Maribor je v torek žarel v vsej svoji pesniški lepoti. Kako ne bi, saj so ob 80-letnici Andreja Brvarja vidnejše mariborske kulturne institucije na pobudo Darke Tancer-Kajnih pripravile pesniški sprehod in zvečer še predstavitev knjige, jubilejne izdaje Zgodba, ki se je morala zgoditi (Založba Pivec, 2025).
»Nič ni naključno,« je bilo večkrat slišati tako samega jubilanta Andreja Brvarja, ki je 8. avgusta dopolnil 80 let, kakor tudi vodjo in vodnico Darko Tancer-Kajnih po Mariborski transverzali žive pesmi, ki se je začela v Umetnostni galeriji Maribor z nagovorom Milene Pivec, odgovorne urednice Založbe Pivec.
Ob vodstvu kuratorke Brede Kolar Sluga smo bili povabljeni v čas spoznanja in pozneje plodnega prijateljevanja in seveda sodelovanja med Brvarjem in Zmagom Jerajem (1937–2015). Kaj lahko povzroči slika Pes in kaj se je vse dogajalo potem, smo spoznavali ob živih, zabavnih spominih, vezanih na prepletanje velikih prijateljev, ki sta skupaj ustvarila pesniško zbirko in slikanico Mala odiseja, za katero sta dobila Kajuhovo nagrado. Poudarili so tudi, da sta oba Prešernova nagrajenca.
Prva postaja sprehoda je vezana tudi na Brvarjevo veliko ljubezen do likovne umetnosti. V času gimnazije je celo kolebal, ali naj gre študirat slikarstvo in književnost. Zmagala je odločitev za slednjo, tako da je po koncu študija diplomiral iz komparativistike in italijanščine. Ob pesmi Septembrski veter, ki jo je interpretiral igralec Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor Vladimir Vlaškalić, smo lahko stopili v žive slike in podobe izbrane poezije.
Pot se je nadaljevala v Univerzitetni knjižnici Maribor, prav tako pomembni postaji Brvarjevega življenja. Ob pozdravnih besedah ravnateljice Dunje Legat smo se poglobili v razlago o tem, kako in zakaj je bil povezan s knjižnico. A vseeno – pesnik je ob vsej svoji kritičnosti predstavil pomembne posameznike, stebre Maribora, ki so vplivali na samo postavitev in razvoj te knjižnice. Kaj bi UKM brez Bruna Hartmana in, nenazadnje, kaj bi Brvar brez pomoči Bernarda Rajha, ki je pesniku pomagal pri reševanju osebnih reči zaradi ideoloških vprašanj. Ne, ni šlo samo za znano mariborsko peterico (Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger, Partljič), pokazalo se je tudi, kako dobro so znali sodelovati umetniki in intelektualci, ko so grozile osebne ali druge nevarnosti.
Ob Časovni kapsuli (postavil Jože Šubic, idejno zasnovala Petra Kolmančič), v katero je Brvar vtkal tudi svoj zapis kot osrednji gost 22. Slovenskih dnevov knjige v Mariboru leta 2020, smo prisluhnili poeziji, ki jo je prebirala Darka Tancer-Kajnih, tudi avtorica spremne besede k jubilejni izdaji Zgodba, ki se je morala zgoditi. Odlična poznavalka in interpretka obravnavane poezije je povečini brala iz Naplavin (zbirka Beletrina, Študentska založba, 2004), ki so vsekakor ena najboljših Brvarjevih knjig. V pesmih se roka dotika roke, prepletajo se knjige, identitete … Ni naključje, da smo prisluhnili pesmi o knjigah, da smo se znašli v prostoru, ki je stičišče umetnosti, znanja, hkrati pa druženja in pogovora o marsičem. Mariborska knjižnica, ki je sicer nismo obiskali, pa je bila dolga leta Brvarjevo delovišče, kjer je bil zaposlen kot akcesor-lektor.
Naslednja izbrana postaja je bilo Slovensko narodno gledališče Maribor. Tu smo se seznanili s pesnikovim vživljanjem v prostore Maribora. In seveda zlasti v ljudi. Njegove pesmi nas pospremijo v življenja upesnjenih posameznikov, posameznic, ki ustvarjajo na odru in tako vstopajo v naša življenja, ne da bi mi pomislili, kaj vse doživljajo, ko igrajo v svojem orkestru.
Tudi sicer nam v marsikateri pesmi odpre okno v globino sočloveka. Ko spregovori o ženskah in moških, ne glede na to, v kateri družbeni status jih uvršča ekonomija in – kar je še včasih huje – usoda. Prav ta subtilnost, ki jo poleg slikanja skozi verze vnaša v poezijo, je pokazatelj, kako občutljiv je avtor do posameznic – koliko žensk, ki trpijo, je trpko pokazal v svoji poeziji. Ne, res ni naključje, da v svoje pripovedovanje in pesmi vključuje svojo staro mamo, mamo, ženo in hčer.
Ustavili smo se še na Grajskem trgu, ob panoju Ime mi je Maribor, na katerem so tudi pesmi drugih pesnikov, ki so posvetili svoje stihe temu mestu.
Ko smo se pomudili v knjigarni Beletrine, smo se seznanili z Brvarjevim založniškim delovanjem in s pogledom na to, kaj mora biti založba. Ne, ni vse v kapitalu, je tudi še kaj več. Knjiga je jezik, je del pripadnosti etniji, narodu.
In pesniški sprehod se je vse bolj bližal osebnemu življenju in pesmim. Seveda nismo šli mimo nonšalantne pivske pesmi, zlasti pa je Hoja za prividom, pesem v prozi iz zbirke Naplavine, v tenkočutni interpretaciji Uroša Kaurina iz Lutkovnega gledališča Maribor prikazala otroštvo in lepoto sicer minulega časa:
»Kólikokrat nama je mama, otrokoma razposajenima, v podaljšanem srbskem izgnanstvu pripovedovala o dekliški meščanski šoli v Cankarjevi ulici, o svetli, prostorni stavbi, ki jo je na južni strani krasil relief vasice Heiligenblut z Grossglocknerjem v ozadju, pa o strogi, a vseskozi pravični gospe Jeli Levstikovi, učiteljici slovenščine, ki ji je spise redno ocenjevala s petico, da jih je morala ‘ekskátedra’ brati razredu, pa o ‘pomembni trdnjavi slovenstva’, Cirilovi tiskarni, kjer se je potem zaposlila s tetinim posredovanjem in kjer se je zbirala ‘katoliška inteligenca’ ob ravnatelju in duhovniku, gospodu Hrastelju, pa o ‘gala’ sokolskem plesu v počastitev rojstnega dne kraljice Marije v veliki dvorani Narodnega doma, ko je med glavnim odmorom spoznala ‘šarmantnega’ narednika-glasbenika, klarinetista v vojaški godbi, najinega ata … In sva obsedela in se umirila z odprtimi usti, in potem je tudi mama zmeraj znova utišano zasanjala, kako bomo šli po Gosposki ulici gor in pri banki na desno, v Ilichovo slaščičarno na ‘božanske kremšnite’ in malinovec, in potem mimo hotela Orel in kavarne Astoria v grad, v pokrajinski muzej …«
Več v knjigi!
Smo pa iz knjigarne po tej pesmi seveda odšli v najstarejšo slaščičarno v Mariboru na kremšnite oziroma kremne rezine, ki so eden pomembnih motivov v dotični poeziji. Slaščičarna Ilich je bila prostor veselja in razkošnih pesnikovih spominov, in ob pozdravu solastnice Mire Osvald-Mićović smo se po zaslugi promotorice kulture Zore A. Jurič posladkali s to odločilno slaščico za zmenek lirskega subjekta in njegove Vande.
Vse bolj pa nas je vleklo v Brvarjevo otroštvo. Tako smo pot nadaljevali, kjer se je vse začelo. Na Lentu ob Sodnem stolu smo se ustavili pri Fani&Rozi, kjer obiskovalci mesta zdaj lahko najamejo sobe. Hiša, v kateri so še zmeraj pohištvo in drugi predmeti iz nekdanjega domovanja Brvarjevih, je poimenovana po pomembnih osebah pesnikove rodbine. Prav v bližini je pesnik namreč preživljal otroštvo, ki ga je med sprehodom tu kot zgodovinar in tudi sin predstavil Klemen Brvar, sicer direktor Mariborske knjižnice; ta je z že omenjenimi institucijami in z Mladinskim centrom Maribor pripravila tokratno živo spoznavanje poezije. Vraščanje v prostore in verze, slavilna pesem in spoznavanje pomembnih oseb v pesnikovem življenju in tudi opusu, s Fani in z Rozi, staro mamo in mamo Andreja Brvarja, je prikazalo, kako pomembne so družinske vezi in kako jih negujejo še danes.
Sprehod, ki se je zvečer v Sodnem stolpu prevesil v predstavitev novega Brvarjevega dela in uglasbeno poezijo, priredil jo je kantavtor Peter Andrej, je sklenila Darka Tancer-Kajnih z interpretacijo pesmi v prozi Očetje in sinovi, posvečeno sinu Klemnu:
»Kadar gremo očetje s svojimi sinovi na sprehod v bližnjo ali daljno okolico, jih najprej nesemo štuporamo. Grabijo nas za lase in ušesa, držimo jih za drobne gležnje in uživamo v njihovi sladki, pozibavajoči se teži. Nekega dne pa postanejo pretežki in prenemirni, kar naprej nas s pêtami brcajo v prsi, zato jih spustimo na pot, na trdo, shojeno zemljo, na majave, opotekajoče se nôge, in tako se potem ustavljamo in se oziramo, kličemo jih in spodbujamo, medtem ko capljajo v vedno večji razdalji, medtem ko stopajo vztrajno in enakomerno, v razdalji, ki se nič več ne spreminja, medtem ko si v pótu svojega obraza prizadevajo, da bi se nam približali, da bi nas dohiteli, dokler se nenadoma presenečeni ne zavemo, da korakajo z nami vštric, z ramo ob rami, spočiti in sveži …«
Le poiščite tudi to v zbirki Naplavine in jo preberite do konca!
Vsak delček, beseda, glas se lahko dviga v hrastovje, ki preraste vse vode, v opustošenja, ki so se zvrstila v času pesnikovega življenja. Ostaja poezija … in kosi, pretopljeni v mize, na katerih se pišejo nove zgodbe.
To je bil sprehod, posvečen poeziji, življenju, pesniku, ki slavi življenje in z vitalizmom kaže, da je življenje nujno. In postanek na postaji časa potrebuje soljudi, ne samo lirskega subjekta.
