Življenje v okolju, ki predstavlja neko mešanico med Bližnjim vzhodom, Balkanom in Mediteranom, je kulturno bogata izkušnja. Kmalu sem ugotovila, da mi je ravno zaradi te multikulturnosti Grčija zelo pri srcu. Dosti bolj ustreza mojemu značaju.
Živim po nekem nenapisanem pravilu da, ko bo “črni seznam”, kamor beležim, kar mi v tej državi ni všeč, daljši od pozitivnega, grem dalje. Na tem abstraktnem seznamu so zadeve, na katere se nikoli ne bom prilagodila, in to zavestno, denimo ignorantski odnos do narave, zanemarjanje živali, odnos do žensk itd.
Platforma za podivjane zatirane ege
Pogosto se znajdem v okoljih, ki so v tej državi v domeni moških. Najbolj ilustrativen primer je šola, kjer se vsak dan učim svoje velike strasti: Muay Thaija (tajskega boksa). Moški tam prevladujejo. Učitelj se sicer trudi, da bi presekal s stereotipi: vzpodbuja mešane pare, dolgo smo imeli tudi skupno garderobo itd., vendar je težko presekati železne vzorce. Na začetku mi je bilo sila neprijetno, ko se je pred mano v sparingu (imitacija boja) znašel 80-kilogramski tetoviranec in me začel boksati v glavo ali brcati v rebra. Vendar ker umetnost Muay Thaija uči, da svojo moč uravnavamo ter z njo racionalno operiramo, tako da nasprotnika ne poškodujemo (vsaj na treningih ne), sem se ob tem kmalu začela zabavati. Tega ne bi mogla reči za svoje moške nasprotnike.
V patriarhalni državi, kot je Grčija, so moški nenehno prisiljeni igrati svojo “vlogo moškega”. To se v šolah borilnih veščin, s testosteronom nabito platformo za podivjane zatirane ege, ki živijo v brezposelnosti ali pa so nizko plačani in menijo, da ne zmorejo živeti avtonomno, ter zato pri 30-ih še vedno živijo z mamo, posebej pozna. Ker nimajo dovolj mentalne zrelosti, ampak jih žene nagon, je biti v sparingu z žensko zanje veliko razočaranje. Z ljubosumnostjo opazujejo svoje partnerje, ki se ob njih lahko pretepajo, ter obžalujejo trenutek, da niso hitreje odreagirali, ko je bilo treba zamenjati partnerja. Ter obstali z žensko.
Bila sem že v vseh mogočih situacijah: z moškimi, ki so popolnoma zavrnili sparing z mano in rekli, da nima smisla, ker sem premajhna in prešibka; s takšnimi, ki so se lotili neke vrste mentorstva ter v treh minutah, ki so nama bile dane, sparing oblikovali v neke vrsto poučevanja o tem, kako se je treba lotiti, in predvsem, kako se ne. Dosti govorjenja, v glavnem, in malo brc, udarcev in obrambe. Potem so tu moški, ki te bodo sprejeli kot enakovredno ter se lotili bojevanja s popolno kontrolo moči (redkim to uspe).
Ženske imajo v realni življenjski situaciji v več milijonskem mestu v primeru napada pred sabo najpogosteje moškega, ki je večji, močnejši in višji. Na žalost so to dejstva, v katera sem bila zaradi velike inspiracije, ki jo čutim v tem mestu, posledično pahnjena. Namesto, da bi se mi moški partnerji v šoli pomagali pripraviti na te situacije, od njih bežijo. Prav je, da ne želijo biti v položaju, v katerem bi napadali žensko, in to razumem in spoštujem.
Kup navodil za ženske
V Atenah ljudje radi širijo govorice: “če si ženska, ne hodi ponoči po Omoniji (eden od predelov centra Aten); ko se stemni, v ta park nikakor sama; na to ulico naj ženska sploh ne stopi” ipd. Kup nenapisanih pravil o tem, kje se ženska ne sme premikati. Nikjer ne piše, kam naj ne hodijo posiljevalci in nadlegovalci, na strani žrtve je, da se izogiba napadom, kakor da storilci s tem ne bi imeli nič. Ko žensko napadejo, je prva opazka: “Aha, zakaj pa je tam hodila sama! To pa ni bilo pametno.”
Redno tečem po parku, kjer so stalni stanovalci in obiskovalci narkomani, preprodajalci drog, prodajalci seksualnih storitev in njihove stranke. Skrivajo se po grmovjih in komaj čakajo, da se stemni, da trg lahko zaživi in se prodaja začne. Nemoteči so, ker se ukvarjajo s sabo in svojim delom. To ne velja za moške, ki imajo motive, da ženske zasledujejo ali napadejo. Ti, ko je še svetlo in tečeš mimo njih, komentirajo, žvižgajo ali se z osladnim nasmeškom oblizujejo. Kakor hitro se stemni, pridejo iz grmovja in se ne skrivajo več za košatimi vejami.
Ne enkrat se mi je zgodilo, da so takšne vrste nadlegovalci začeli teči za mano. Vedno mi je uspelo pobegniti. Trening v Muay Thaiju me je tako izklesal, da strahu v takšnih situacijah skoraj ne čutim več. Čutim pa ogromno jeze in gnusa. Jezna sem, da moram zdaj predčasno prekiniti tek, ker napadalec morda razmišlja, da me bo počakal, ko bom tekla drugi krog, če me že ni ujel v tem. Ne poznam njegovih namenov. Po komentarjih sodeč, sklepam, da niso dobri. In kot ženska v tej družbi že vnaprej veš, da je javnost zanj našla alibi: on je moški in lahko ponoči hodi, kjer želi. Ženska bo najprej vprašana: Zakaj sama po parku v temi, če je vsem znano, naj ženska tega ne počne?
Ženska, uboga razmišljujoča žrtev
Grški Generalni sekretariat za enakost spolov je pred časom objavil več kratkih poučnih videov. V njih so prikazane različne igrane situacije spolnega nadlegovanja. Ženske so v vsakem od njih prikazane kot žrtve: po napadu povsem ohromijo, zagledajo se nekam v daljavo in svojo izkušnjo v tišini reflektirajo. “To je bilo spolno nadlegovanje,” pove glas in pouči žensko o tem, kaj se ji je ravnokar zgodilo. Tako Generalni sekretariat vidi grško žensko: razmišljajočo, ubogo žrtev. In njihova rešitev?
Objavili so anonimno številko, na katero lahko ženske pokličejo in povejo, pripovedujejo o svoji izkušnji. Spet niso bili obsojeni storilci in njihovo dejanje. Kaj si po mnenju sekretariata torej ženska želi v takšnem trenutku? Pogovarjati se z ljudmi, ki jih ne pozna, o tem, kako se počuti?
Še več: ker eden od filmčkov prikazuje, kako zdravnik spolno nadleguje žensko, so se odzvali zdravniki in ostro protestirali proti temu videu, četudi imamo tako v Sloveniji kot v Grčiji več primerov, kjer so zdravniki spolno nadlegovali svoje pacientke. Situacije so bile torej realne.
Položaj ženske je v grški družbi zacementirano jasen: kuha, pospravlja, skrbi za otroke, ob tem pa naj se izogiba še nadlegovalcem in posiljevalcem ali pa vsaj ignorira pripombe. Če pa se ji to že zgodi, naj o svoji izkušnji najprej dobro premisli, potem pa se o tem pogovori. Moški nadlegovalci lahko svoja življenja nadaljujejo, so sprejemljivi in nanje nihče ne kaže s prstom.
To je ponotranjeno pravilo te družbe. Tukaj nihče ne pričakuje, da se bo ženska moškemu, ki ji sledi ali jo nadleguje, zoperstavila, ker velja pravilo, da so ženske šibkejše in so se zato a priori nesposobne braniti pred moškimi. Še vladni organi jasno vedo, da takšni moški obstajajo, vendar se nihče ne ukvarja z njimi, ampak s posledicami, ki naj bi jih takšni napadi imeli na žrtve. Namesto da bi svetovanje: “kako ne spolno nadlegovati žensk” nudili napadalcem, ga nudijo žrtvam.
Ko je ženska napadena, ne potrebuje anonimne številke nekega kvazi sekretariata. Rabi nasvet, kako se ubraniti, pobegniti, napadalca pretepsti ali ga čim učinkoviteje prijaviti organom pregona. In v to jo je potisnila družba s svojo hipokrizijo. V situacijah napada ostaneš sam z nepredvidljivo drugo stranjo. Biti moraš fizično in mentalno opolnomočen, da zmoreš racionalno odreagirati. Zato imitirane situacije v borilnih veščinah z moškimi še najbolj pomagajo. Pa ne zato, ker si tega ženska želi. Tudi jaz si želim, da bi bila v sparingu ves čas s partnerkami v moji težnostni kategoriji, ki bodo najbolj podobne tistim v ringu, ampak to na žalost ni moja Grčija.
Moja Grčija me, ker ne želim živeti v strahu in ne podlegam stereotipom, nenehno sili, da se branim, preklinjam in, če je to treba, tudi s kom obračunam.
