»Ko ocenjujemo knjigo, človeka ali glasbo, je naš prvi vzgib, da se vprašamo: ali zna hoditi?« (Nietzsche)
.jpg)
Claude Levi-Strauss je nekje zapisal, da sovraži potovanja in raziskovalce. Ni ga težko razumeti. Pehanje za naslednjo generično izkušnjo nekega »vibrant« starega mestnega jedra, za lajkabilno tropsko plažo, »intercultural exchange« v hostlih in barih, jezikovne domislice Lonely Planeta, revije letalskih družb – vem, da mojster Claude ni mislil tega, a kadar se ob obetu potovanja spomnim tovrstnih pritiklin, me zgrabi, da bi zažgala svoj potni list. Mojca Pišek, ki je nedavno v Outsiderju objavila kolumno na podobno temo, zapiše: »Razočaralo me je, da s kraji, kamor sem potovala, nisem uspela vzpostaviti pravega stika, nobene trajne povezave, da domov nisem prinesla nobenega prijateljstva, ker so vsi stiki ostali omejeni na prijazne nasmeške še enemu v dolgočasni množici belih turistov.«
Rešitev? Potovati počasi, po možnosti peš. Potovanje, ki se ga zelo rada spominjam, je v bistvu pešpot. Hoja vzdolž Hadrijanovega zidu na severu Anglije. V spomin se je pretopila drugače kot vsa poprejšnja potovanja. Zaradi počasnosti se je pokrajina vame vtisnila globlje, določene poglede si lahko še zmeraj, po več kot desetih letih, prikličem v spomin. Celo nekatera drevesa. Tisti lepi angleški hrasti. Pod njimi je krasno vedriti. Opazovati milo, prijazno angleško pokrajino, kramljati s Petrom Zajcem.
Ker se hoja po svoji nujnosti upira hitenju, razteza čas. Raztezanje časa, ugotavlja Frédéric Gros, pa poglablja prostor. V Filozofiji hoje takole poetično ugotavlja: »To je ena od skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine, ki nam jo dela vse bolj domačo. Je kakor redno obiskovanje, ki poglablja prijateljstvo.« Ko hodimo, piše, se v resnici nič ne premika, »prej bi lahko rekli, da se navzočnost počasi naseli v telo. Ko hodimo, niti ne gre za to, da se približujemo, temveč gre za to, da stvari tam daleč nenehno in vse bolj vztrajajo v našem telesu« (vem, zdajle ste že pri vratih, da odvihrate v knjižnico po svoj izvod Filozofije hoje). Hojo vidim kot upor proti površnosti – tako mišljenja kot potovanja.
Zato sem Alexa, Velikega dobrodušnega velikana, takoj ko je zaspan priletel iz Seattla v Reykjavik, začela prepričevati, da bi raje, kot se reče, vzela pot pod noge, namesto pod avtomobilske gume. Laugavegur, pešpot od Landmannalaugarja do Þórsmörka, gorata notranjost južnega dela Islandije. Velik del leta je neprehodna, a konec junija sramežljivo poletje pogleda tudi proti severnemu Atlantiku. Tedaj – v kratkem in zadržanem islandskem poletju – je čas za zunanjost. Islandci imajo posrečen izraz – gluggaveður, kar dobesedno pomeni okensko vreme. Gre za vreme, ki je, opazovano iz tople sobe, sicer videti krasno, a je vendarle pametneje ostati doma in se v navdušenju ne angažirati bolj od opazovanja. A poletje ponuja dneve, ki niso prijazni zgolj pogledu, in te velja izkoristiti.
Alex je poseben fant – velik, močan, vzdržljiv biolog z nežno, otroško notranjostjo, večinoma nesrečen v ljubezni (trenutno v Grčiji upa, da bo spoznal kakšnega postavnega lokalca, se preselil na Kreto in začel gojiti oljke), s kopico hecnih kulinaričnih idej (tokrat sva na izlet vlačila ogromno sveže mete in pet različnih omak za zrezke v prahu – naj omenim, da sva vegetarijanca), druži naju ljubezen do Glenna Goulda, Kazua Ishigura in rastlinic iz rodu Eriophorum. Mimogrede, po slovensko se temu rodu reče munec – poguglajte. Te prelepe travice bi si resnično zaslužile bolj blagozveneče ime kot – munec.
Na kratko (ko pišem o Alexu, me zmeraj popade želja po naštevanju – ta rezultira že v eni dolgi istoimenski pesmi, tako da se bom vsaj za to kolumno nekoliko brzdala) je Alex tisti tip prijatelja, s katerim je lepo iti na izlet, za katerega že vnaprej veš, da boš večkrat moker kot suh, da bo treba bos prečkati nekaj ledeniških rečic (tokrat je bila ena tako narasla, da sem jo prebrodila v samih spodnjicah), da bo zvečer preveč zeblo v prstke, da bi fotografirali munec in da bo – prelepo. Da bo res prelepo. Da bodo ti goli, prazni hribi, prepihano obzorje, tiho obrežje jezera Álftavatn kot dar za oči in da bo počasno premikanje utegnilo videno dodobra odtisniti v spomin. Vedela sem, da bova oba navdušena, ker naju poleg umetnostnih vrhov meščanske kulture druži tudi ljubezen do severnjaških pokrajin. Vedela sem, da bo, če bo koga popadla tečnoba tipa »že dva dni hodim v popolnoma premočenih gojzarjih«, drugi znal prvega zamotiti kot spreten starš.
Vedela sem, in se tega neskončno veselila, da bova za nekaj dni postala dve dobro delujoči hodeči telesi, ki bosta nenehno opazovali in čutili naravo ter hkrati kramljali o kulturi, življenju in čustvih. Da bova nenehno podvržena naglo spreminjajočemu se vremenu, brezkrajni svetlobi (junija se ponoči ne znoči), vulkanskim kamninam pod nogami, tu in tam mahu in lišajem. To je, oprostite mi sentimentalnost, čista milost. Hoja kot upor površnosti misli in potovanj.
Hodeče telo potrebuje prosto pot. Ko sem se, takole raznežena, vrnila v ljubo domovinico in šla k prijateljem in staršem v Maribor, pa me je takoj ob prihodu kot dobrodošlica pričakala ovira. Naši sosedje, osnovna šola, so se obdali z visoko ograjo. Zdaj je celotno šolsko igrišče – steza, kjer sem se naučila voziti kolo, bližnjica, ki sem jo zmeraj ubrala do mestnega parka, travnik, kjer smo še lani decembra v nebo spuščali kitajske lampijončke – zagrajeno z grdo zeleno ograjo, kar kazi podobo ulice, in popolnoma neprehodno, kar telesu zapira pot.
Mesta, ki onemogočajo ustvarjalno premikanje (tudi čez kakšno šolsko igrišče, rob kakšnega zasebnega vrta, skozi kakšno luknjo v ograji), mesta, kjer moramo vsi hoditi po istih kvadratnih metrih betona, na eni strani zamejeni s cesto, na drugi z ograjo, sama sebi spodkopavajo tla pod nogami. In kar velja za mesta, velja tudi za države. Spomnimo, žica še zmeraj reže milo pokrajino okoli Kolpe. Na Islandiji razneženemu pohodniku le redko kakšna ograja zapira pot, medtem ko tistim, ki po Balkanu hodijo zaradi tisočkrat manj sentimentalnih razlogov, slovenska družba, ki se rada opisuje kot svobodomiselna, hojo (tudi hojo kot upor zoper površnost mišljenja) preprečuje. Ja, pešcev se res velja bati.
