Vprašajte katerega koli starega književniškega mačka. Scena preprosto ni več to, kar je bila. Če greste na poljubni literarni večer, obstaja velika verjetnost, da bo literat povsem trezen. Pisatelji danes so politično korektni, džogajo, jogajo, se včasih celo lepo oblečejo, zdravo jejo in objavljajo zmerno posrečene statuse na socialnih omrežjih. Ne pljuvajo po drugih avtorjih in njihovih knjigah, ne pljuvajo po občinstvu in njegovi nekompetentnosti, so nekonfliktni in pretežno neškodljivi. Profesionalci pač. Biti pisatelj je vse bolj »zgolj« eden od poklicev, v tej poklicanosti pa je vse manj metafizike in pravljic. To po eni strani sicer pomeni, da pisatelji ne ustrezajo več stereotipni podobi zapitega, napol deliričnega čudaka, ki sliši sladko šepetanje muz ter ob pisanju strašno trpi in ob trpljenju strašno piše. Da večinoma spodobno ali zelo dobro berejo, da znajo biti očarljivi in zanimivi sogovorniki, tako da so literarni večeri precej manj zamorjeni in dolgočasni – so pa morda zaradi tega bolj dolgočasni njihovi življenjepisi. In ker je pisateljevanje služba kot vsaka druga, se ni treba posebno spraševati ne po smislu ne po namenu tega početja.
Spopad avtorjev: ekonomski in prestižni namesto estetskega
Po drugi strani pa je ta »normalizacija« pisateljevanja prinesla tudi to, da ni več nobene samorefleksije, nobenega pravega premisleka o lastnem pisanju, o strukturi zgodbe in psihološkem ustroju literarnih oseb, o jeziku, ritmu in metafori, o pripovednih tehnikah in bralskih učinkih, pa tudi ne o ideološki in filozofski matrici napisanega ipd. Ker ni estetskega spopada z drugimi avtorji, s kritiki in bralci, se nimajo kje izkristalizirati njihove ideje o literaturi, njihovo pojmovanje smisla in pomena književnosti. Obstaja vprašanje, koliko so pisatelji tega sploh še sposobni, koliko o tem sploh še resno premišljajo. Scena se je čisto zares spremenila – po vseh spremembah, ki jih je doživel slovenski literarni sistem po veselem vstopu v neoliberalni kapitalizem, pisatelji med sabo niso več v estetskem, pač pa predvsem v ekonomskem in prestižnem spopadu; ta dva pa nikoli nista odprta in očitna, temveč prikrita in hinavska.
Kultura, ki je potisnjena na rob revščine oziroma na rob medijske in družbene pozornosti, tako vse bolj spominja na Fukasakujev Battle Royal (se opravičujem oboževalcem Iger lakote, ker sem, povsem hipstersko, raje uporabil to referenco). Včasih so se lahko pisatelji med sabo na smrt sprli in celo stepli, toda to je pravzaprav pomenilo, da se tudi pazljivo berejo in poslušajo. Če pa greste danes na literarni večer, se boste zaman ozirali in med obiskovalci iskali kakšnega pisateljskega kolega. Pisatelji se med sabo družijo samo še, kadar imajo od tega kakšno skupno korist – v uredništvih literarnih revij in založb, ali kadar sektaško, nekritično in incestuozno berejo drug drugega, ker jih nihče zunaj njihovega malega avantgardnega kroga ne. (Ker konflikt periferija – center, ki bi nam ga nekateri radi prodali kot »estetskega«, je v resnici totalna podoba ekonomskega oziroma prestižnega konflikta, v svoji ozkoglednosti tudi povsem malomeščanski.)
Morda je manko kolegialnosti sicer pripisati splošni anemični klimi, ki izhaja iz marginalnosti kulture. Ko družba ne ve, kaj bi počela z lastno kulturo, ali še huje, ko to dobro ve, pa ji ne namenja ničesar dobrega, potem so tudi kulturniki raje doma in še sami ne verjamejo več v smiselnost lastnega ustvarjanja, ki bi preseglo individualne koristi. Ko smo na primer pred dobrim letom in pol v Ljubljani pripravili literarni večer, na katerem naj bi bral tudi takrat že bolni Tomaž Šalamun (pa ga je tisti večer izdal glas), ni bilo tam niti enega od njegovih samooklicanih mladih učencev in navdušenih sledilcev, ki zdaj, po njegovi smrti, tekmujejo v ganjenosti. In v tem primeru pač težko rečemo, da gre za kakršen koli boj, saj je Šalamunov status ikone moderne slovenske poezije deloma pripisati tudi temu, da se proti njemu in njegovi senci niti ni mogoče »boriti«. Toda morda ima marginalnost kulture tudi nek drug, precej bolj razdiralen učinek in se znotraj celotnega literarnega sistema, potisnjenega na rob, posplošuje odnos, kjer se o drugih avtorjih vse bolj razmišlja kot o konkurenci za bralce, za nagrade, medijsko pozornost, štipendije …, ki jo je treba za preživetje potisniti preko roba, kjer ni več prostora za starce. Težko si namreč drugače razlagam vse to, kar se zadnje leto dogaja na relaciji pisatelji – literarni kritiki.
Da je odnos med pisatelji in literarnimi kritiki enak temu med psi in mačkami, je že nekako logično. Toda v zadnjih letih se zdi, da so pisatelji staknili steklino. Menda lahko to pripišemo temu, da se je vloga kritikov v dobi hiperprodukcije vseeno okrepila, s tem ko se je utrdila njihova funkcija »selekcije« znotraj sicer nepregledne množice izdanih del. Zato je morda negativna kritika danes toliko bolj boleča in usodna. Čeprav obstaja še druga, enako verjetna možnost: da so sodobni avtorji v poplavi knjig prisiljeni v vse večjo narcisoidnost in aroganco in da gre torej za evolucijski naravni izbor – zakaj namreč danes sploh še izdati knjigo, če nisi prepričan, da je prav tvoja nekaj posebnega in odličnega, da si sam novi Joyce, ki bo na novo preuredil svetovno književnost? In s takim psihološkim profilom pač težko sprejmeš vsakršno branje, ki se ne ujema s tvojim … Naj bo tako ali drugače, oboje rezultira v pljuvanju čez zlobne in/ali nesposobne kritike ali ignoriranju slednjih. Pri čemer so avtorji danes pogosto nesposobni ali vsaj nevajeni zagovarjati lastne estetske in druge odločitve, ampak kritiko kritike reducirajo na všečkanje. Kritika je avtorju všeč, je »dobra« in »prava«, kadar njihovo delo vrednoti pozitivno, ter mu ni všeč, je »slaba« in »napačna«, kadar njihovo delo vrednoti negativno. To je, milo rečeno, otročje. In taki avtorji niso zaslužili niti tega, kar so dobili.
Kresnik – tekmovanje v tem, komu dlje nese?
Sam sem se sicer zmeraj rad pohvalil, da kot literarni kritik nimam slabih izkušenj z odzivom avtorjev na negativno kritiko njihovega dela. Ne glede na to, da sem bil recimo izredno oster do Milana Kleča, me ta ni nikoli klical po telefonu ali čakal v kakšni mračni ulici; kot moderator tudi nisem imel nobenih težav, ko sem vodil pogovore z različnimi avtorji, katerih dela sem v preteklosti ocenil tudi s kakšno pikro pripombo … A v zadnjih mesecih se je tudi moja izkušnja dodobra spremenila, posebno v kontekstu žiriranja kresnika. Histerijo širše javnosti, ki misli, da je kresnik tekmovanje v priljubljenosti, sem spoznal že lani, toda kar se je dogajalo letos, je preseglo vse mere dobrega okusa. Če sem 14 dni pred razglasitvijo desetih nominirancev še z ironičnim odporom spremljal, kako nek romanopisec na Facebooku vsak dan že vnaprej jamra, kako ga žirija tako ali tako ne bo izbrala (no, pa ga tudi res ni), kako ga kritiki tako ali tako ne maramo in ne dosegamo višin njegovega veledela ter kako bo najbolje, če kar neha pisati, in podobne samopomilovalne jeremijade, me je v dneh pred razglasitvijo deseterice smeh hitro minil. Neka nevrotična in že komično ambiciozna mlada avtorica je recimo preko zasebnih sporočil brezsramno pisarila meni in še enemu žirantu ter želela izsiliti mnenje o svojem romanu in/ali informacijo, če bo v deseterici (pa slišim, da tega ni počela prvič), po razglasitvi pa povsem eksplodirala iz užaljenosti in gneva, ker je tam ni bilo, pri čemer je žalila vse in grozila vsem povprek. Nek drug, že starejši avtor mi je marca, dober mesec pred razglasitvijo deseterice, prijazno poklonil svoj roman v želji, da mu napišem kritiko, ker pa ta ni bila preveč navdušena, me ob naslednjem naključnem srečanju niti pogledati ni hotel več, po razglasitvi deseterice pa sem slišal celo, da sem ga v komisiji gotovo »sabotiral« (ker on je pač tako pomemben, ane). In to po tem, ko sem se dva dni mučil, da bi kritiko spisal čim bolj prizanesljivo, pa čeprav to mučenje ni bilo niti malo primerljivo s tistim ob branju knjige. Spet nek drug avtor je želel po razglasitvi izsiliti, da bi se srečal z njim in mu osebno pojasnil njegovo neuvrstitev, ko pa sem ga zavrnil, mi je poslal svoja mnenja o vseh tistih, ki so se uvrstili – in takšnih pritlehnih sodb in diskvalifikacij najbrž ni sposoben noben kritik, ki ga poznam.
Tako sram namesto nekoga drugega me je bilo samo še, ko sem gledal Davida Brenta v The Office. Nikoli nisem maral ideje, da se književnost dojema kot tekmovanje, ampak nagrajevanje kvalitete in izpostavljanje dobrega je po drugi strani tudi nekaj, kar se mi zdi samoumevno in pozitivno – vemo, kresnik ogromno naredi za promocijo slovenskega romana in posledično branja. Toda zdi se, da so nagrade postale tekmovanje v tem, komu dlje nese. Olimpijski duh, ki naj bi avtorje gnal v to, da skušajo v svoji literaturi vsakič preseči samega sebe, tudi morda zaradi nagrad in strokovne javnosti, se je torej izjalovil – vse več avtorjev očitno ni sposobnih preseči samih sebe in lastnega napihnjenega ega. Ko se nekdo spusti tako nizko zaradi enega usranega venca, malo piromanije in čeka za pet jurjev … Tudi če bi šlo za golo preživetje, pa v večini primerov, kolikor lahko ugibam, gotovo ni šlo, literarni kritik ne more biti socialni delavec – pravzaprav pa sta v tem (sindikalnem) boju pisatelj in literarni kritik s svojimi mizernimi honorarji in prekarnostjo na isti strani. Če gre pa za prestiž, za zavist in medijsko pozornost, za simbolne boje … Potem tu res ni več prostora za metafiziko in pravljice. A žal tudi za pravo literaturo ne.