(O ptujskih Hudih pokušnjah iz domače karantene)
A si predstavljaš, da bi ti s paličko segli globoko v nos in odvzeli bris?
Ti vzeli kri in preverili vse mogoče parametre v njej?
Ti izmerili krvni pritisk?
Temperaturo?
Raven kisika v telesu?
In to vse zato, da bi lahko ugotovili, če si okužen … s hudim virusom, ki se lahko zažre globoko v vse duševne procese, obtiči v možganih in polagoma zraste in se razvije v razsežno kronično bolezen: kritičnega esteta, premišljevalca, ljubitelja besed, občudovalca besednih in stavčnih zvenov.
O okužbi z literaturo govorim. Vem, sliši se malo nenavadno, ampak temu sem bil že večkrat priča. Večkrat sem se družil s takimi, ki veliko berejo, obiskujejo literarne večere, mislijo kritično in drugače, ki ne »kupijo« takoj vsake informacije, pobrane na spletu ali socialnih omrežjih.
Največ sem jih doslej srečeval v knjižnicah, na literarnih večerih, simpozijih, konferencah in predavanjih. Zadnje, »karantenske« tedne pa se »srečujemo« v virtualnih svetovih. In uživam v iznajdljivosti nekaterih, ko berejo svojo poezijo, nagovarjajo z novimi knjigami, se pogovarjajo preko videokonferenc.
Skratka, virus je vdrl tudi na splet: tako ima še več možnosti za okužbo – da se nenadoma navdušiš za knjige ali da morda postaneš celo ljubitelj literature. Kot prijateljica, ki mi je oni dan pisala, vsa vzhičena in navdušena, kako zdaj drugače dojema poezijo, da jo je karantena prav zares navdušila tudi za ta žanr.
Seveda pa se »literarni virus« na medmrežju obnaša precej drugače kot v fizičnem svetu. Gre sicer za uspešno mutacijo, da ne bo pomote, ki po svoje prinaša veliko novih dimenzij in občutenj literature, a nekateri pomembni vidiki in učinki so povsem spremenjeni, mnogi tudi docela odpadejo.
In če se sedaj vrnem k zgornjim vprašanjem, povezanim z okužbo: prav takšno vzdušje je bilo na prvi Hudi pokušnji, ki sem jo vodil v ptujskem kulturnem hramu MuziKafe, kjer bi najbrž vsi izmerjeni parametri med navzočimi pokazali, da gre za okužene osebe. Leto 2013 se je pisalo, ko sem v družbi odličnega Jožeta Rozmana, vinskega publicista in izjemnega poznavalca vin, naredil prvi uvod v cikle teh sijajnih večerov, ki na Ptuju pod Beletrininim okriljem uspešno vztrajajo že dobrih sedem let. Ob naju sta bila, kot je bil to vse do danes stalni običaj, izbrana gosta večera – takrat sta bila to pisatelj Vlado Žabot, ki je prav takrat izdal svojo imenitno epsko delo Sveta poroka, ter Bojan Kobal, mednarodno priznani vinar.
Glede na dolžino trajanja prve Hude pokušnje in navdušenje gledalcev, ki so na koncu veliko spraševali in se jim kar ni nikamor mudilo, je bilo jasno, da so bili vsi navzoči vse bolj in bolj virus-pozitivni. Šlo je za zelo okužene ljubitelje kulture – veliko njih že od prej –, a po tem večeru je okužba prešla v še hujšo fazo; tako je bil tudi pridevnik v naslovu cikla literarnih večerov upravičen: Huda pokušnja.
»Hudo dobro! Odlično!« je bilo slišati na koncu, ko smo se še nekaj časa zavzeto družili, pred tem pa je bilo odlično poslušati skoraj preroške besede, zapisane v epski maniri, ko nam je Vlado postregel z majhnim delcem svojega epa.
»Sveta poroka je čudežno, povsem samosvoje in posebno delo v našem kontekstu. Gre za prvi sodobni slovenski ep, napisan v klasičnem verzu po motivu zelenega Jurija,« sem pomodroval, Vlado pa se je skromno nasmehnil in prikimal.
Sploh lahko rečem, da so bili vsi gostje, s katerimi sem imel opravka na začetku Hudih pokušenj (potem sta vodenje prevzela najprej Aljoša Harlamov, za njim pa Kristina Kočan) in kasneje, izredno profesionalni, prizemljeni, nekako »skromni« v svoji drži, predvsem pa izjemni v izrekanju in razmišljanju.
In zmeraj je šlo za odličen spoj med besedo in prefinjeno vinsko kapljico. Dva vzporedna tira, ki ju je seveda odlično uresničil festival Dnevi poezije in vina že mnogo pred tem, Huda pokušnja pa je postala njegova sestrica, ki se je morda najprej malo senčila pod težo velikega festivalskega brata, a kmalu je dobila svoj suvereni prostor in publiko, ki ji ostaja zvesta vse do sedaj …
V letu 2019 sem se po prav posebnem naključju ponovno znašel v tej imenitni vlogi – Kristina Kočan je šla na porodniški dopust in mene so angažirali za vodenje nekaj večerov. Pravzaprav lahko mirno povem, da sem vodenje Hude pokušnje morda celo malo pogrešal, kar sem opazil šele v zadnjem času.
Najprej sem tako oktobra lani pomenkoval s Slavkom Preglom, avtorjem biografsko obarvanega romana Srajca srečnega človeka, v katerem se sprehodimo po vznemirljivih postajah iz življenja tega zdaj že klasika slovenske mladinske književnosti. A kot smo hitro ugotovili, to ni suhoparno nizanje letnic, krajev in zgoščanje dolgočasnih situacij, pač pa napeto, vznemirljivo in – večkrat tudi – zelo hudomušno branje.
»Kako pisatelj vzdržuje vsa ta ravnovesja …? Da ne gre v prevelike podrobnosti, da ne izpusti kakih res ključnih dogodkov iz svojega življenja; da najde ravnotežje med življenjskimi situacijami in kronološkimi dejstvi ter literarno oso(n)čenim jezikom?« sem vprašal Slavka, ki je nagajivo odvrnil, da se mi zahvaljuje, če mislim, da mu je vse to res uspelo.
Tisti večer je ob Jožetu Rozmanu v naši družbi sedel »čili« vinar Matic Vizjak. Ravno prava kombinacija je bila tole – ostrina, prežeta s hudomušnostjo na strani pisatelja, in hudomušnost, začinjena z mladostniško »čili« ostrino na drugi strani, pri zelo zgovornem vinarju.
Hudo je zapeklo na jeziku in v grlu tu in tam pri kakem od požirkov. Hudo je bilo na določenih mestih tudi, ko je Slavko pripovedoval o kakih zahtevnih situacijah iz svojega življenja. A vendarle je sklenil, da lahko potegne črto pod vse in reče, da nosi srajco srečnega človeka.
Tako srečno in srčno je zvenel tudi pesnik Denis Škofič na eni od Hudih pokušenj, ki sem jo odvodil pred skoraj sedmimi leti, če se spet malo vrnem v preteklost, na prej omenjeni začetek teh večerov, ko je predstavljal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, v Jožetovi družbi pa je bil takrat vinar Miha Istenič.
Koliko različnih predstav je naslov pesniške zbirke izzval pri poslušalcih!
Sam sem izhajal iz človeka, ki je na tleh in ima na dolgih vrvicah ptice, ki jih »sprehaja« po nebu, spet drugi okuženi obiskovalci so tudi izpovedovalca »dvignili« v višave, kjer se je sprehajal skupaj s pticami. Še najbolj mi je po tistem večeru zazvenela interpretacija, da je sprehajalec pravzaprav trdno na tleh, ptice pa svobodne letajo po zraku in on jih sprehaja v svoji pesniški domišljiji – skladno z Denisovo poezijo, ki odlično zajema življenje v vsej svoji širini.
Podobno širino smo lahko začutili tudi v pogovoru s pisateljico Gabrielo Babnik, če še postojim v letu 2013, ko je Huda pokušnja v svojo duhovno prostornost sprejela to sijajno intelektualko, ki nam je govorila tudi o Afriki. Očitno je bilo, da smo si ta kontinent mnogi »okuženci« predstavljali zelo napak. Gabriela je tako uspešno pometla s številnimi stereotipi, kako da je v Afriki, ki nam jo prikazujejo zahodni mediji – v resnici pa gre za ljudi povsem enakih hrepenenj, s podobnimi srečami in žalostmi, kot so naše.
Jože je tisti večer gostil vinarja Bojana Lubaja – in spet se je vino odlično spojilo z besedo in beseda z vinom. Afrika s slovensko žlahtno kapljico! Okužena publika se je od prve Hude pokušnje še pomnožila.
Virus je agresivno napadal!
Neizprosno je kosil po mnogih ptujskih kotičkih, vsakič pa se nam je pridružil še kak nov okuženi iz drugih, bolj oddaljenih slovenskih krajev. Vse več jih je bilo, kot se za uspešno epidemijo spodobi.
Gabrielino branje tisti večer imam še vedno v ušesih. Tako prijetno, mehkobno je zvenelo, toplo in nežno, ko je brala iz takrat aktualnega romana Sušna doba. Prav ta nasprotja so zanimiva pri njej, saj biva v prostoru njenega mehkega branja misel, ki je izredno pronicljiva, intelektualna, globoka in večkrat neizprosno ostra.
»Posebna družbena ostrina veje iz te knjige …« sem zatrdil tudi pred nekaj meseci, leto 2019 se je še pisalo, ko smo gostili pisateljico Evo Mahkovic. Novo literarno ime, ki se je izstrelilo v slovenski literarni prostor zelo intenzivno – s kar dvema zelo opaženima knjigama. Mi smo seveda secirali njeno »hibridno« delo na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je prav tako izšla pri založbi Beletrina.
Po tej izrečeni misli Eva ni še nič rekla. Ko sem dodal: »Ta ženska v knjigi … Kakšen iskren glas svoje generacije!« pa se je nemudoma razgovorila in brez zadržka odločno rekla: »Ta ženska v knjigi sem jaz!«
Malo literarnih ustvarjalcev poznam, da bi bili tako neposredni, da bi se upali razgaliti do take mere.
Jože je ob Evi v svojo sredino povabil vinarja Janka Kobala (kako zanimivo, na prvi Hudi pokušnji, leta 2013, je bil v naši družbi Bojan!), ki je s svojimi žlahtnimi sortami še dodatno »okužil« prijetno ozračje.
Publika se je ponovno zagrela!
Tudi po dveh urah se jim ni nikamor mudilo. Zanimalo jih je vse mogoče o vinu, o pridelavi … Na drugi strani pa o Evini knjigi, ki je preslikava njenih zapisov s socialnega omrežja, na katerem sicer objavlja te tekste. Tekste, ki so, kot smo vsi skupaj ugotovili, velik trn v peti literarni teoriji, saj je težko reči, kaj so. Pripovedi? Morda raztreseni fragmenti le–teh? Gre za pesmi v prozi? Celo cikle nekakšnih mikroesejev?
Vsekakor je bilo moč najti povezavo med gostoma: oba sta opazno, strastno predana svojemu delu, nobeden od njiju ni polovičarski. Četudi bi Evino knjigo kdo sprva dojel kot nekaj površinskega, je jasno, da so njene črne in roza strani, zaradi katerih je – tudi v tem oziru – med Beletrininimi izdajami gotovo nekaj posebnega, zgolj krinka za globljo podobo njene generacije in sodobne družbe v najširšem pomenu besede; predvsem pa fenomena mlade intelektualke, ki bi naj gojila neko poduhovljeno, skromno družbeno podobo, ona pa se v vsej svoji intelektualnosti še najbolj navdušuje nad modo in kozmetiko.
Huda pokušnja, ki je sledila mesec kasneje, je ponovno napolnila s kulturo in literaturo povsem okužen prostor, ko je na odru skoraj zmanjkalo prostora. Takrat sta bila namreč med literarnimi gosti kar dva avtorja: etnologinja Jerneja Ferlež in pisatelj Peter Rozman, Jože pa je gostil vinarja Mitja Hergo, ki nam je postregel s pokušnjo kar štirih odličnih vinskih sort.
Hudo dobro je bilo poslušati branje obeh avtorjev iz knjige Maribor paralaksa, pa še v novo leto smo ravno vstopili, ko smo imeli še dodobra razgrete reflekse nazdravljanja.
»Zbirka novel Maribor paralaksa izhaja iz koncepta dveh različnih pristopov k pisanju dveh po izvoru različnih avtorjev. Je plod za to priložnost domišljenega koncepta soavtorstva etnologinje in pisatelja. Skozi fotografije, dokumentarne podatke in literarno domišljijo sta spletla deset zgodb o Mariboru in širnem svetu. Realni posamezniki se prelivajo v literarne like in se gibljejo med dokumentarnimi dejstvi in njihovimi, prav zanje izmišljenimi, nadgradnjami,« sem citiral na neki točki sijajnega večera, ko sta Peter in Jerneja nasmejano prikimavala, da se s takim zapisom vsekakor strinjata.
Strinjali pa so se tudi okuženi gledalci, ki so vztrajali celi dve uri, pa tudi potem se jim ni nikamor mudilo. Gosta sta uspela pričarati domačno in prijetno vzdušje, njune zgodbe iz mariborske mestne zgodovine pa so odlično sovpadle z vini, ki smo jih pokušali tisti večer.
Sem pa eden redkih, če ne celo edini, ki sem Hudo pokušnjo doživel z ene in druge plati … kot večkratni moderator in tudi kot literarni gost, ko sem pri založbi Beletrina izdal pesniško zbirko Tvoj nakupovalni voziček. Pogovor z menoj je tisti večer, leta 2014 je bilo, izvedel Aljoša Harlamov, Jože Rozman pa je gostil Milana Hlebca, ki nas je začaral s svojimi vini.
Navdušenje med obiskovalci je bilo spet zelo veliko!
Spomnim se, da sem se med branjem svojih pesmi počutil odlično, nadvse domače … Pa ne zato, ker je šlo za literarni večer v mestu Ptuj, s katerim sem povezan na veliko načinov, pač pa zato, ker sem tudi tisti večer ugotovil, kako se je Huda pokušnja razvila, v veliko in uspešno prireditev. Kako je iz tistega prvega večera, ko še nihče ni vedel, če se bo zamisel med obiskovalci »prijela«, dogodek prerastel svoje meje – in kako široko paleto ljudi je okužil.
Mnoge med njimi tudi po sedmih letih okužba ne mine; celo nasprotno – če kakšen od večerov odpade, sprašujejo, kaj se dogaja, kdaj bo naslednji večer; celo pogostejših izvedb se nekateri ne bi branili.
In to pišem iz »karantene«, ko sem z literarnimi dogodki v stiku le preko socialnih omrežij, videokonferenc in drugih virtualnih kanalov. Za letošnji marec predvideno Hudo pokušnjo smo morali namreč zaradi drugega, mnogo manj prijetnega virusa odpovedati.
In zdaj samo čakam, kaj bo rekla Sabina Tavčar, ki koordinira prireditev v zadnjem času, kdaj mi bo sporočila veselo novico, da se bomo spet družili, v živo, kajti, kot se je zdaj, v času te karantene, izkazalo, marsikaterega aspekta takih literarnih dogodkov in branja v živo v virtualni prostor preprosto ne moremo zajeti.
Na srečo, porečem, in mislim, da v imenu mnogih ljubiteljev dobre literature ne bom izjavil nič nenavadnega, ko kličem: »Naj ta, literarna okužba s Hudimi pokušnjami traja, traja, traja …!«