, ni kaj.
Eddie je pokimal: »Hvala, Waldo, zelo prijazno od tebe, kot zmeraj. Na zofi mi bo čisto udobno. Se vidiva zjutraj. Lepo spi, amigo.«
Zlil sem vase dvojni espresso, kakor vselej pred spanjem. Rad imam okus grenke črne kave v ustih.
Bil je običajen večer. Zdaj sem prepričan, da slišim njuna glasova, prepletena, lahkotna, razigrana, gotovo ležita skupaj – naga, domnevam.
Mislim, da mi je po dvajsetih letih zakona – in ob dvaindvajsetletni starostni razliki – moja vdana Zenab tokrat prvič nezvesta. Pravzaprav sem prepričan o tem. Sam trdim: ne verjemite ničemur, kar vam govorijo. Zee pa je resnicoljubna. Vsak namig na nepoštenost bi jo osupil. Običajno je zadržana. Če izvzamemo eno neprijetnost v indijskem otroštvu, ki je vključevala tudi umor, je imela spodobno vzgojo. Bila je predobra za lastno dobro, bi lahko rekli. In prikrajšana za užitke.
Zdaj si ga je našla. Prinaša noter, kar je zamudila. Nikoli ni prepozno. Glasova ne potihneta, vse bolj sem pretresen in vzburjen. Seksualna občutljivost lahko upade, a spoznal sem, da libido, tako kot Elvis in ljubosumje, nikoli ne umre. Poznam petinosemdesetletne jebače. Kdo pravi, da potrebujete erekcijo, telo ali orgazem za seks?
Začnem si predstavljati, kaj počneta in v kakšnih položajih. Je ona na kolenih? Se poljubljata, ko se vnemata v novo strast? Eno telo, ena žival.
Rad si umišljam, da ju gledam pri tem. Vselej sem bil kamera, navsezadnje sem posnel več kot dvajset filmov in dokumentarcev. Revije nekatere med njimi uvrščajo v sam vrh stotih najboljših filmov vseh časov. Ali nemara dvestotih? Bil sem filmar in sem živel za to, da sem videl stvari. Režiserji smo voajerji, ki delamo z ekshibicionisti. Zdaj, na koncu, nadaljujem kot opazovalec.
Gledanje ohranja svet čudovit. In seks, celo ko sem nepokreten, dejansko skoraj rastlina v vozičku, je lahko intenziven. Spominjam se vonja in okusa nje, moje edine in zadnje ljubezni, Zee, njeno telo mi je bilo v večji užitek od kateregakoli drugega. Spominjam se, kako brezsramna je postala zame in kakšne igrice vse sva se šla.
Zdaj odpira zanj svoja usta. Njeni prsti drkajo njegovega kurca. On jo nemara vleče za lase, to ima rada.
Zgolj z zvokom in domišljijo vizualiziram kadre in reze, delam edine filme, ki si jih lahko te čase privoščim, domišljijske filme. Nenehno premlevam, kaj pravzaprav pomeni biti umetnik. V zadnjem obdobju sem spravil skupaj par petminutnih filmčkov, niso slabi, bolj sproščeni od mnogočesa, kar sem naredil prej, ko sem bil živčen in je bil posredi denar. Pokazal jih bom dobri kolegici Aniti, ko se naslednjič oglasi. Ona zna tako pohvaliti kot grajati.
Ljubezen človeka spremeni, pravijo. Ali pa se človek zaljubi, da bi se spremenil, kadar je razočaran. Ali kadar je naveličan samega sebe. Tu se je nekaj spremenilo za vedno. Vse bo treba na novo premisliti. Kdo bi si mislil? Leta mojega življenja so se predrugačila v trenutku.
Potreboval bom čas, da vse to premislim. Čas mi je zdaj poglaviten. No, vsekakor bom imel vso noč za premišljanje o zadevi. Spim lahko jutri.
Zjutraj vidim, da ni v hodniku ne plašča ne klobuka. Tudi živalskih vonjav ni. Eddie je že zbrisal.
Kolikor mi je znano, je vsaj desetkrat prespal pri naju, zvit na kavču. Ko se zbudim, je dostikrat še tukaj. Rad ostane na zajtrku in podebatira o novicah, medtem ko se oblači. Ima volčji tek in priliznjen gobec. Uživa v Zeejini kuhariji, posebej ima rad njeno začinjeno masala omleto. Plane po njej, kot da že lep čas ni jedel in tudi ne ve, od kod si lahko obeta naslednji obrok.
Domnevam, da tako privarčuje denar za kosilo, preden sede na avtobus za Soho. Včasih se pred odhodom umije in nekoliko uredi. V zadnjih nekaj mesecih je najino stanovanje postalo njegovo pribežališče, kjer opravi vse svoje telefonade, potem ko si je sezul čevlje in z nogami na zofi brez konca posluša svoje najljubše džezovsko nabijanje, ki para živce.
Zdaj, ko se jima vse bolj dogaja, se je pobral predčasno. Me raje ne vidi. Oziroma ima raje, da ga ne vidim. Ampak poznam jaz njega zelo dobro, tip je prišel na okus. Vrnil se bo po naslednji grižljaj. Ne dvomim, da kmalu.
Komaj čakam, da bom videl, kako se bo to novo vzburjenje razvilo. Dečko se igra z mano. V lepo tveganje se spušča. Ko me kaj razkuri, znam biti divji. Strast ga je prevzela. Ne razmišlja. Jaz pa. Par potez sem v prednosti – trenutno.
Roman Ničla Hanifa Kureishija, ki ga je prevedel Zdravko Duša, izšel pa je pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
