AirBeletrina - Igor Grdina: »Ko se lotiš pisanja o nekom, se mi zdi pomembno napisati vse.«
Intervju 27. 2. 2021

Igor Grdina: »Ko se lotiš pisanja o nekom, se mi zdi pomembno napisati vse.«

Ddr. Igor Grdina

Letos je Ipavčevo leto, obeležujemo namreč 100. obletnico smrti skladatelja in zdravnika dr. Josipa Ipavca, ki je za slovensko glasbeno zgodovino ustvaril veliko pomembnih del. Med njimi prvi slovenski balet Možiček, ki velja za prelomni umetniški dogodek. O življenju in delu Josipa Ipavca je ddr. Igor Grdina napisal knjigo Slovenski Mozart (kot so Ipavca poimenovali Nemci), ki je izšla pri Beletrini v sozaložništvu s Knjižnico Šentjur in ob podpori Občine Šentjur. V knjigi Grdina piše o Ipavčevih koreninah, njegovih mladostniških letih, ko se je uveljavil kot skladatelj samospevov, njegovem življenje na Dunaj, ustvarjanju v čustvenem in intelektualnem razburkanem fin de sieclu, njegovih glasbenih uspehih ter bolezni. Zgodovinar se v knjigi posveča več skladateljevim delom, poleg Možička je posebno pozornost namenil tudi operi Princesa Vrtoglavka, ki je bila kot Ipavčev ustvarjalni testament prvič uprizorjena šele leta 1997 v SNG Maribor.

Zdravniško-glasbeni družini Ipavec ste se posvečali že pred časom, ko ste o celi rodbini napisali knjigo … Med raziskovanjem ste spoznali tudi sina Josipa Ipavca, ki je bil pomemben vir za vaše ukvarjanje s slovenskim glasbenikom, kajne?

Rodbina Ipavec je bila zame intrigantna kot raziskava možnosti razumevanja širše zgodovine skozi družinsko. V tem primeru je mogoče slediti stoletju evropske in slovenske zgodovine,  ki pa uzrta skozi prizmo posameznih osebnosti ni več abstraktna. Prav tako me je zanimalo, do katere mere je mogoče skozi raziskovanje rekonstruirati nekdanjo stvarnost, celovito življenje. V družini Ipavec so bili zdravniki, glasbeniki in vse to, kar je nek človek v majhnem trgu, kot je bil to trg Sv. Jurij pod Rifnikom oz. Sv. Jurij ob Južni železnici (Šentjur). Za njimi je med drugim gradivom ostal recimo tudi dnevnik ene od pripadnic družine, iz katerega je mogoče razbrati pretekle običaje. Odkrival pa sem tudi različne neponovljivosti – kot na primer kdo vse je Ipavce obiskal. Med njimi skladateljski velikan Johannes Brahms, vodja ‘glasbene Avstrije’ Joseph Marx in še marsikdo drug.

Pri raziskovanju družine Ipavec mi je bil dosegljiv tudi ustni vir, živa priča – sin skladatelja Josipa Ipavca. Jože Ipavec je bil rojen 1910, umrl pa je 1998. Sam sem ga redno obiskoval zadnjih osem let njegovega življenja in vsak podatek, ki mi ga je povedal, če je to le bilo mogoče, sem sproti tudi preverjal. Ne trdim sicer, da je vsak podatek, ki mi ga je povedal, točen, vem pa, da je v njegovi predstavi to, kar je rekel, živelo kot resnica. Se je pa v tem času, odkar sem pred 20 leti raziskoval rodbino Ipavec, občutno povečala dostopnost elektronskih virov. Viri za Josipa so vse od Amerike na zahodu in do Ogrske ter Hrvaške na vzhodu. Svet Josipa Ipavca je bil sicer majhen. Najsevernejša točka, na kateri se je mudil skladatelj, je bil Dunaj, najvzhodnejša Petrovaradin, najjužnejša nemara jadranska obala. In na zahodu? Zagotovo je bil v Gorici, najbrž kdaj – kakor njegova starša na poročnem potovanju – v Benetkah. Vendar pa je njegova umetnost prišla mnogo, mnogo dlje, zlasti v zahodno Evropo. Vse do Nemčije, Velike Britanije, Francije in do ZDA.

S sinom Josipa Ipavca sta dalj časa gradila zaupanje, da vam je začel pripovedovati o očetu.

Šele po dolgem času se je sezam odprl. Jože Ipavec je bil slikar, po drugi svetovni vojni precej znan v Mariboru, vendar če gledamo takratne kritike, je vedno dobival najslabše. Zaradi nekoliko meglenega vida ni mogel postati socialistični realist in je ustvarjal v postimpresionistični tehniki, ki je takrat niso cenili. V 50. letih se je preselil v Zagreb, kjer je postal vodja slikarskega ateljeja v Hrvaškem narodnem gledališču. Bil je senzibilen človek. Zaradi bridkih izkušenj nezaupljiv. Na koncu pa mi je povedal vse o očetu, tudi o njegovi bolezni in mi o tem dal prebirati tudi njegova pisma. Tu je bila meja, ki je nisem prestopil: povedal je, iz katerega dela korespondence naj ničesar ne citiram, in to sem tudi spoštoval. In četudi bi te stvari citiral, ne bi bilo nič drugače, saj sama Josipova bolezen, progresivna paraliza, ki je bila posledica sifilitične okužbe, ni bila skrivnost.

 

Josip Ipavec

Josip Ipavec je bil zadnji skladatelj v svoji družini?

V bistvu ja, Jože je napisal le nekaj skladb, ki pa jih je ugodno ocenil Slavko Osterc. A se je povsem posvetil slikanju. Josip pa je bil med Ipavci tudi glasbeno najbolj podkovan. V njegovi biografiji se križajo vplivi zelo različnih mojstrov. Nekaj časa je pripadal glasbenemu mlademu Dunaju. Njegov učitelj instrumentacije je bil danes znameniti Alexander Zemlinsky, ki je bil tudi edini glasbeni učitelj Arnolda Schönberga in ki pod svoje okrilje ni vzel vsakogar. Odkril sem tudi korespondenco med Ipavcem in skladateljem Emerikom Beranom, kar pripelje do češkega skladatelja Leoša Janáčka. A to so le najzanimivejše zveze.

Ko govorimo o Josipu Ipavcu, to ni le zgodba o velikem skladatelju, temveč tudi tragična zgodba o bolezni in razpadu družine.

Drži, gre za tragično zgodbo. A ko se lotiš pisanja o nekom, se mi zdi pomembno napisati vse. Zakaj sicer pišeš? Gre za vprašanje avtorske vesti in poštenosti do bralcev. Razumem, da so mogoče tudi drugačne rešitve, a sam sem izhajal iz stališča, da spregovorim o vsem. Zaradi Josipove bolezni imamo danes tudi sijajen zgodovinski vir, ki ga moramo sicer še vedno uporabljati silno previdno. Govorim o skladateljevi zdravniški knjigi, ki omogoča vpogled v zdravniško-bolniški mikrokozmos v letih 1912 in 1913, zanimiva pa je zlasti za zgodovinarje medicine in farmacije. Iz dokumenta je mogoče razbrati tudi, da so zdravniki v tistem času prejemali razmeroma majhno plačilo in da so bili industrijski medikamenti silno redki. Prehranski dodatki, ki so danes povsem običajni, so bili pravi zaklad. Komur je recimo manjkalo železa, si je pomagal z železovimi opilki in rdečim vinom. To ni bilo nobeno šarlatanstvo, temveč takratna medicinska doktrina. Skrivnost je morda bila le maža za oči.

Kaj je bilo z njo?

V dokumentih, povezanih z družino Ipavec, je mogoče zaslediti omenjanje maže za oči, kar je bil najverjetneje družinski recept. Josipov oče in dedek sta bila znana očesna zdravnika. Njegovega dedka so označevali celo za čudodelca, ker je znal operirati sivo očesno mreno – pa ni bil doktor medicine.

Josipa Ipavca ste opisali kot posebnega in samosvojega. S čim je vas še posebej prepričal, ko ste odkrivali njegovo osebnost?

Marsikaj me je fasciniralo. Vsi viri se strinjajo, da je bil veder človek, ampak njegovi samospevi so večinoma elegičnih tonov, čeprav je obvladoval vse registre. Del njegove glasbe je namreč veder, kot je to recimo balet Možiček. Njegova umetniška širina je zagotovo nekaj, kar me je pritegnilo. Nedavno mi je znanec rekel, kako knjiga o Ipavcu ne bo imela uspeha, kot jo je imela o Cankarju (leta 2018 je pri Beletrini izšla Grdinova knjiga Ivan Cankar: Portret genija, op. a.), ker gre za lokalno temo, a sem mu rekel, da ne ve, o čem govori. Wittgenstein bi mu svetoval, da bi bil tiho. Ampak ljudje se pri nas čutijo dolžne imeti mnenje o čisto vsaki stvari … Glede Ipavcev pa bi rekel, da se pri njihovem oživljanju na vsakem koraku razkriva, kako samoumevna je bila nekoč pri nas dandanes tako zelo opevana Evropa.

Slovenski Mozart – tako so Josipu Ipavcu pravili Nemci v Gradcu – je bil v tujini precej znan, pri nas pa je komaj kdo vedel zanj. Kot sami pravite, je bil skladatelj znan v tujini še pred impresionisti in Plečnikom.

Marsikdo misli, da je slovenski Mozart naslov, ki ga diktira tržno reklamarstvo, vendar je to zgodovinsko izpričano poimenovanje iz kroga graških Nemcev, ki so bili občudovalci Ipavčeve glasbe. V enem od pisem je tudi ohranjena vest, da se bo za Možička na Dunaju zavzela celo grofica Kielmansegg, ki je bila žena bivšega predsednika Franc Jožefove vlade. Prek svojih zvez je poskušala balet spraviti na Dunaj, vendar ji to ni uspelo. V visoki družbi je namreč izgubila ugled in vpliv, ker se je v Liechtensteinu mečevala s kneginjo Pauline Metternich. Iz medicinskih razlogov »zgoraj brez«. Ta dvoboj časti, ki je potekal zaradi spora okoli nekega aranžmaja pri eni od dunajskih razstav, je vročekrvna grofica izgubila. Josip Ipavec je bil med rojaki znan kot zborovski skladatelj. Slovenci so v tistem času imeli precej omejene izvajalske možnosti. Poklicno operno gledališče je bilo le v Ljubljani in polpoklicno v Trstu. Ipavca so imeli Primorci radi, za nekatere Ljubljančane pa je bil pretrd oreh. A nikakor ne za vse.

V slovensko glasbeno zgodovino se je Ipavec vidno zapisal s svojim delom Možiček, prvim slovenskim baletom. To je bilo prelomno delo in kot pravite tudi najbolje sprejeti slovenski balet, ki ga še vedno uprizarjajo. Njegova lahkotnost je tako prepričala občinstvo?

Možiček je bil ob svojem nastanku precej drugačen od prevladujočih predstav o moderni glasbi. V nemškem prostoru je bila lahkotnost rezervirana v glavnem za opereto. Operni oder je začaral Wagner. Do Straussovega Kavalirja z rožo, katerega krstno izvedbo je leta 1911 vodil mariborski maturant Ernst von Schuch – med drugim je nekoč igral tudi po notah Josipovega strica Benjamina –, tudi komedije niso bile samo resne, temveč tudi resnobne. Možiček je zato zvenel presenetljivo. Josip Ipavec je za svoj balet mobiliziral commedio dell’ arte. Morda se je Možiček komu zdel frivolen ali banalen, vendar pa si je v tistem času z oživitvijo tradicije improviziranega gledališča dal opraviti tudi Pietro Mascagni. In vsaj v Rimu so njegove Maske triumfirale.

Premiero je Možiček doživel v graški gostilni …

Premiera je bila v gostilni Divji mož, v kateri so se zbirali Slovenci. Druga izvedba baleta je bila v Novem mestu, naslednja v Ljubljani, leta 1902 pa sta bili dve uprizoritvi v graški operi, ki je bila ena večjih v habsburški monarhiji. Šlo je za odmevno dobrodelno prireditev graških aristokratov in v časopisih je mogoče brati, da je dogodek sijajno uspel. Pokazalo se je, da Možiček učinkuje tako na velikem odru kakor na improviziranem.

Po pridobitvi naziva doktorja vsega zdravilstva v Gradcu je Ipavec šel za nekaj časa na Dunaj, kjer je bil zaposlen v vojaški bolnici. Kaj je za mladega glasbenika pomenilo biti v avstrijski prestolnici?

Dunaj je bil v tistem času prestolnica glasbe. Uspeh v mestu ob lepi modri Donavi je pomenil najvišjo stopnjo sprejetosti. Šef dvorne opere je bil takrat Gustav Mahler, ki je bil kar nesrečen, da je bil slavljen predvsem kot dirigent. Na prelomu stoletja je bil Dunaj tudi središče operetne industrije. Tamkaj so obstajale tudi specializirane – »glasbene« – kavarne. Če si potreboval odrski tekst, si šel v kavarno Scala, kjer so se zbirali največji mojstri operete in libretistike. Dunajski filharmoniki so bili tedaj – kot so še sedaj – pojem vrhunske kvalitete. Avstrijska prestolnica je imela najvišji standard praktično na vseh področij glasbe. Edino pri baletu je očitno zaostajal za Parizom, ki ji je bil tudi sicer edini resen tekmec. Dunaj je prav v tistem času s Schönbergom tudi postajal laboratorij nove glasbe.

Vendar Josip Ipavec na Dunaju ni ostal dolgo, dve leti?

Nekaj ga je polomil. V njegovem kvalifikacijskem listu – dokumentu, ki ga je imel vsak častnik avstro-ogrske armade – se govori o nekakšnem izpadu, zaradi česar je bil premeščen v Zagreb. Sicer pa je na Dunaj nemara prišel po protekciji. Josip je bil namreč daljni – še to svaški in ne krvni – sorodnik podmaršala Josepha Sveticsa von Nemes-Ságoda. Lahko pa bi računali tudi z uvidevnostjo avstro-ogrske armade, ki je vzdrževala množico orkestrov in je tako opravljala tudi določeno kulturno misijo. V manjših mestih ne bi bilo opernih gledališč in orkestrov brez vojaških izvajalcev. V Ljubljani in Trstu so si Slovenci pogosto pomagali z njimi.

Z Ipavcem ste se sami srečali še na drugačen način. Napisali ste namreč libreto za njegovo opero Princesa Vrtoglavka, ki je prvo uprizoritev doživela šele leta 1997 v SNG Maribor. Kako ste se tega lotili?

To je tema za knjigo humoresk. Ali pa za opereto – če bi jih še pisali. Princesa Vrtoglavka je bila dolgo nekakšna prekleta opera, a njena odisejada se je končala srečno, s triumfalno premiero novembra 1997. Ko je bila opera sprejeta v repertoarni načrt mariborskega gledališča, je bilo treba nekako urediti libreto, ki ji je dotlej vedno zaprl pot na oder. Nihče ni bil voljan ugrizniti v to jabolko. Če sem opero torej hotel doživeti na odru, sem moral izvirni nemški tekst nekako preoblikovati v slovenske verze. Za človeka, ki dotlej ni zrimal niti dveh stihov, je bil to kar precejšen zalogaj! Ampak če hočeš, da je kaj narejeno dobro, naredi sam. No, zdaj velja že: če hočeš, da je kaj narejeno, naredi sam. Pozneje sem na podoben način pomagal na oder še vrsti drugih del. Za menoj je sedaj kakih 7000 ali 8000 verzov. Sam jih ne postavljam tako visoko, kakor jih je Taras Kermauner – s čimer me je, kakor na drugačen način tudi Boris A. Novak, spodbujal k nadaljnjemu delu za glasbeni oder.  

Prekleta opera ste rekli, ker se je z Vrtoglavko precej zapletalo in Ipavec njene uprizoritve v celoti ni doživel, le po delih.

Pri Vrtoglavki je šlo narobe vse, kar je lahko šlo. Ipavcu je libreto napisala priznana pisateljica Mara pl. Berksova, daljna sorodnica Matije Čopa. Parodirati je hotela Huysmansov roman Proti toku. Menila je, da bi bilo treba ekscentrične dekadente »ozdraviti«, kar pa je bilo po njenem mogoče doseči le s popolno prismojenostjo. Libreto pa je od gledalca zahteval enostavno preveč. Bil je pravi pragozd navezav. Vanj je bil denimo vključen tudi prizor Sfinge in Himere, ki se je spogledoval s Flaubertovo Skušnjavo svetega Antona.

 

Josip Ipavec je bil iz vidne družine. Vendar si sam ni želel velike prepoznavnosti?

Ne drugje kot v umetnosti. Medtem ko sta njegov oče Gustav in stric Benjamin – njemu so pravili slovenski Schubert – v 60. letih 19. stoletja nastopala na srečanjih prvakov nacionalne politike, Josipa tak angažma ni privlačil. V družini je bil najbolj podoben svojemu najstarejšemu stricu Alojzu. Življenje in delo slednjega pa bo treba še raziskati. Pred nedavnim sem odkril, da je bil kar trikratni doktor. Prvič je najvišji akademski naziv pridobil iz filozofije – leta 1835 v Gradcu. Star je bil 20 let in pol. Kasneje je doktoriral še iz medicine in kirurgije na Dunaju. Tam pa je tiskal tudi svoje skladbe. Celo pri znamenitem Beethovnovem založniku Antonu Diabelliju, izvajal pa ga je tudi resen konkurent očeta Johanna Straußa in Josepha Lannerja Franz Morelly. Ipavci še zdaleč niso rekli zadnje besede. Raziskati bo treba tudi ženske članice glasbeno nadarjenega rodu – sestre Čampa. Kvartet, ki so ga osnovale, je poskrbel za svetovne praizvedbe posameznih del Johannesa Brahmsa, Wilhelma Kienzla in mnogih drugih mojstrov.

Knjigo ddr. Igorja Grdine Slovenski Mozart, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.