Kaj nam lahko človek, ki je izhajal iz premožne družine, bil bolestno navezan na mater, ki ga je zavijala v vato, mladostniško energijo porabljal za to, da se je udeleževal družabnih prireditev in se seznanjal s karseda velikim številom ljudi, ki nikoli ni delal, zadnje desetletje pa je preživel zadekan v zvočno izolirani sobi, kjer se je vdajal malodušju zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja (in hipohondriji), sploh pove o življenju? Marsikdo bi dejal, da ne veliko. Recimo pisatelj André Gide, ki je takega človeka poznal, prebral njegovo zgodnjo kratkoprozno zbirko, ki ni obetala prav dosti, ter pod vtisi na podlagi te knjige in njegovih družabnih aktivnosti zavrnil njegov poznejši roman. Situacija sama po sebi ne bi bila nič posebnega – prav je storil, kdo pa si sploh želi brati literaturo nekega razvajenega snoba, boste morda rekli –, če človek, o katerem je govora, ne bi bil Marcel Proust.
Proustovo zbirko kratke proze Radosti in dnevi, ki je bila očitno vsaj delno kriva za to, da Prousta literarne eminence vse do izdaje V Swannovem svetu (naposled je Proust roman na svoje stroške izdal pri Grassetu) niso jemale preveč resno, smo to poletje končno dobili tudi v slovenščini, v odličnem prevodu Katarine Marinčič. A kaj je s to zbirko pravzaprav narobe, da so bili odzivi nanjo tako zadržani? Obravnavane teme se v marsikateri točki stikajo z velikim ciklom – patološki odnosi, med katerimi prednjačijo ljubosumje, smrt, izumetničenost visoke družbe, navdušenje nad naravo, slikarji in skladatelji … Jezik pisatelja, ki je imel, ko je knjigo izdal, le triindvajset let, sicer še ne dosega umetelnosti Iskanja, vsekakor pa je že jasno, da je nedvomno nadarjen in da ima čut za popisovanje detajlov. Problem zbirke je bil torej verjetno prvenstveno ta, da je popolnoma samoljubna, zaverovana sama vase – v času, ko je aristokracija že desetletja izgubljala svoj blišč, na njenem družbenem položaju pa jo je čedalje bolj nadomeščalo meščanstvo, pripoveduje o bleščečem življenju v aristokratskih salonih, umirajočih vikontih, zdolgočasenih vojvodinjah, kvazi-intelektualcih, ki osirajo druge (kvazi-)intelektualce, vdovah, ki se brez kakršnega koli povoda ogrejejo za gospode nižjega rodu, kar vodi v blazno trpljenje, in podobno. Bralcem, ki so se prebili skozi Iskanje izgubljenega časa, je sicer jasno, da Proust teh plehkosti ne odobrava, kajti velik del Iskanja je posvečen razkrinkavanju jalove eksistence aristokracije, a vprašanje je, ali bi to Proustovo distanco do njihovega početja zaznali, če ga ne bi prebrali. Ironija je tudi v Radostih in dnevih vsekakor prisotna (pa tudi inteligentnih opazk o človeških značajih, ki so eden izmed zaščitnih znakov Iskanja,ne manjka), vendar ni tako izpiljena in premišljeno dozirana kot v ciklu, zato pa lahko hitro izpade – in verjetno se je tako ob prvem branju zdelo tudi Gidu, pa še kakšnemu njegovemu somišljeniku –, da se Proust početju svojih znancev sicer hahlja, a ga vse skupaj ne moti oziroma zadeva zares. To pa zaradi tega, ker je bil v času pisanja Radosti in dni v družbeno shemo, ki se ji posmehuje, še premočno vpet. Morala ga je pretresti smrt matere, da se je iz socialnih krogov umaknil in skrbno reflektiral vse, kar se je v njem nabiralo vsa ta leta, ko je bil srce marsikatere zabave, hkrati pa, ne da bi to javnosti razkril v celoti, pronicljiv opazovalec in kritik družbe. Opazke na račun plehkosti visoke družbe so torej v Iskanju boljše, ker so del strukture s smislom, ne pa samostojne vedute. Poleg tega je Iskanje izgubljenega časa cikel z globljim sporočilom, za razvoj katerega v kratkih zgodbah Radosti in dni ni prostora: umetnost je tista, ki se dvigne nad banalnosti vsakdanjega življenja in osmisli človeško eksistenco – ko pripovedovalcu na koncu uspe skonstruirati umetniško delo, je to pravzaprav hkrati tudi triumf nad vsemi plehkostmi, ki jih je, ko se je gibal med praznimi aristokratskimi liki, moral prenašati. Vseeno pa brez njegovega popotovanja skozi salone najbrž ne bi bilo romanov, ravno v času, ki ga je preživel obkrožen s trivialnostmi, je v njem namreč zorela vedno večja naklonjenost do umetnosti.
Prav to je tisto, kar nam Proust lahko pove o življenju: da so trivialnosti in detajli še kako pomembni. Marsikdo mi bo na tem mestu ostro ugovarjal, češ, zakaj bi kdo kadarkoli želel pisati o navadah privilegiranih, salonih in banketih? Ni malo smešno brati o damah, ki se za hrbtom opravljajo, v družbi pa so osladno prijazne druga do druge, ali trinajstletnem dečku, ki mu je malo mar, da njegov stric umira, ker se ukvarja predvsem s tem, ali bo za darilo dobil ponija ali ne (glej Smrt Baldassareja Silvanda, vikonta Silvanijskega v Radostih in dnevih )? Oziroma, če vse skupaj malo aktualiziram, otroku, ki je pozabil na to, da ima njegova mama raka, ker ima preveč dela z igranjem s fidget spinnerjem, ali starletah, ki sta uradno prijateljici, vendar sta druga drugo unfollowali na Instagramu (ob tem naj pripomnim, da bi bil Instagram, če bi obstajal v Proustovem času, gotovo prav tak hit, splošna egocentričnost namreč takrat ni bila nič manjša kot danes)? Je literatura sploh (še) lahko prostor za tovrstne banalnosti, če pa je na svetu toliko drugih reči, ki si zaslužijo pozornost? Če si je Proust, denimo, prizadeval za to, da bi ga sprejeli kot intelektualca, zakaj ni več prostora v svoji prozi namenil npr. panamskim škandalom ali Dreyfusovi aferi? Proust se je določenih družbenih aktualij v Iskanju sicer dotaknil, še najbolj afere Dreyfus, okoli katere se je angažiral tudi zasebno, vseeno pa je to mogoče z lahkoto spregledati, kajti večina njegovega pisanja opisuje mirno eksistenco finančno preskrbljenih ljudi v Parizu, na francoskem podeželju ali na obali, ki jih še najbolj razburjajo neskladja na družbeni lestvici in seveda ljubezenske težave. Ampak – je to res narobe? Ni ključ do razumevanja družbe ravno razumevanje posameznikov? Če poskušamo torej analizirati razkorak med elitami in t. i. malimi ljudmi, ne razumemo pa mentalitete ne ene ne druge družbene skupine, ki je najlažje dostopna prav s pomočjo podrobnosti, s katerimi se ukvarjajo v svojem prostem času, najbrž ne bomo prišli prav daleč. In to, da je Proust pripadal družbeni skupini, ki jo je poskušal razumeti in popisati, se v njegovem primeru nikakor ni izkazalo za slabost, temveč za veliko prednost.
Nevarno bi bilo le, če bi nas reči, ki so nekaj časa nosile velik čar tudi za Prousta, torej zabave, nova poznanstva in lepe obleke, okupirale ali celo zadovoljevale do te mere, da ne bi niti pomislili na to, da obstaja še kaj drugega, boljšega, bolj izpolnjujočega, ali, če hočete, bolj družbeno koristnega. Človek je namreč suženj navade – in če se lahko navadi celo na stvari, ki niso niti najmanj prijetne, denimo garanje za minimalno plačo, potem je navaditi se na rutino obiskovanja salonov ali vsakotedenskega sončenja na jahti še najmanjši problem. V tem smislu je zanimiv lik iz Radosti in dni, Violante, ki je ljubezen do umetnosti in narave, ko je postala vojvodinja, postopoma zamenjevala s površinskimi užitki. V novem življenju ji seveda ni nič manjkalo, če izvzamemo to, da se je ves čas dolgočasila. Njen vzgojitelj Augustin jo je poskušal prepričati, da bi se vrnila v domači kraj, in obljubljala mu je, da bo zdaj zdaj odpotovala, vendar se to nikoli ni zgodilo. »Augustin se je zanašal na naveličanost in gnus. Ni pa računal na silo, ki se, če jo hranimo z nečimrnostjo, polagoma tako zelo okrepi, da premaga gnus, prezir in celo dolgočasje: rečemo ji moč navade,« zgodbo zaključi Proust, ki je vedel, da so navade in socialne konvencije, predvsem v visoki družbi, tako močne, da jih ne omaje niti smrt. To je izvrstno orisal tudi v znanem odlomku na koncu tretjega dela Iskanja izgubljenega časa, Svet Guermantskih, kjer se vojvodinja in vojvoda Guermantes odpravljata na večerjo, tik pred tem pa jima njun dober znanec, gospod Swann, prizna, da je na smrt bolan. Ker se jima hudo mudi, nimata časa za izkazovanje sočutja – a po drugi strani lahko odhod odložita za toliko časa, da si vojvodinja preobuje čevlje, ki se ne ujemajo z njeno obleko. In kar je še huje – Swann, celo življenje prijatelj aristokratov, sočutja sploh ne pričakuje, saj je kot prekaljeni obiskovalec družabnih dogodkov navajen, da gredo tragedije, četudi se ves čas dogajajo, pač mimo ljudi, ki jih zanima samo to, koga bodo srečali na prihodnjem plesu. Proust pa se je pogubne moči navade pravočasno otresel in se izkazal za mojstra prav v tem, da nam je skozi avtentično slikanje teh ljudi, s praznimi dialogi in vsemi banalnimi podrobnostmi, s katerimi se ukvarjajo, pokazal, da takšnih življenj nočemo živeti.
Marcel Proust: Radosti in dnevi. Prevod in spremna beseda: Katarina Marinčič. Modrijan 2017.
